Domnevni masaker na RTV Slovenija

Urbanija, Ruanda in retorika igranja žrtve

»Vidim, da si bo skrajna levičarska aktivistka in predstavnica @strankalevica na @RTV_Slovenija @PolonaFijavz pripela zasluge za največji masaker v zgodovini demokratične Slovenije,« je zapisal Uroš Urbanija.

Po pričakovanju eksekutorji, ki so po naročilu izvedli politični desant na javno radiotelevizijo pod zimzeleno krinko njenega uravnoteževanja, kar je psihopropagandni trik, ki ga spremljamo že 20 let, že jezno sopihajo ob trenutnih zamenjavah nastavljenih kadrov. Taktika zrcalnega pripisa je preprosta: čim glasneje vpiti, da se odvija natanko tisto, kar so sami izvajali: politizacija javnega zavoda. Vpiti, da Svet RTV spominja na centralni komite severnokorejske partije, a je spominjal pred tem.

Uravnoteženost je bilo vedno priročen izgovor za očitke, politizacijo in končno omenjeni desant. Jadranka Rebernik je odstopila in sedaj, ko se je nova vršilka dolžnosti odgovorne urednice Polona Fijavž zahvalila voditeljema Luki Svetini in Valentini Plaskan, katerih pozicije so v hiši njuni sponzorji že prej zavarovali, je spet završalo. Dogaja se nov genocid, primerljiv s tistim v Ruandi, vpije zloglasni Urbanija.

A smo prav slišali – genocid? Pa se je zgodilo le to, da več ne bosta vodila Odmevov in Dnevnika, podobno kot Igor Pirkovič ne bo več privatiziral v oddaji Arena. Zaradi varno podpisanih pogodb je malo verjetno, da bi kdo od izvajalcev in uslužnih pomočnikov pri političnem prevzemu sploh izgubil službo, zato je takšno retorično napihovanje, s katerim želijo doseči maksimalne čustvene učinke pri javnosti, že skoraj komično.

Metanje v jamo, meč in kosa

Žal psihopropaganda igranja žrtve deluje tudi tedaj, ko je videti smešna. Če je pred časom ob kakšni kritiki proti sebi Pirkovič na podoben način uspel zapisati, da se boji metanja v jamo, desnica že dolgo na vso moč evocira diskurz ogroženosti, češ da se »druga stran« pripravlja na državljansko vojno. Janša omenja koso, ki maha na obe strani, Možina biblični meč, s katerim bodo vso pokončani, ki so prejeli zanj, Urbanija pa nič manj kot že omenjeni genocid in masaker. Eksplicitna retorika krvavega nasilja, povezana z RTV hišo, se potemtakem steka v širšo agendo, s katero nas še zlasti preparirajo zadnjega pol leta in več, in predpostavlja krvoločnega političnega sovražnika, ki ne izbira sredstev; vsak hip bo napadel naša življenja in telesa.

Ironično se k temu zateka prav Urbanija, ki je skoraj dve leti držal v šahu Slovensko tiskovno agencijo kot šef Ukoma in so ga kasneje nastavili še za direktorja TV Slovenija. Če govori o masakru in omenja Ruando, je to zgolj zato, ker se propagandistična retorika njegovih političnih botrov, ki jo tudi sam uporablja in s tem razkriva svoje gnezdo, močno koncentrira na igranje ultimativne žrtve (victim playing) kot priročno tehniko prepričevanja z vsemi superdramatičnimi vložki in asociacijami vred.

Zakaj umik

Zakaj sta bila omenjena voditelja umaknjena, ne vemo natančno. Ne obstaja nič takšnega kot nujnost »lustracije«, ker je to povsem zgrešena predstava, ki so jo zajahali številni mainstream mediji. Ne gre za čistke, kar je še en vsiljeni narativ Trstenjakove, kajti popolnoma nehigienično je legitimirati politično invazijo na javni servis s tem, da bi na tej poziciji ostala – na položaj voditeljev sta se zavihtela »preko vrste«, s skromnimi znanji in številnimi profesionalnimi hibami le po želji tistih, ki so ju tja zvabili.

Oba sta na igro politične instrumentalizacije pristala in o njej vsak dan prebirala kritične informacije, ki ju niso motile. Natančno sta vedela, da sta postala orodje, a jima ni bilo mar, kot sta sama posredno dajala vedeti v vseh intervjujih. Pri tem ni bistveno, ali sta gojila politična prepričanja in morda jih sploh ne – lahko jih, kar ni niti merodajno in noben od njiju se okoli tega ni izrekel. Če bi se, bi lažje govorili, da sta žrtev nekakšnega obračuna. Še več, s tem sta tudi pristala na politično apropriacijo in ju prav nič ne moti, kdo ju je povabil. Tudi v tem hipu se ne poskušata distancirati od političnih strank, ki ju jemljejo v bran.

Ampak če mora ostati edino merilo pri izbiri profesionalna naravnanost novinarja, voditelja in urednika, potem to implicira upoštevanje dveh principov: po eni strani delovanja po kriteriju sposobnosti, znanj in kompetenc, pričakovanih za voditelje oddaj, po drugi strani pa tudi po kriteriju ohranjanja verodostojnosti v javnosti.

Svetina in Plaskan nista izpolnjevala najmanj enega, najbrž pa tudi obeh naštetih principov: javnost oba upravičeno povezuje s političnim narekom, ki ga je verjetno operativno zakuhal kar Urbanija, hkrati pa se je najmanj Svetina velikokrat v intervjujih kar sam opravičeval, da se mora v tej vlogi še marsičesa naučiti, s čimer je pošteno priznaval neusposobljenost in politično poreklo svoje nastavitve.

Vizualna odličnost

So pa množični mediji, in to sploh ne le Janševi, pohiteli z novicami o šokantnih čistkah, ki se trenutno odvijajo. Nekatere med njimi koreninijo v želji po senzaciji in je njihov motiv preprosto branost ali gledanost: novice o lustraciji se pač berejo bolje! Spet druge so posledica politične naravnanosti medija ali novinarja. Propagandistična trobila želijo v Poloni Fijavž videti nekakšno »levo« verzijo Jadranke Rebernik, zato ji ponesrečeno oziroma še bolj tendenciozno atribuirajo povezave s stranko Levica, ki je sploh glavna tarča napadov.

Največja skušnjava je storiti napako in dogajanje interpretirati skozi delitve na »naše« in »vaše«. Lapsus storimo, če situacijo razumemo skozi vsegliharstvo – eni nastavljajo svoje, drugi pa te odstavljajo in nazaj nastavljajo svoje. Takšno ekvidistanciranje je natanko eden od rezultatov, ki ga želijo propagandisti doseči ob predpostavki, da so želeli javni servis zgolj pluralizirati. Po njihovem prej ni bilo politizacije, zdaj je. Ne, nobena resna medijska hiša, in javni servis je najpomembnejša ustanova te vrste v državi, si pač ne more privoščiti videza neposrednega strankarskega vpliva svojih najbolj izpostavljenih novinarjev.

Uroš Urbanija in Aleš Primc sta pohitela z nesramnimi ad hominem namigi, da se dogaja pogrom nad Plaskan zaradi njene »vizualne odličnosti« in ob vsem perfidnem igranju na karto žrtve genocida uporabila še karto lepote. S tem sta razkrila dvoje: naklonjenost temu, da se izbire vršijo po nekih novih, zelo trumpovskih kriterijih, hkrati pa še, da ju poganja seksizem in mačizem, saj da je Plaskan žrtev zavisti sedanjih odločevalcev in tako rekoč prevelike lepote, ki je drugi ne premorejo!

Kako kopirati Fox News

Kot je Urbanija povedal za Nova24TV, ki jo je tudi soustanavljal, se menjave voditeljev odvijajo »v slogu absolutnih čistk, ki so se dogajale v 50. letih oziroma po 2. svetovni vojni«, takšen pa da je tudi scenarij na RTV.

Naj spomnim na še en vidik nenaključenosti argumenta o »vizualni privlačnosti«. Nova24TV se je po lastnih besedah modelirala po Fox News, kjer je Roger Ailes dovolj zloglasno ratinge lovil tudi s čednimi voditeljicami z obvezno razgaljenimi nogami. Svoj TV kanal je nato redno spremljal kar z izklopljenim zvokom. S tem je Urbanija v svoji izjavi razkril še drug, spregledan aspekt svoje neprimernosti za funkcijo, a tudi, da je gledanost zavestno poskušal iskati z nizkotnimi prijemi, kot je angažma »vizualno odličnih« voditeljic, kar so še zlasti počeli pri novačenju novinark v informativnem bloku drugega programa.

Ob omenjeni politizaciji je obstajal torej še en zgrešen kriterij pri kadrovanju, ki razkriva njegovo absolutno neprimernost za vodenje javne službe.

Nevarno vsegliharstvo

Pri poskusu normalizacije in profesionalizacije stanja na javni radioteleviziji bo zato marsikaj odvisno od tega, kako bodo na propagandistične narative eksekutorjev in njihovih strankarskih zaledij odreagirali najpomembnejši profesionalni mediji v državi. Najslabše, kar se nam utegne zgoditi, bo pristanek na vsiljeni manipulativen diskurz o »naših in »njihovih« ali tistih, ki jih je »jebeno manj« in »jebeno več«, če uporabim do konca zlorabljen stavek Marcela Štefančiča. Na kakšen način je bil zmanipuliran, sem že analiziral na drugem mestu.

Največji sovražnik v razumevanju situacije je običajen državljan z lepo dušo vsegliharja, ki proizvaja lastno ugodje s pozicije iskanja distance na obe strani in moralistično razlaga, da so vsi isti. Če bodo resni novinarji delovali v smeri, da bodo pihali na njegovo dušo, potem pozabljajo, da se lahko že jutri zgodi tudi njim in da bo vseglihar kaj podobnega izjavil tudi zanje, ko jih bodo odstavljali.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**