Vetrnice na Pohorju

Pred nekaj meseci so se v medijih pojavile prve omembe zamisli o postavitvi 56 velikih vetrnic na Pohorju, zadnje čase pa se utrjuje vtis, da to ni zgolj zamisel, temveč resen projekt. Pri tem gre za ogromen, zelo brutalen poseg v prostor in naravno okolje, zato bi morali biti zgroženi nad tem, da ne poteka nobena prava javna razprava, pač pa skušajo projekt realizirati po tihem, brez večjega pompa, pa tudi brez upoštevanja okoliškega prebivalstva in gospodarstva.

Slovenija je revna s surovinami, večino rudnih bogastev smo že porabili. Pravzaprav edino pravo naravno bogastvo, ki ga imamo, je lepo ohranjeno naravno okolje. Če to zapravimo, bomo takorekoč goli in bosi. Predvsem turizmu se ne piše dobro, če bomo uničevali naravo. Vetrnice so smrt za turizem, so pa blagodejne za žepe zaslužkarjev.

Zavzemanje za zeleni prehod nas ne sme preslepiti in zavesti v sprejemanje nesprejemljivih »rešitev«. Za objektivno presojo navedimo nekaj podatkov, ki jih investitorji zavestno zamolčujejo. Za eno večjo vetrnico je potrebnega veliko različnega materiala: 1.200 ton betona, 260 ton jekla, 4,7 tone bakra, 3 tone aluminija in 2 toni redkih kovin ter še kar nekaj ton mešanih materialov iz lesa in umetnih mas; pri tem se za krake rotorjev uporabljajo lahke vrste lesa, ki ga je treba najprej posekati v Južni Ameriki in spraviti v Evropo, tako da imajo vetrne elektrarne zato katastrofalno okoljsko in podnebno bilanco.

Te ogromne količine materiala seveda ne pridejo same v gozd. Treba je posekati veliko dreves, zgraditi ceste do lokacij, po njih pripeljati gradbeno mehanizacijo, odpeljati izkopani material (in tega ni malo, v gradbeno jamo za vsako vetrnico bi lahko spravili več kot 30 majhnih avtomobilov, kot sta clio ali VW polo; tako velika jama pa je potrebna za stabilizacijo, da se vetrnica v vetru ne prevrne). Tla, po katerih je vozila taka težka mehanizacija, še več deset tisoč let ne bodo opravljala svoje funkcije, predvsem ne bodo vpijala deževnice, ki bo zato neovirano tekla v dolino (kaj pa to pomeni, smo doživeli letos poleti). Torej bodo za vedno uničena. Zato imajo prav tisti, ki se zavzemajo, da bi se vetrnice postavljale samo na že degradiranih območjih, ne pa z uničevanjem žive narave.

Če predvidene lokacije na Pohorju nimajo idealnih vetrovnih razmer, bo 56 vetrnic dajalo toliko elektrike kot 7 vetrnic na bolj ugodnem kraju. Zato bi bilo pred začetkom pridobivanja dovoljenj treba opraviti obsežne študije, s katerimi bi ugotovili, da so predvidene lokacije res najugodnejše. Iz dostopnih informacij je sklepati, da niso bile opravljene in da jih ne nameravajo opraviti. Celo ko bi bila taka kreditirana investicija ekološko manj uničujoča, bi imela podobno porazne narodnogospodarske posledice kot TEŠ 6 in lakirnica v Hočah.

Projekt vetrnic na Pohorju je lakmusov test za demokracijo. Če jih bodo kljub nasprotovanju prebivalstva in kljub temu, da niso v javnem interesu, vseeno postavili, bo to pomenilo, da je parlamentarna demokracija samo utvara in da je vselej ključen interes (oziroma pohlep) dobičkarjev in zaslužkarjev, ki si hočejo napolniti žepe, predvsem s subvencijami.