Zelena pljuča mesta

Mestni gozd na južnem obrobju Celja, ki obsega gozd na Anskem vrhu, Miklavškem hribu in Starem gradu, je največja urejena javna zelena površina v Celju. Razteza se na 114 hektarih površin, ki so v javni lasti, ter premore 15 kilometrov opremljenih sprehajalnih in večnamenskih poti, pravi Robert Hostnik s celjskega oddelka Zavoda za gozdove Slovenije. Velik javni mestni gozd so vzpostavili tako, da je Mestna občina Celje vse od leta 1997 od manjših zasebnih lastnikov načrtno odkupovala gozdove na zaščitenem območju v bližini mesta ter v njih vzpostavljala rekreativno in izobraževalno infrastrukturo.

Po celjskem modelu upravljanja so se kmalu začele zgledovati druge slovenske občine. Kot primer dobre prakse pa so ga začeli omenjati tudi v tujini. Leta 2011, denimo, je bilo Celje skupaj z Dunajem, Stockholmom, Bristolom in Milanom izbrano za predstavitev na konferenci evropske komisije v Bruslju, pa tudi samo mesto redno pripravlja in gosti mednarodna srečanja in konference na temo urbanih gozdov.

Zakaj je celjski mestni gozd tako poseben? V njem že od vsega začetka med drugim potekajo umetniške akcije. Po načrtih arhitektov iz Ateljeja Ostan Pavlin pa so tam postavili tudi denimo hišo na drevesu, zgrajeno iz lokalnega lesa. »Iz skromne drevesne opazovalnice, kar je bilo njeno izvorno poslanstvo, je bila leta 2015 zgrajena Drevesna hiša, ki omogoča univerzalen prostor srečevanja, družinski ali šolski obisk narave in je postala pravi laboratorij za raziskovanje dreves in prisluškovanje drevesom, prostor za različne ustvarjalne delavnice, skupaj z zunanjim prostorom pa omogoča koncerte ali pesniške večere,« pravi Miran Gajšek, vodja oddelka za okolje in prostor ter komunalo pri Mestni občini Celje.

Od izobraževalne vloge do ekološke

V urbanih gozdovih se srečata skrajni točki spektra človeških bivalnih okolij: gozd in mesto. V času podnebnih sprememb in izrazitega segrevanja mest so urbani gozdovi toliko bolj ključni, saj niso le sprehajališča ali rekreativne površine, temveč opravljajo številne za mesto nujne družbene, ekološke in gospodarske funkcije. Profesor Boštjan Anko, ki pri nas velja za začetnika raziskovanja urbanih gozdov, v zvezi z njimi v primerjavi z drugimi vrstami gozdov poudarja prav prevlado socialne funkcije. Tam se srečujemo, razgibavamo in smo, četudi smo sicer obkroženi z betonom, lahko v hipu v stiku z naravo.

To kot eno bistvenih vlog gozdov, ki so se ohranili ali so bili načrtno zasnovani v mestih, vidi tudi krajinska arhitektka Živa Pečenko. Gozdovi prebivalce mest namreč »izobražujejo o naravi in varstvu okolja. Po drugi strani je pomembna tudi njihova ekološka vloga, saj drevesa varujejo tla in vodne vire. Poleg tega izboljšujejo kakovost zraka in zadržujejo hrup. Blažijo ekstremne temperaturne spremembe in vplivajo na prevetrenost prostora.« Gozdovi, tudi tisti v mestih, so torej nujno potrebni. Za rast načeloma ne potrebujejo človeških posegov, a v gozdovih v urbanih okoljih je prav zaradi vsakodnevnih obiskovalcev vseeno nujno opravljati nekatera vzdrževalna dela, ki pripomorejo k zagotavljanju varnosti. Glavna razloga za sečnjo sta praviloma preprečevanje razmnoževanja škodljivcev in bližina stanovanjskih objektov.

Koliko dreves denimo na leto posekajo v celjskem mestnem gozdu, ki je za zgled daleč naokrog? »V prvi polovici leta oziroma do septembra je bilo v mestnem gozdu posekanih 79 kubičnih metrov lesa, in sicer so bile izdane odločbe za sečnjo zaradi pojava lubadarja in zaradi bližine stanovanjskih objektov,« pojasnjuje Miran Gajšek. A v gozdu niso le sekali. Za ravnovesje skrbijo z zasaditvijo novih dreves. »Dvakrat na leto se izvede obžetev mladih sadik in postavitev zaščite. V preteklem letu smo na pobudo Čebelarske zveze Slovenije pogozdili 0,50 hektara gozdne površine v Bukovžlaku. Pri zasaditvi mladik so sodelovali prostovoljci in celjska območna enota Zavoda za gozdove.«

Poseki pod drobnogledom javnosti

Med bdenjem nad mestnimi gozdovi kdaj prihaja tudi do navzkrižja interesov, ki pa jih, kot se je izkazalo letos, javnost sprejema izjemno kritično. To je bilo najočitneje v Ljubljani, ki je leta 2016 dobila naziv zelena prestolnica Evrope, prav tako je štiri leta zapored prejela priznanje »mesto dreves« oziroma Tree cities of the world. Na začetku letošnjega leta pa so prebivalce prestolnice močno razburili poseki v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki je poleg Golovca osrednji mestni gozd. V medijih so se pojavili številni odzivi na sečnjo, razrasla sta se nezaupanje v stroko ter dvom o legitimnosti takšnega upravljanja gozda.

Krajinska arhitektka Živa Pečenko razlog za javno nezadovoljstvo deloma prepoznava v pomanjkljivem komuniciranju občine. »Ker imajo urbani gozdovi tako pomembno družbeno vlogo, menim, da je treba vse posege v mestne gozdove in drevesa lokalnemu prebivalstvu transparentno naznaniti, pojasniti in utemeljiti. Poleg tega je treba javnost vključiti v načrtovanje in načine vzdrževanja urbanih gozdov in mestnih dreves, jo povabiti k sodelovanju in upoštevati želje prebivalstva. To v prestolnici večkrat pogrešam,« pravi.

Na Mestni občini Ljubljana poudarjajo, da so se vedno pravočasno in ustrezno odzvali z vsemi pojasnili in da so bili podatki o načrtovanih sanitarnih sečnjah na območju mestnega gozda javno dostopni. »Odločitev za sečnjo je temeljila na strokovnih utemeljitvah pristojnih služb in je sledila vnaprej pripravljenemu gozdnogospodarskemu načrtu za Ljubljano in odločbi Zavoda za gozdove Slovenije. Temu pritrjujejo tudi strokovnjaki, profesorji in docenti z Biotehniške fakultete, z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive vire, kakor so navedli v javnem pismu.« Na občini še vztrajajo, da vedno odstranjujejo samo drevesa, ki že odmirajo, ali invazivne vrste dreves, ki povzročajo škodo. Pred tem »skladno s strokovnimi smernicami skrbno preučimo vse možnosti, ki bi prispevale k ohranitvi drevesa«. Nova drevesa zasajajo predvsem po uničujočih ujmah, te pa Ljubljane letos niso tako zelo prizadele kot druge dele Slovenije.

Na Zavodu za gozdove Slovenije podatkov o količini posekanih dreves na območju Mestne občine Ljubljana za letošnje leto še nimajo, navajajo pa, da je bilo lani v gozdovih na območju slovenske prestolnice »posekanih približno 24.000 dreves oziroma 26.500 kubičnih metrov, kar predstavlja 0,88 odstotka lesne zaloge gozdov Mestne občine Ljubljana«.

A olje na ogenj je letos v slovenskem glavnem mestu prilil posek še nekaterih posameznih dreves v mestnem središču, denimo desetih lip na promenadi ob Centru Rog, ki naj bi bile padle zaradi zmanjšane stabilnosti, napovedani in delno že začeti posek drevoreda ob Linhartovi cesti ali padec kostanja pred SNG Drama Ljubljana sredi poletja, ki je zbudil veliko ogorčenje.

Vsi ti primeri pričajo, da so sistemski mehanizmi za varovanje že rastočih dreves pri nas očitno pomanjkljivi. A prav varovanje teh dreves bi moralo biti po mnenju krajinske arhitektke Žive Pečenko ključnega pomena. Kako se podobnih zagat lotevajo v tujini? Sama ima izkušnje iz prve roke, saj živi v Nemčiji. »Nemška mesta obstoječo drevnino navadno varujejo z odlokom (Baumschutzsatzung). V mestu, kjer živim, so zavarovana vsa obstoječa drevesa z obsegom debla več kot meter. To pomeni, da mora investitor za odstranitev drevesa pridobiti soglasje. Poleg tega občinske službe za vse večje spremembe v prostoru, prenove šol, bazenov, stanovanjskih sosesk, zahtevajo načrt krajinske arhitekture. V načrtu morata biti opredeljena predvideni način ravnanja z obstoječimi drevesi in tudi nova zasaditev. Ker je postopek lahko zapleten, si investitor in arhitekti prizadevajo, da je padlih dreves čim manj,« pravi.

O življenju in smrti odloča lastnik

Kdo pri nas pravzaprav predlaga sečnjo mestnih dreves in kdo jo odredi? Oglejmo si primer Ljubljane. »Zavod za gozdove Slovenije v primeru sanitarnega poseka odredi posek po uradni dolžnosti in odločbo vroči Mestni občini Ljubljana. Ta nato poišče izvajalca za posek, ki je načeloma lahko tudi (občinsko javno podjetje) VOKA Snaga s podizvajalci. V primeru redne sečnje, ko Zavod za gozdove Slovenije odobri posek, so razmerja enaka, le da se postopek za izdajo odločbe začne na pobudo Mestne občine Ljubljana, torej lastnika,« pojasnjujejo pri Zavodu za gozdove Slovenije.

V Ljubljani kot podizvajalec podjetja VOKA Snaga pri posekih najpogosteje sodeluje podjetje Tisa, ki izvaja vzdrževalna dela na drevesih v mestu, pa tudi redne in sanitarne poseke v gozdovih (odkazilo za drevesa v gozdovih izda Zavod za gozdove Slov e n i j e ) . Kako arboristi VOKA Snage in Tise presojajo stanje posameznih dreves v mestu, smo povprašali dr. Leno Marion, vodjo oddelka za arboristiko podjetja Tisa. »Ogledamo si celotno drevo, stanje, rast in posebnosti njegovih delov (korenine, korenovec, deblo, krošnja), njegov rastni prostor (stanje rastišča), skušamo pridobiti podatke o preteklih posegih na drevesu in v njegovi okolici. Če je treba, na drevesih izvedemo tudi meritve s specializiranimi instrumenti (rezistograf, natezni test …). Na podlagi zbranih podatkov in meritev nato predlagamo ustrezne ukrepe,« pravi.

Ti ukrepi pa lahko vključujejo tudi posek: »Razlogi za posek z arborističnega vidika so lahko različni. Drevo je lahko nevarno za okolico (ima razkrojen koreninski sistem ali glavne dele, za katere obstaja možnost, da se odlomijo), lahko je suho ali se suši in ni možnosti, da bi si opomoglo, lahko je invazivno, lahko je na njem škodljivec ali bolezen in obstaja nevarnost razširitve na druga drevesa ... Pomembno je tudi, kje drevo stoji, kako veliko je, kakšno škodo lahko z odlomom ali porušitvijo povzroči.« Pri tem, poudarja Lena Marion, se za dejanski posek vedno odloči lastnik drevesa, ne pa arborist, v posebnih primerih, ko je posek nujen, ga lahko odredi tudi revirni gozdar.

Odločitev za posek kostanja pred ljubljansko Dramo je denimo sprejela vlada oziroma v njenem imenu ministrstvo za kulturo. Čeprav se je zanjo odločilo na podlagi strokovnih ugotovitev, po katerih naj bi drevo živelo »le« še dve desetletji, premika na novo lokacijo pa morda ne bi preživelo, je padlo zaradi načrtovane prenove gledališča, ki so jo arhitekti, sicer že davno pred mandatom sedanje vlade, zasnovali tako, da drevesa pri tem niso ohranili. Ključna odločitev je bila torej sprejeta že v načrtovalski fazi. Po kritičnem odzivu javnosti so sporočili, da bodo po prenovi zasadili več dreves, kot jih je pred gledališčem raslo doslej. A to bodo mladike, ki bodo v poletni vročini senco in hlad zagotavljale šele čez leta, desetletja.

Usoda urbanega drevja in gozdov je torej večidel odvisna od želja in pobud lastnikov. Na Mestni občini Ljubljana pri tem poudarjajo, da »mestni gozd ni enako kot gozd v lasti mesta«. »Velika večina gozda na območju Mestne občine Ljubljana je namreč v zasebni lasti. Mestna občina skrbi za javno infrastrukturo v gozdu, neguje gozdove v lasti občine in skrbi za njihov kakovostni razvoj za zagotavljanje številnih funkcij ter spodbuja lastnike k podobno aktivni vlogi.«

Mestni gozdovi Ljubljane skupaj merijo 2151 hektarov, a jih je od tega le deset odstotkov v lasti občine. Vprašanje je torej, kako to, da se načrtnega odkupovanja gozdov in dolgoročnega gospodarjenja z njimi po zgledu celjske občine ni lotila tudi ljubljanska.

Pri vsem skupaj pa je posebej pomenljivo, da civilna družba, katere angažma je pri boju za drevesa zaradi hitro spreminjajočega se podnebja vse pomembnejši, za zdaj očitno nima prav veliko moči, da bi poseke, ki jim javnost nasprotuje, onemogočila. Na voljo je le malo mehanizmov, s katerimi bi lahko prebivalci zavarovali ali ohranili njim ljuba drevesa ali vplivali na prihodnost urbanega gozda, še posebej, kadar ta ni v javni lasti. Kljub temu je civilnodružbeni angažma nujen, to dokazuje tudi primer iz občine Hoče - Slivnica, kjer želi župan Marko Soršak v znamenitem drevoredu poleg bolnih dreves z mladikami nadomestiti tudi kar 200 zdravih dreves, država pa je to podprla s 350 tisoč »zelenimi« evri iz evropskega načrta za okrevanje in odpornost. Morebitna pritožba civilnodružbenih pobud v Bruselj utegne biti edina rešilna bilka za preprečitev teh nezaslišanih načrtov.

V Ljubljani bo morda lahko nekaj več naklonjenosti drevesom prinesla obnova gozdnogospodarskega načrta, ki jo za prihodnje leto pripravlja gozdnogospodarska enota Ljubljana. Takrat bo na podlagi gozdne inventure določeno tudi trenutno stanje gozdov. V času, ko bodo poganjali prvi drevesni listi, se bo torej razvijala nova strategija upravljanja urbanih gozdov v prestolnici in le upamo lahko, da bo bolj zelena od dosedanje.