Na Vzhodu nič novega

»Evropa sklada mašo zadušnico« je bil podnaslov zgodnje kolumne Vlada Miheljaka. Navedeno zelo drži, saj Evropa res nič ne naredi za svojo samostojnost in postaja slab vzor tudi za druge kontinente. Še huje je. Tudi po letu 2014 še ni ugotovila, kakšna je razlika med narodnostno in državno mejo, še manj pa kaj in kako zaščititi narodnostno manjšino pred postopki zatiranja večinskega dela prebivalstva za unifikacijo države.

Po drugi svetovni vojni smo bili priča neštetim, agresivnim procesom evropskih držav po popolni dominaciji večinskega naroda. Ponekod je prihajalo do oboroženih spopadov, drugod pa do pomirjanja, ali celo mirovnega sporazuma. EU do sedaj ni prevzela nobene aktivnosti, da bi se sprejela osnovna načela za urejanje odnosov z narodnostnimi manjšinami, čeprav je v Evropi kar nekaj tlečih problemov z manjšinami, najhujšo v Ukrajini, kjer je New York Times v svojem »Almanacu 2022« zapisal, da ima 43.7 milijona prebivalcev (17, 3% Rusov).

Problemi so še bolj zaostreni, ker je politika v EU nekritično sprejela tudi dva postulata: državne meje se ne morejo spreminjati in Ukrajini bomo pomagali, dokler bo to potrebno. In tu trčimo na težave. Na Kosovu niso spremenili meje, ki jo je imela nekdanja avtonomna pokrajina, ampak so to pod vodstvom ZDA brez vsakih postopkov spremenili v samostojno državo. V istem trenutku je srbski del prebivalstva postal narodnostna manjšina pod neprestanimi pritiski nove državne oblasti.

Informacij o dogajanjih z rusko manjšino v Ukrajini ni, niti ni govora več o tem kaj bo z njo, ko bo, kot zatrjuje Zahod, zmagala Ukrajina. Seveda bo takrat Ukrajina postala članica Nato pakta. Ta problem bo pa treba urediti.

Oboroženi spopadi se pa širijo, sedaj tudi na Krim in v Rusijo, tja do Moskve. Raketni napadi so vodeni preko satelitov, ukrajinski so zelo točni. To pomeni, da so se obrambni vojski Ukrajine neposredno pridružili tudi podporniki ukrajinskega režima, ki upravljajo z vojaškimi sateliti. Torej sodelujejo v vojaških akcijah. Torej so neposredni udeleženci v vojaških spopadih.

Vse mirovne pobude na Zahodu dobivajo politični pomen »podpiranja ruske agresije«, čeprav je sramota za vso EU, da ni nič naredila pred izbruhom sovražnih dejanj, sedaj pa z denarjem in orožjem nekritično podpira ameriške interese, sama pa se pogreza ne samo v gospodarsko krizo, ampak je postala popolnoma neobčutljiva za številne smrtne žrtve.