Lepi industrijski objekti / Ne želimo več turobnih brezobličnih škatel

Kadar pišemo o industrijski arhitekturi, se po navadi osredotočimo na arhitekturo stavb, ki jih gradimo danes, za današnjo industrijo, po današnjih arhitekturnih načelih. Ali pa pišemo o industrijskih stavbah iz preteklosti ter o domiselnih načinih, kako so jih ohranili, prenovili in namenili povsem drugačnim namenom. Čeprav se zdi slednja tematika zanimivejša, se ji članek posveti le na kratko in predstavi sodobno industrijsko arhitekturo, ki je pogosto po krivem spregledana. Industrija ne spada med prestižne dejavnosti in tudi za industrijsko arhitekturo že od nekdaj velja, da ni pravzaprav nič več kot ovojnica, ki skrije in zaščiti tehnološke procese v notranjosti. S takim odnosom se je prepogosto lotevajo investitorji – bistveno je tisto v notranjosti, to prinaša denar, ovojnica pa je nujno zlo, pomembno je le, da je preprosta in poceni. Žal tudi javnost od industrijskih stavb ne pričakuje nič več kot to, tovarne so pač po definiciji dolgočasne in grde.

Kot samoizpolnjujoča se prerokba tako vznikajo brezimne pločevinaste škatle, ki so prav res dolgočasne in grde. A mnogi tuji in domači primeri kažejo, da ni nujno tako. Industrijsko stavbo, ki je v svojem bistvu res predvsem ovojnica, lahko razumemo kot »okrašeno lopo« (»decorated shed«), o kateri sta pisala teoretika Robert Venturi in Denise Scott Brown. Proizvodni stroji, kotli, stiskalnice, tekoči trakovi in najrazličnejša druga oprema, pa skladišča, rezervoarji in podobno, vse je skrito v notranjosti, o stavbi navzven govori le fasada in ni nepomembno, kaj pove. V Sloveniji, kjer so industrijski obrati razpršeni po vsej državi, tudi v manjših naseljih in podeželskem okolju, je njihov vizualni izgled zelo pomemben, saj lahko definira podobo celega kraja.

V preteklosti so arhitekti industrijske objekte oblikovali z motivi iz repertoarja klasične arhitekture. Laični pogled zato včasih tovarne iz 19. stoletja ne bo ločil od neoklasicistične palače, saj fasade obeh prekrivajo okrasni venci, stebriči in podobno. Najstarejše tovarne, zgrajene na robu mestnih središč, so mesta že davno prerasla. Potem ko je bila proizvodnja v njih opuščena, so vanje pogosto umestili druge programe, ki, tako kot tovarne, zahtevajo večje fleksibilne prostore in kontrolirano oziroma difuzno svetlobo. To pa so predvsem galerije, muzeji in dvorane za prireditve. Ni treba posebej poudarjati, da so take prenove običajno sprejete z navdušenjem. Prinesejo fizično in programsko olepšanje prostora, pogosto tudi nove javne prostore in parke. Simbolizirajo družbeni napredek iz onesnažene in garaške industrijske dobe v postindustrijsko, domnevno bolj prefinjeno in čisto. Seveda so obenem katalizator gentrifikacije in turistifikacije celih mestnih predelov. So pa tudi odraz deindustrializacije Evrope, za katero že nekaj časa ugotavljamo, da ni nedolžen ali celo zaželen proces, saj spodjeda našo tehnološko in ekonomsko podstat. Zato se govori tudi o ponovni industrializaciji, tokrat znotraj okvirov trajnostnega razvoja, torej s čim manjšimi emisijami in drugimi negativnimi vplivi na okolje. Pomembna ni samo kakovostna arhitektura, ampak tudi njena umestitev v prostor.

Prav skrbna umestitev v podeželsko okolje je ena od odlik tovarne električnega materiala TEM Čatež, katere avtorji, Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc iz biroja Jereb in Budja arhitekti, so zanjo leta 2021 prejeli nagrado Prešernovega sklada. 

Obstoječemu betonskemu poslopju so dodali nov trakt z elegantno kovinsko fasado zemeljsko rjave barve in steklenimi površinami, v katerem so skladišča, razstavni prostori za zaposlene in obiskovalce. Najboljši opis objekta ponudijo avtorji sami: »Hiša, ki vabi obiskovalca in želi velik ustroj tovarne postaviti v merilo, ki ga posameznik dojema kot še znosno relacijo do okoliškega grajenega in naravnega okolja. Novi del tovarne je povsem vkopan, dostopni trg pred razstaviščem pa povezuje oba vhoda, obstoječega in novega. Ustvarja torišče, točko, kjer obstoječi del ponikne v novega. Novi objekt je oblikovan na način odvzemanja volumna. Pretežno betonsko fasado v predelu stika z obstoječim zamenjajo kovinske lamele.« Prav zdaj so zaključili z gradnjo še ene razširitve. Tudi tokrat se stavbne mase zlivajo z okoliškim terenom, v fasado pa so integrirane mreže za plezalke, tako da bo stavbo sčasoma preraslo zelenje.

Plečnikovo nagrado pa je leta 2019 prejela stavba ELES v Beričevem, ki so jo zasnovali arhitekti Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš iz biroja Scapelab. Stavba ni proizvodni obrat, temveč tehnološko središče, ki poleg pisarn vsebuje laboratorije, merilnice, simulatorje, varilnice, delavnice, skladišča ter tudi Elesov nadzorni center. Obsežnega objekta se na savski ravnici sicer ne da skriti, zato pa objekt sam zakrije pogled na obsežne transformatorske postroje v ozadju. Visokotehnološke narave ne skriva, ampak nanjo neposredno napeljuje s fasado iz aluminijastih brisolejev, ki obdajajo notranjo stekleno opno. Stavba pomeni novo ikono ob regionalni cesti proti Zasavju, v neposredni bližini starejše arhitekturne ikone, poskusnega jedrskega reaktorja z ekspresivno betonsko gobo v Podgorici (arhitekt Oton Jugovec, 1960–1966).

Pri obeh projektih opazimo še eno dejstvo, ki zaznamuje industrijsko arhitekturo. Namreč, da si lahko arhitekti največ oblikovnega izraza privoščijo na tistih delih stavbe, ki niso namenjeni proizvodnji – na traktih z upravnimi, laboratorijskimi, trgovskimi ali razstavnimi prostori, ki običajno spremljajo proizvodno dejavnost. Z nekaj truda, predvsem pa z razumevanjem in podporo naročnika, pa se da tudi običajno kovinsko fasado dvigniti na višjo raven. Primer je tovarna Awaji na Japonskem, projekt avstralskega biroja OH Architecture. Osnovno konstrukcijo velike višine in razpona iz jeklenega paličja obdaja fasada iz refleksnih aluminijastih plošč, cikcak tlorisne oblike. Stavba se tako praktično zlije z nebom, ki v njej odseva v prelivajočih se barvnih gradientih.

Zgodi pa se, da si naročnik sam zaželi čim bolj ekstravagantne arhitekture. Ob prenovi in nadgradnji sežigalnice odpadkov na Dunaju so na primer povabili razvpitega umetnika Hundertwasserja, da je preoblikoval zunanjo podobo prej resnobne funkcionalistične stavbe v svojem značilnem igrivem in pisanem slogu. Podobno kot njegove stavbe v središču Dunaja se tudi tu na fasadi pojavijo nepravilne ukrivljene linije, keramika živih barv, kot po otročje narisana okna, drevesa, v oči pa najbolj bode ogromna zlata krogla na dimniku. Kljub nekaterim polemikam, ali je tako oblikovanje primerno za industrijski objekt in ali se s tem pravzaprav ne zakriva pomembnejše vprašanje okoljske ustreznosti sežigalnice. Hundertwasser, sicer znan okoljski aktivist, naj bi pred prevzemom projekta odlašal, saj se je hotel prepričati, da je sežigalnica res najboljša rešitev za dunajske odpadke in da bo tehnološko res dovršena. Stavba je bila naposled dobro sprejeta in je celo postala ena od turističnih znamenitosti Dunaja.

Še korak dlje pa so šli pri gradnji nove sežigalnice CopenHill v Københavnu. Na mednarodnem arhitekturnem natečaju je zmagal priznan danski biro Bjarke Ingels Group, s predlogom, ki je obenem genialen in povsem prismuknjen. Razmišljanje naj bi potekalo približno tako. Na Danskem so zimski športi priljubljeni, vendar tam ni nobenega smučišča, saj je država skoraj povsem ravna. Zakaj torej ne bi na strehi te stavbe, za katero vemo, da bo ogromna, naredili umetnega smučišča? In tako so res zgradili ne le smučišče, ampak ob njem tudi ozelenjeno planinsko pot ter zraven še najvišjo umetno plezalno steno na svetu. Do vrha stavbe je napeljana prava smučarska vlečnica, obiskovalci pa se lahko sprostijo v panoramski kavarni na vrhu ali v apres-ski baru v pritličju. V stavbi je poleg tega še več nadstropij, namenjenih administraciji, ter izobraževalno središče. Tu ne moremo več govoriti o »okrašeni lopi«, ampak o pravem prepletu različnih programov v eni stavbi, s čimer se je neugleden industrijski objekt spremenil v pravo družbeno zbirališče.

V Sloveniji se prav zdaj odpira razprava o gradnji sežigalnice odpadkov, kjer bi poleg vprašanja dovoljenih emisij morali načeti tudi temo njene umestitve in oblikovanja. To pravzaprav velja za vse industrijske objekte, kjer si ne želimo več turobnih brezobličnih škatel. Še manj pa pravega čustvenega izsiljevanja o nujnosti neke določene investicije in lokacije, kot ga je bila cela država deležna ob primeru Magne, tovarna, zgrajena na prav zaradi nje prekvalificiranih kmetijskih zemljiščih, pa je po nekaj letih prazna. Podobnih, le nekoliko manjših primerov je po vsej Sloveniji žal še nekaj.