Konec verske svobode?

Zakaj in v kolikšnem obsegu naj država sofinancira delovanje verskih organizacij

Kar nekako stran od oči javnosti je v parlamentu potekalo sprejemanje novele zakona o verski svobodi. Poslanci so jo obravnavali po skrajšanem postopku, sprejeta je bila v sredo popoldne. Kljub tematiki, ki naj bi »razdvajala« družbo, večjih protestov opozicije ni bilo, proti spremembam se je jasno opredelila Nova Slovenija, stranka SDS pa se je, zanimivo, držala ob strani.

Kaj zakon spreminja? Ministrstvo za kulturo je predlagalo črtanje nezakonite uredbe Janševe vlade, sprejete po državnozborskih volitvah 11. maja 2022, ki je določila način priznanja statusa »splošne koristne organizacije« nekaterim verskim skupnostim in tem izbrancem zagotovila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost verskim uslužbencem, določeno v višini sto odstotkov od zakonske osnove. Drugim, ki naj ne bi bile tako »splošno koristne«, pa na podlagi te uredbe država krije le 60 odstotkov plačil prispevkov za socialno varnost.

Splošna koristna organizacija – ta status nima pravne podlage v zakonu – je predvsem katoliška cerkev. Za zdaj namensko pomoč države prejema malo več kot 750 zavarovancev (od tega je 707 pripadnikov katoliške cerkve), znaša pa 472 evrov na zavarovano osebo. Po uveljavitvi zakona se bo ta pomoč zmanjšala na 283 evrov. Po predvidevanjih naj bi država tako prihranila 1,7 milijona evrov na leto.

Višina državne pomoči verskim skupnostim se je z leti spreminjala. V prvi različici zakona, ki ga je leta 2007 pripravil Lovro Šturm, malteški vitez in minister za pravosodje v prvi Janševi vladi, je državna pomoč znašala 60 odstotkov. V času druge Janševe vlade in varčevalnega Zujfa, je bila znižana na 48 odstotkov, zadnja Janševa vlada jo je na hitro zvišala na 100 odstotkov, zdaj jo Golobova vrača na 60. Podobno država pomaga drugim skupinam, denimo samozaposlenim v kulturi, če ti z dohodki ne presežejo cenzusa.

Katoliška cerkev se do politike te vlade ne opredeljuje rada – vsaj, če njene izjave primerjamo s salvami hvalnic, ki jih je namenjala prejšnji vladi. A tokrat se je oglasila. Slovenska škofovska konferenca je poslala izjavo, v kateri je zapisala, da »zniževanje prispevkov pomeni slabšanje socialne varnosti« in da »ukinitev statusa splošno koristne organizacije pomeni nerazumevanje vloge katoliške cerkve v družbi«. Nato je dodala, da je cerkev v času poplav duhovno in materialno pomagala ljudem in da je tudi zato takšna odločitev »nerazumna«. Zakon skratka »poslabšuje dosežene standarde verske svobode«, sprememba naj bi imela celo »negativen odmev v mednarodni javnosti«.

Katoliška cerkev je največja denacionalizacijska upravičenka. Ljubljanska nadškofija je samo od leta 2014 iz podjetja Metropolitana, ki upravlja gozdove, pridobila za več deset milijonov evrov dividend, zgolj leta 2021 je to podjetje imelo 2,3 milijona evrov čistega dobička, lani tri milijone. Skupno premoženje Metropolitane je v bilancah ocenjeno na 118 milijonov evrov.

Cerkve same po sebi niso splošnokoristne organizacije, tako kot vera in cerkev sami po sebi nista vedno nekaj dobrega. Katoliška cerkev ima v družbi pomembno karitativno in duhovno vlogo, a ista cerkev podpira javne shode, na katerih udeleženci nasprotujejo ustavno določeni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, nasprotuje enakopravnosti istospolno usmerjenih ljudi, tistim, ki govorijo o evtanaziji, pa očita, da zagovarjajo kulturo smrti. Katoliška cerkev v Sloveniji se tudi na vse načine izogiba ustanovitvi neodvisne komisije, ki bi pregledala obtožbe o spolnih zlorabah, ki naj bi se bile zgodile pod cerkvenim patronatom. Ničesar splošnokoristnega ni v teh dejanjih.

Glede financiranja verskih organizacij obstaja še ena možnost. Lahko bi Slovenija po zgledu Nemčije uvedla cerkveni davek. Tam verniki z delom svojih davčnih obveznosti financirajo delovanje cerkve. Zveni smiselno, a le, dokler deluje. V Nemčiji se danes naglo zmanjšuje število registriranih vernikov, lani je uradni izpis iz katoliške cerkve zahtevalo 522 tisoč ljudi, evangeličanska je »izgubila« 380 tisoč vernikov. Manj vernikov pomeni manj denarja. Katoliška cerkev v Nemčiji v povprečju še vedno zbere malo manj kot sedem milijard evrov na leto, vendar se vrednost zbranih sredstev, če upoštevamo inflacijo, zadnja leta vztrajno znižuje.