Kaj je nasilje?

Gibanja, ki v imenu nerojenih nasprotujejo pravici žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, so vedno močnejša. V ZDA, v EU, v Sloveniji. Ponekod so uspešna, na primer na Poljskem, ker imajo danes v času čislane demokracije ženske manj pravic, kot so jih imele v desetletjih rdeče represije. Regresija točno določenih svoboščin skriva željo po nadvladi moškega nad žensko, v skrajnem primeru jo država želi spremeniti v stroj za rojevanje otrok.

Tudi pri nas, v državi, kjer je socialistična oblast že pred desetletji legalizirala splav, so gibanja, ki naj bi »izbirala življenje in ne smrti«, vse močnejša. Eno izmed njih s podporo katoliške cerkve organizira pohode za življenje, kjer aktivisti, aktivistke, družine z otroki, kakšne redovnice in konservativni politiki nasprotujejo »tistemu sramotnemu« 55. členu slovenske ustave.

Takšen pohod se bo zgodil v soboto v Ljubljani. Ne bo prvi. Letos je bil že eden v Mariboru. Pred pohodom so nasprotniki splava na ljubljanskem Kongresnem trgu postavili instalacijo. Razstavili so modele zarodkov, lepili plakate nerojenih otrok, na zelenico pa zasadili zastavice, ki naj bi simbolično predstavljale tiste, ki se niso rodili. »Ena zastavica – en šolski razred,« so ob povabilu na pohod zapisali na Facebooku. Njihova instalacija, ki je, kar je pomembno, ponazarjala nasprotovanja ustavnim pravicam žensk, ni ostala neopažena. Od nekod se je pojavilo več mladih deklet, ki so zastavice pometale na tla. »To ni uničevanje,« je dejala ena izmed njih, »saj lahko zastavice daste nazaj.« Nato so odšle.

Njihova diverzantska akcija je povzročila zgražanje. Kje je svoboda govora, so kričali nekateri politiki. »Ženske, ki ne privoščijo mrtvim nerojenim otrokom niti spoštljivega spomina. Uničile so simbolno pokopališče nerojenih otrok,« je zapisal Aleš Primc, borec za prave slovenske družine.

Ena izmed teh deklet je bila Sara Štiglic. Nedavno je postala članica Mladinskega posvetovalnega odbora predsednice republike in je zdaj zaradi te akcije in očitno zaradi želje predsednice republike Nataše Pirc Musar zapustila ta položaj.

»Trdijo, da je splav umor človeka, v resnici pa vseskozi izražajo nasilje nad ženskami. Vse ženske, ki so kadarkoli storile splav, označujejo za morilke.«

»Zagotovo ne obžalujem svoje odločitve, enako bi storila še enkrat. Svoboda izražanja je vedno omejena s svobodo drugega, nobena pravica ni brezpogojna in izražanje mnenj ne more biti nad pravico žensk, da same odločajo o rojstvu otrok. To je osnovna človekova pravica,« trdi Sara Štiglic. »Izvedle smo mirno akcijo, brez uničevanja stvari, zastavice so padle po tleh.

Oni zagovarjajo ukinitev ustavnih pravic, me pa smo sedaj prikazane kot vandali.« Posnetek, ki je zaokrožil po spletu, naj bi sicer kazal le del dogajanja na trgu »Ko smo prišle, nam je neki moški odkrito grozil. Rekel mi je, da me bo pretepel, da me bo vrgel v Ljubljanico, da me bo, če se slučajno dotaknem plakata, razrezal. Ljudje, ki naj bi zagovarjali življenje, so nam neposredno grozili z nasiljem.« In predsednica, zakaj ni več članica njenega posvetovalnega telesa? »S predsednico nisem neposredno govorila, nisem ji mogla predstaviti svojih pogledov, govorila sem le s PR-službo. Morda razumem, zakaj se je odločila, to je pač njena odločitev. Moja pa je, da bom vedno in zmeraj stala na strani žensk in njenih pravic. Dejanje predsednice me je zelo razžalostilo.« Nato je Sara Štiglic ponovila: »Oni trdijo, da je splav umor človeka, v resnici pa vseskozi izražajo nasilje nad ženskami.

Vse ženske, ki so kadarkoli storile splav, označujejo za morilke.« Nataša Pirc Musar iz varnega zavetja predsedniške palače sicer verbalno zagovarja pravico žensk do splava.

Zastavice na Kongresnem trgu, molitve pred porodnišnicami, pridige v cerkvah, zvonjenje cerkvenih zvonov, fotografije splavljenih zarodkov, pohodi z baloni in malčki, ki sploh ne razumejo, kakšna ideološka stališča zagovarjajo njihovi starši – vse to je nasilje. Nasilje nad ženskami, ki so se znašle v težki situaciji, in razmišljajo o tem, ali naj storijo splav ali ne. Odkar je splav na Poljskem prepovedan, je zaradi zapletov med nosečnostjo umrlo nekaj žensk. Zdravniki splava zaradi zakonskih omejitev niso smeli sprožiti.

In incident na Kongresnem trgu? Na vprašanje, ali biti toleranten do netolerantnih, je poskušal odgovoriti dunajski filozof Karel Poper. »Da bi ohranili strpno družbo, mora biti družba nestrpna do nestrpnosti,« je zapisal, neomejena strpnost in toleranca namreč vodita do izginotja strpnosti. Vsaka ustavna pravica je vedno v koliziji z drugo. Zato je treba biti natančen, nihče nasprotnikom splava ni prepovedal izražati mnenj, njihova javna instalacija pa je naletela na javni odmev. Upravičen. Nasilni niso tisti in tiste, ki so prekinili šov nasprotnikov splava, nasilni so tisti in tiste, ki ženskam omejujejo pravico do svobodnega odločanja.