Neubranljiva

Nevladne organizacije, zlasti tiste, ki se ukvarjajo z zaščito manjšin in pravicami državljanov, so bile v času vlade Janeza Janše ves čas na udaru. Začelo se je s frontalnim napadom na okoljevarstvene organizacije, ki so opozarjale na moč energetskih lobijev na področju izkoriščanja voda in spoštovanja okoljskih standardov – okoljski minister Andrej Vizjak je z zakonsko spremembo poskušal izničiti njihovo moč. A nadaljevanje je bilo še hujše: minister za kulturo Vasko Simoniti je organizacijam s področja kulture in človekovih pravic odvzel financiranje, nasilno jih je poskušal izseliti iz najemniških prostorov, premier Janez Janša pa ni izpustil priložnosti, da ne bi grobo obračunal s predstavniki civilne družbe. Najpogosteje je bila napadena Nika Kovač, ki vodi Inštitut 8. marec, ta je izpeljal več državljanskih kampanj, tudi referendum proti Vizjakovemu zakonu o vodah. Nevladne in kulturne organizacije so bile vsak dan pod izjemnim pritiskom avtoritarne vlade.

Nova koalicija pod vodstvom Roberta Goloba je še pred volitvami s civilno družbo in nevladnimi organizacijami sklenila tihi pakt o drugačni družbi, če to malce poetično opišemo. Gibanje Svoboda, Levica in Socialdemokrati so se zavezali, da bodo odslej z državljani in tudi z organizacijami civilne družbe ravnali spoštljivo, jih pripustili k procesom odločanja in – to ni nepomembno – zagotovili stabilnejše financiranje nevladnega sektorja. Nobenega dvoma ni, da se je v zadnjem letu na tem področju Slovenija zaradi bolj demokratičnega odnosa vlade Roberta Goloba normalizirala. Nevladne organizacije so vključene v marsikateri proces, vladni predstavniki jim prisluhnejo. Seveda še zdaleč ne vedno, velikokrat jih tudi izigrajo, jih poskušajo obiti, jim dajejo prazne obljube. A tako je povsod, saj nevladne organizacije delujejo na presečišču močnih interesov: običajno na drugi strani stojijo močni ekonomski interesi, vlade pa nihajo med različnimi interesi. Tako je tudi v drugih državah. Na eni strani so nevladne organizacije, na sredi vlada, na drugi strani kapital.

»Nevladne organizacije so slaba vest države, saj vidijo tudi to, kar želi državni aparat pogosto skriti ali vsaj delno prikriti. To so posamezniki in organizacije, zlasti društva, ki vidijo svet okoli sebe, dvignejo svoj glas za pozabljene, prezrte in pogosto neupoštevane, kdaj celo ’nevidne’,« bistvo nevladnega sektorja opisuje bivša varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Tudi njena predhodnica Zdenka Čebašek Travnik, ki je vpeljala sodelovanje varuha s civilno družbo, opozarja: »Nevladne organizacije svoje dejavnosti usmerjajo na tista področja, kjer je država manj prisotna ali celo odsotna.« Poleg okoljskih organizacij, ki so zaradi prizadevanj za zdravo življenjsko okolje redno »tudi nezaželena motnja v vladnih načrtih in projektih«, opozarja še na nevladne organizacije s področja zdravja, invalidnosti in pacientovih pravic, še posebej glede duševnega zdravja.

Nevladni sektor pogosto opravi spopad z močnimi interesi – zlasti kapitala – namesto države oziroma vlade. Velikokrat morajo nevladniki ostro nastopiti tudi proti vladi oziroma državi – da bi zaščitili interes slehernikov. Tak primer je na primer predlog sprememb zakona o varstvu okolja, ki naj bi končno izenačil zaščito ljudi ob sežigalnicah in sosežigalnicah, kot je Salonit Anhovo. Čeprav mora po ustavi država zagotavljati zdravo življenjsko okolje, do katerega ima vsakdo pravico, predloga izenačitve ni pripravilo pristojno ministrstvo za okolje Bojana Kumra, ampak nevladne organizacije. Društvo za preučevanje rib Slovenije je na primer na sodiščih od leta 2019 že trikrat dokazalo, da poskušajo državne institucije nezakonito zgraditi Hidroelektrarno Mokrice. Pravna mreža za varstvo demokracije se je v času Janševe vlade uprla kršitvam človekovih pravic, v letih 2021 in 2022 je pomagala 1779 posameznicam in posameznikom, leta 2021 pa je ustavno sodišče na podlagi njihove pobude ugotovilo neustavnost prepovedi shodov. Nevladne organizacije so odigrale pomembno vlogo tudi pri nedavnih poplavah in organizaciji pomoči poplavljenim, hkrati v družbi ravno te organizacije odpirajo pomembne progresivne teme, kot je na primer sedanji predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je v državni zbor vložilo združenje Srebrna nit.

Že leta se morajo nevladniki braniti neupravičenih očitkov. A zdi se, da jih je zdaj, v času Golobove vlade, doletelo še hujše, zloraba njihovega posebnega statusa za finančno okoriščanje.

A nevladne organizacije seveda niso avtomatično nekaj dobrega. Nemalokrat se znajdejo tudi v funkciji političnega orodja. Nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti je na primer junija 2021 podelil status organizacije v javnem interesu skrajnemu Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, katerega zastopnik Urban Purgar je odkrit simpatizer neonacizma. V Sloveniji in tudi v tujini so poskušali že v preteklosti javni denar prav prek nevladnih organizacij prelivati v korist zasebnikov in političnih strank. Tako so na primer leta 2001 Socialdemokrati pod vodstvom Boruta Pahorja zlorabili nevladno organizacijo Kalandrovo društvo, da so prek njenega računa zase dobili financiranje britanskih laburistov, čeprav je bilo to nezakonito. V času Janševe vlade pa je na primer ministrstvo za delo pod vodstvom Janeza Ciglerja Kralja zagotovilo denar društvu Iskreni, ki je bilo nedvomno povezano s stranko Nova Slovenija.

Kako se nevladni sektor sploh financira? Najprej: ne živi samo od javnega denarja. Po podatkih CNVOS – krovne organizacije nevladnega sektorja – delež javnih sredstev pomeni nekaj manj kot 43 odstotkov sredstev sektorja, ta torej večino denarja dobi drugje, z donacijami, članarinami in prodajo izdelkov ter storitev. Prav tako skoraj 20 odstotkov od skupno dobrih 27.000 nevladnih organizacij sploh nima prihodkov oziroma deluje brez njih, večina pa deluje povsem brez javnega denarja. Po podatkih CNVOS je leta 2021 javna sredstva ministrstev, ki so ob občinah glavni javni financerji, prejelo zgolj 11,6 odstotka vseh aktivnih nevladnih organizacij. CNVOS sicer vsako leto objavi, koliko javnega denarja dobiva nevladni sektor, v katerem je zaposlenih dobrih 12.000 ljudi, pretežni del storitev pa opravi namesto države in občin za ljudi, zlasti za ranljive skupine. Lani skupno 513 milijonov evrov.

Večina od 513 milijonov evrov so nakazila z ministrstev, skupaj 285 milijonov evrov, in občin. Med ministrstvi gre daleč največ denarja z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, lani skoraj 190 milijonov evrov, večina tega zneska pa je denar, ki gre za delovanje osebne asistence. »Nevladne organizacije so danes del sistema zagotavljanja socialne varnosti v Sloveniji,« pravi Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta za socialno varstvo. Namesto države te organizacije delujejo na področjih nasilja, zasvojenosti, duševnega zdravja, pomoči brezdomcem, preprečevanja socialne izključenosti, podpore neodvisnemu bivanju invalidov, pomoči otrokom in mladostnikom, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje in se soočajo s težavami v odraščanju. Največji humanitarni nevladni organizaciji, pravilneje mreži, sta v Sloveniji Rdeči križ in Karitas. »Ljudje, ki se znajdejo v socialnih stiskah, se na nevladne in humanitarne organizacije obračajo pogosto, dostikrat jih dojemajo kot manj birokratske in formalizirane, manj omejene in bolj pravične v svojem delovanju kot javne službe, kot so centri za socialno delo ali službe za zaposlovanje,« opisuje Barbara Kobal Tomc. Po podatkih Statističnega urada je materialno ali denarno pomoč dobrodelnih organizacij v letih 2019–2022 prejemalo od tri do štiri odstotke slovenskih gospodinjstev. V omenjeni kumulativni znesek 513 milijonov je zajetih tudi 12,4 milijona evrov nakazil ministrstva za obrambo, večino prejmejo gasilci, za Gasilsko zvezo Slovenije je šlo lani tudi 4,5 milijona ministrstva za finance. Gasilci so tudi med največjimi prejemniki denarja, ki ga nevladnemu sektorju dajejo občine, ki seveda pomagajo tudi drugim, na primer športnim, kulturnim, upokojenskim in številnim drugim lokalnim društvom.

CER je od leta 2018 doslej prejel že precej javnega denarja, 644.940 evrov, kar 492.000 evrov od Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije.

A ker se morda na prvi pogled zdi, da je znesek, ki ga za delo z državljani prejmejo nevladne organizacije, kljub vsemu visok, je treba povedati, da na drugi strani gospodarske družbe, torej profitne organizacije, prejmejo od države bistveno več denarja – čeprav ves čas govorijo o trgu in želji, da bi bilo »države« čim manj. Seveda je normalno, da država pomaga tudi gospodarstvu, saj s tem zagotavlja razvoj regij, samega gospodarstva, ohranjanje in ustvarjanje novih delovnih mest. Zgolj gospodarsko ministrstvo podjetjem in podjetnikom na leto razdeli od 300 do 400 milijonov evrov spodbud, gledano širše pa je samo v letošnjem letu namenjeno podjetjem 634 milijonov evrov. A to še zdaleč ni vse: zgolj v lanskem letu je država podjetjem oddala kar za 8,05 milijarde evrov javnih naročil. Kar 14,1 odstotka bruto domačega proizvoda tako podjetja (tudi tuja seveda) v Sloveniji ustvarijo na podlagi naročil države.

Vse to navajamo, da bi pokazali absurdnost rezultatov aktualnega razpisa ministrstva za javno upravo za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij. Na tem razpisu je namreč največ denarja dobila organizacija, ki sploh ni nevladna organizacija, ampak dejansko gospodarsko interesno združenje, ki dela za gospodarstvo, dejansko gre za neko prikrito lobistično združenje slovenskih podjetij. Govorimo o zavodu CER Partnerstvo, partnerstvu za trajnostno gospodarstvo, ki je na aktualnem razpisu prek vseh treh uspešnih vlog dobil odobrenih skoraj 600.000 evrov (natanko 588.965 evrov). Največ izmed vseh. Še enkrat: razpis naj bi bil namenjen nevladnim organizacijam, njihovemu opolnomočenju.

Kaj je sploh CER? Naj začnemo pri osnovnem. Ta organizacija ima prostore v ljubljanskem BTC-ju, na Ameriški 3. Kontaktne telefonske številke, kot so opozorili že kolegi iz 24ur, sploh nima, komunicirajo le po elektronski pošti. Njegova izvršna direktorica je Ana Struna Bregar, ekipa pa šteje še osem članov, med drugim ima kar dva zaposlena za marketing, kar bolj kot na nevladno organizacijo spominja na podjetje, med kadri pa najdemo tudi dolgoletnega svetovalca Boruta Pahorja in ministrov stranke SD Žigo Čebulja. Arhitektka Struna Bregar, ki se je dolga leta ukvarjala s projektom Odprte hiše, se je leta 2018 namreč povezala s članom uprave Petrola Rokom Vodnikom in predsednikom uprave Jelovice Gregorjem Benčino, novi zavod pa so kot ustanovitelji kasneje prevzela tri podjetja: Knauf Insulation, Petrol in Slovenijales. V osrednjem organu zavoda, 12-članskem svetu, danes sedi kar enajst predstavnikov podjetij in gospodarske zbornice, s čimer zavod ne izpolnjuje zakonskega pogoja neodvisnosti, ki v organih nevladnih organizacij dopušča največ četrtino »korporacijskih« članov.

Kako ima ta organizacija potem status nevladne organizacije v javnem interesu? Podelilo ji jo je infrastrukturno ministrstvo Jerneja Vrtovca v času vlade Janeza Janše. In tako bi ostalo, če ne bi v preteklih tednih začeli novinarji pri sedanji ministrski ekipi ministra Bojana Kumra preverjati, kako je bil, upoštevajoč sestavo sveta, sploh podeljen status, zaradi česar je zdaj v postopku presoje. A ta status je pomemben – za pridobivanje javnih sredstev.

CER je od leta 2018 do danes prejel že precej javnega denarja, 644.940 evrov, kaže baza Erar, kar 492.000 evrov od Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije. In kaj je CER delal za ta sklad, ki je osrednja državna institucija za štipendije, preživnine, pravice delavcev? Iz sklada so nam odgovorili: »Zavod CER je bil vključen v program Kompetenčni centri za design management KCDM 3.0 za področje trajnostnega designa, s katerim smo krepili kompetence zaposlenih v slovenskih podjetjih na področju design managementa.« Na posebni spletni strani za design management KCDM 3.0 je navedeno, da gre za partnerstvo 55 podjetij, organizacij in espejev, da partnerstvo deluje »projektno, kot neformalna institucija, financirana iz državnega proračuna«, cilj partnerstva je »do leta 2023 ustanoviti pravno osebo, ki bi postala samostojen subjekt in nosilec programa design management centra v Sloveniji«. Financer vsega je bilo gospodarsko ministrstvo. CER je ta polmilijonski posel dobil pod Janševo vlado, leta 2021.

Pri CER je sicer zanimivo, da deluje na podoben način kot Ameriška gospodarska zbornica (AmCham). Organizira namreč zajtrke, na katerih so osrednji gostje običajno politiki. In tu postanejo stvari nenavadne. Prvi gost letošnjega »zelenega zajtrka« (AmCham ima »poslovne zajtrke«) je bil za energetiko pristojen minister Bojan Kumer, Gibanje Svoboda. Osrednja gostja drugega letošnjega zajtrka pa je bila ministrica Sanja Ajanović Hovnik, prav tako Gibanje Svoboda. In to le nekaj dni po omenjenem razpisu, kar smo že pisali.

Kako je mogoče, da tolikšna sredstva prejemajo organizacije, ki nimajo niti svojih prostorov ali pa delujoče telefonske številke?

Nekateri izmed akterjev, ki sodelujejo z organizacijo CER, pa se pojavljajo tudi pri zavodu IPES – Inštitutu za preučevanje enakosti spolov Maribor. IPES je tista organizacija, ki jo je soustanovila in ga vodi dolgoletna sodelavka in prijateljica ministrice Ajanović Hovnik Kaja Primorac. Z ministrico Sanjo Ajanović Hovnik sta bili skupaj v službi vlade za kohezijo, do sredine junija lani pa sta bili solastnici podjetja Smart Center, ki podjetjem pomaga pri prijavah na razpise. IPES je na aktualnem nevladniškem razpisu sprva izpadel, po spremembi razpisa, ki jo je podpisala ministrica Ajanović Hovnik, pa je dobil odobrenih 300.000 evrov. Če IPES ni znan v krogih, kjer se že leta ukvarjajo z enakostjo spolov, pa je bolj znan v drugih krogih. Največ javnih sredstev, 230.000 evrov, je IPES doslej prejel prav od nekdanje službe vlade za kohezijo, in sicer decembra lani in junija letos. Prek ministrstva za kohezijo se namreč od julija 2022 izvaja projekt Prometej, ki proučuje »uskladitve poklicnega in zasebnega življenja« in katerega nosilec je Ameriška gospodarska zbornica (AmCham). Ob IPES pa so partnerji podjetja Merkur trgovina, Riko, Knauf Insulation, A1 Slovenija, AMZS, Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad, mariborska Filozofska fakulteta in Norveška avtomobilska fundacija. Kot je vidno iz objave septembra letos, so projektni partnerji že prišli do sklepa: »Sodobna podjetja prepoznavajo potrebo po inovativnih pristopih k organizaciji delovnega časa, ki omogočajo boljše ravnotežje med profesionalnim in zasebnim življenjem ter obenem povečujejo produktivnost in kreativnost zaposlenih.«

So to resni projekti? Ali zgolj navidezni? In kako je mogoče, da tolikšna sredstva prejemajo organizacije, ki nimajo niti svojih prostorov ali pa delujoče telefonske številke? Kako so se med prejemniki denarja za nevladni sektor znašle organizacije v lasti najmočnejših podjetij, ki ne nazadnje denar prejemajo že iz drugih državnih virov? Kako to, da je ministrstvo toliko denarja namenilo ravno CER, ki so ga dejansko ustanovila podjetja in ki je po vsebini svojega dela dejansko lobistična organizacija? Čemu oziroma komu je namenjen ta denar?

Na aktualnem razpisu je CER sicer največ denarja dobil za projekt »Green star«, kar 200.000 evrov. Gre za certifikat, ki ga podjetjem že zdaj za plačilo ponuja CER. »Izboljšajte si dostop do kapitala, financ in zavarovanj« in »Povečajte si ugled in kredibilnost« sta gesli, s katerima CER oglašuje ta produkt na svoji spletni strani. Med prvimi je CER certifikat podelila kar enemu od svojih ustanoviteljev, podjetju Knauf Insulation, ki je sicer največji onesnaževalec zraka v Škofji Loki.

Gre dejansko za vsebinsko vprašljiv certifikat, podjetju namreč ni treba izpolniti ničesar, da ga pridobi. No, to ne drži. Izpolniti morajo namreč vprašalnik, v CER pa mu izračunajo, koliko točk naj bi imelo podjetje. »Pogoji za pridobitev Green star certifikata temeljijo na samooceni podjetij,« razlaga tudi sama Ana Struna Bregar, direktorica CER. Da, podjetja sama izpolnijo vprašalnik. A to še ni vse. Zanj morajo tudi plačati. Med prejemniki certifikata je na primer tudi Slovenski državni holding (SDH). Prosili smo ga za pojasnila. »SDH je interes za certifikat Green star izrazil marca 2022, medtem ko je končen rezultat z ukrepi prejel v začetku julija 2022. Za celotno Green star storitev je SDH plačal 1.745 evrov brez DDV,« so nam odgovorili. Certifikat je po svoji vsebini nekakšno trajnostno-okoljsko spričevalo podjetja – a dejansko je vse skupaj vprašljivo, saj z izpolnitvijo enega vprašalnika pač ni mogoče izdati resnega certifikata. Knauf je recimo dobil tudi več zelenih zvezdic kot SDH. Seveda država ne more preprečiti tovrstnega certificiranja, CER podjetjem svetuje, naj ga opravi vsako leto. Nekaj drugega pa je financiranje takih projektov. Zakaj bi se glede na vse navedeno ministrstvo za javno upravo odločilo takemu projektu nameniti 200.000 evrov, skupaj pa je tej organizaciji dodelilo kar 600.000 evrov?

Vrnimo se na začetek. Nevladni sektor je vladavino Janeza Janše komaj preživel, težko se je pobral. Že leta se morajo nevladniki braniti neupravičenih očitkov. A zdi se, da jih je zdaj, v času Golobove vlade, doletelo še hujše: politika oziroma ministrstvo za javno upravo je enega največjih razpisov za nevladne organizacije v državi zlorabilo za nek drug namen. Je šlo za osebno okoriščanje? Kakšni dogovori so za to odločitvijo? Gre za obvod, s katerim se je poskušal javni denar preusmeriti v zasebne žepe? Zakaj bi 13 članov komisije ministrstva sprejelo takšno odločitev? Jih je v to kdo prisilil oziroma jim kaj sugeriral? Najbolj tragično je, da se zaradi tega ravnanja ministrstva zdaj odvija nov pogrom na nevladni sektor, zaradi katerega smo zadnja desetletja sploh normalna država.