Uničenje slovenske policije

Ste se vprašali, kako to, da Janez Janša in SDS molčita ob imenovanju Senada Jušića za direktorja policije?

V trenutku, ko sta se s položajev morala posloviti ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav in sta ju zamenjala Boštjan Poklukar in Senad Jušić, je postalo jasno, da so bile obljube Gibanja Svoboda o depolitizaciji in avtonomiji policije zgolj predstava, namenjena dodatnemu prepričevanju volivcev, naveličanih zlorab tega organa, ki si jih je privoščila SDS, naj na volitvah oddajo glas za novinca na slovenskem političnem prizorišču. O tem ne dvomi nihče več, neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kakšni bi lahko bili vsebinski razlogi za takšno ravnanje oziroma čemu so vodenje ministrstva in policije zaupali posameznikoma, ki se ne odlikujeta po pokončnosti, strokovnosti in profesionalnosti, ampak le po neskončni poslušnosti in lojalnosti do nadrejenih. Ustoličenje ministra Poklukarja je šlo še razmeroma gladko, v postopku imenovanja Jušića na položaj prvega moža slovenske policije pa se je nabralo toliko pomislekov, da bi se vsaka razumna politika že zdavnaj odrekla njegovi kandidaturi. Na njegov račun je slišati toliko očitkov, kot jih še ni bilo za nobenega drugega kandidata, predlaganega z leve ali desne, v celotni zgodovini države. Že iz tega se vidi, da je bila to zgolj in izključno politična operacija – nobena policija, tudi slovenska ne, si namreč na čelu ne želi človeka, ki bi bil zaradi ravnanja v preteklosti tako ranljiv in izpostavljen – upravičenim ali neupravičenim – kritikam.

V tej politični operaciji je pomembno vlogo odigral uradniški svet. Če bi njegovo odločitev, da Jušiću prizna zahtevano število let vodstvenih izkušenj s skrajno toleranco in pozabljajoč na vrsto sodnih odločb o tej temi, še nekako lahko razumeli zgolj kot strokovno napako, je odziv sveta na pravno in etično čisto nič sporno opozorilo odvetnika drugega kandidata, ki je bil zaradi tega prijavljen Komisiji za preprečevanje korupcije, v trenutku razblinil vse dvome. Ko je uradniški svet ravnal po načelu »napad je najboljša obramba«, se je izpostavil posmehu, ker je v edini grožnji, ki jo slovensko pravo dopušča, torej v grožnji z uveljavljanjem pravne odgovornosti, prepoznal sum koruptivnega ravnanja. Tako žolčnega odziva od skupine strokovnjakov, ki sestavljajo uradniški svet, v normalnih okoliščinah nikoli ne bi pričakovali. To seveda pomeni, da tudi uradniški svet ve, da okoliščine imenovanja Senada Jušića še zdaleč niso normalne – kot se kaže zdaj, večidel tudi prav zaradi tega uradniškega sveta, ki tako globoko ni zabredel niti v najmračnejših obdobjih vladavine Janeza Janše. Še sreča, da je KPK že objavila, da bo preiskovala ne samo prijavo uradniškega sveta, ampak tudi njegovo delo pri potrjevanju Jušićeve kandidature. Rezultati te preiskave in zelo verjetna ugodna sodba upravnega sodišča, do katere bo prišel Jušićev protikandidat, pa bodo morali povsem zadostovati za slovo vsaj predsednika uradniškega sveta, če ne že kar vseh njegovih članov, ki so, kot se zdi danes, v interesu dnevne politike povsem po nepotrebnem zapravili svojo profesionalno integriteto in pri odločanju zakonska določila podredili internim pravilom policije.

Vlada in predvsem njena vladajoča stranka sta se z imenovanjem Jušića izpostavili hudim kritikam velikega dela slovenske javnosti, nesporno sta zaradi tega izgubili tudi kakšen odstotek javnomnenjske podpore. Kaj je torej tisto, kar odtehta vse te neprijetnosti?

Prvi razlog bi utegnil biti v tem, da so hoteli preprečiti neodvisno preiskovanje početja Roberta Goloba in drugih pripadnikov Gibanja Svoboda. Čeprav je res, da je o morebitnem kaznivem ravnanju predsednika vlade v njegovi prejšnji službi prvi začel govoriti Janez Janša, in še to v predvolilnem času, kar bi oboje lahko zadostovalo za mnenje, da gre za predvolilne bučke, so vendarle tudi resni mediji natresli toliko in takšnih podatkov o poslovanju družbe Gen-I na Balkanu, da bi jim vsekakor morala slediti resna policijska preiskava. Ali poteka ali ne, se ne ve, zagotovo pa bo kdo iz policije enkrat moral odgovoriti tudi na to vprašanje. Prav tako je očitno, da so nekateri člani GS podjetniško naravnani vsaj toliko kot Janša, če ne še bolj. Pa ne, da so se odločili, da bodo podjetniško žilico kot njihovi predhodniki tudi oni uveljavljali na škodo države, in niso želeli, da jih pri tem ovira neodvisna in strokovna policija? O tem bi bilo mogoče sklepati iz njihovega ravnanja po lokalnih volitvah, ko so med pogoji za sodelovanje v tej ali oni občinski koaliciji postavljali tudi takšne, ki bi utegnili biti še kako zanimivi za kakšnega vestnega tožilca ali kriminalista.

Drugi razlog, pa naj zveni še tako bizarno, bi lahko bil v tem, da so želeli preprečiti preiskovanje sumov kaznivih dejanj, ki naj bi jih bila pred pandemijo covida in med njo zagrešila prejšnja vladajoča garnitura. Pozornemu opazovalcu dogodkov namreč ni ušel prav pomenljivi molk desnega političnega pola, ko se je Poklukar trudil ustoličiti Jušića. Pred kakšnim desetletjem so desni in družabni mediji kar pregorevali, ko je LDS na mesto generalnega direktorja policije hotela ustoličiti kakšnega svojega kandidata, danes pa nič, tišina. Seveda je mogoče, da molčijo tudi zaradi tega, ker zdaj Svoboda postavlja »standard« imenovanja generalnega direktorja policije, ki še kako ustreza tudi SDS, a vseeno se najde še nekaj dodatnih elementov, ki kažejo na možnost sozvočja interesov obeh strank. Njune zamisli o urejanju položaja migrantov so skorajda identične, torej do migrantov sovražne. Nekaj zgodb, katerih začetek preiskovanja sega v obdobje pandemije in v katerih so osumljenci izključno pripadniki prejšnje garniture, se nikakor ne premakne z mesta, ali pa vsaj javnost ne ve za to. Ravno tako se nič ne ve o preiskavi sumov zlorab urada za preprečevanje pranja denarja v politične namene pod prejšnjo vlado. Res je, da takšna preiskava terja čas, vendar bi v skladu z najosnovnejšimi načeli kriminalistike vsaj del očitkov na račun prejšnjega direktorja urada že lahko prišel do kriminalističnega epiloga. In ne pozabimo tistega najbolj bistvenega: ob tem, da v policiji spet pridobivajo večji pomen kadri, znani po več kot vzorni poslušnosti do prejšnje politike, je Jušić odstranil vse kriminaliste, ki bi bili po sposobnostih, znanju in izkušnjah, najbolj pa po visoki stopnji motiviranosti zaradi krivic, ki so jih pretrpeli pod Hojsom in njegovim direktorjem policije Olajem, najprimernejši za preiskovanje sumov kaznivih dejanj prejšnje vlade. Razmetal jih je po regionalnih policijskih upravah in lokalnih policijskih postajah, kar dokazuje, da o policijski kolegialnosti in spoštovanju policijske hierarhije res nima pojma. Z njimi je ravnal še slabše kot Olaj. Očitno je zanj ta trenutek pomembno samo, da sedi na vrhu slovenske policije, pozablja pa, da se to lahko zelo hitro spremeni. Ker je predhodnike morda ravno zato, ker ga daleč prekašajo v vsaki policijski veščini in znanju, prav ponižujoče razselil po slovenskih policijskih upravah in postajah, si tudi sam zasluži, da ga njegov naslednik prestavi v kakšno majhno policijsko enoto – pa ne v Sloveniji, ampak v kakšnem pozabljenem kotičku sveta. Papua Nova Gvineja bi bila kar pravšnja.

Tretji razlog za to, da je Svoboda pripravljena prevzeti visoko stopnjo političnega tveganja zaradi lomastenja po ministrstvu in policiji, bi lahko bil čisto oseben. Najprej bi to lahko bila Golobova zamera, ker Bobnarjeva in Lindav nista dovolila njegovemu prijatelju, zdaj že obsojencu Miloviću, da se vmešava v organizacijo in delo policije. V naslednji fazi bi to lahko bila zamera Darka Muženiča, direktorja NPU, ker se predvsem Lindav ni takoj strinjal s skrajno čudnim imenovanjem njegove pomočnice, po mnogih elementih podobnim imenovanju Muženičeve predhodnice. Tezo o zamerah potrjuje več dejstev: ko je Poklukar imenoval Senada Jušića za vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije, je javno povedal, da mu povsem zaupa, čeprav ga osebno sploh ne pozna. Če pustimo ob strani vprašanje, kako lahko zaupaš nekomu, ki ga sploh ne poznaš, je seveda zanimivo, od kod ravno kandidatura Jušića in ne morebiti kakšnega drugega slovenskega policista ali policistke. Ker je jasno, da je Poklukar za to imenovanje dobil vsaj soglasje, če ne že kar ukaza predsednika vlade, je naslednje vprašanje, ali je mogoče, da je Jušić postal kandidat za vodenje policije, ker ga osebno pozna in mu zaupa Golob. To je sicer mogoče, a je dosti verjetneje, da je Jušića Golobu predlagal Muženič. Golob in Muženič se poznata, ravno tako pa je Muženič Jušića neštetokrat prepeljal v službo v Ljubljano iz Kopra in nazaj. V razmerju Muženič–Jušić pa poznavalci kljub siceršnji formalni podrejenosti kot dejansko nadrejenega vidijo prvega in ne drugega. Daleč najverjetnejši scenarij je torej tisti, po katerem je Jušića Golobu predlagal Muženič – zakaj in čemu, je težko racionalno razložiti. Morda zato, ker mu Jušić nikoli ne bo ničesar odrekel? Ali pa je bil Jušić na začetku mišljen zgolj kot prehodna rešitev do dne, ko bi generalni direktor policije postal Muženič ali kdo drug po okusu ožjega kroga Golobovih svetovalcev?

Ta trenutek še ni mogoče dokončno odgovoriti na vprašanje, kateri od treh mogočih razlogov za dokončno uničenje slovenske policije je pravi. To bo pokazal čas, do takrat pa se bo škoda samo še stopnjevala. Poklukar in Jušić namreč nista sposobna samostojno voditi ministrstva in policije, kdo tretji pa tudi ne more ves čas bdeti nad njima. In zakaj govoriti o »uničenju« slovenske policije? Nihče do sedaj ni tako »razmontiral« slovenskih policistk in policistov, kot sta to storila prejšnji minister Hojs in njegov izvrševalec Olaj, vendar je tudi v tistem obdobju v slovenski policiji tlela iskra upora, ki je bila sočasno iskra upanja, da se bo stanje izboljšalo z novo vlado. Pa se ni, po pričevanjih mnogih je položaj še slabši. Iskra je ugasnila in zdaj je vsem jasno, da slovenska politika policije nikoli več ne bo izpustila iz svojih krempljev ter jo bo uporabljala zgolj kot orodje za doseganje svojih ciljev in nikoli več kot samostojno in profesionalno institucijo, ki skrbi za uveljavljanje zakona v dobrobit vseh. Dobrodošli nazaj na Balkan!

Več kot očitno pa je tudi, da v Gibanju Svoboda še niso razmislili o vprašanju, kako na naslednjih volitvah prepričati volivce, da so v odnosu do strokovnih in neodvisnih kadrov drugačni kot Janševi. Če si tega seveda sploh še želijo.