Verske skupnosti proti vladni koaliciji, ker jim je zmanjšala finančno pomoč

"Globoko nerazumevanje našega dela"

Ko je parlament spremenil zakon o verski svobodi, ko je verskim uslužbencem zmanjšal financiranje v obliki pomoči za socialne prispevke, so verske skupnosti planile v zrak. Logično, država jim je vzela del denarja, ki jim ga je namenila prejšnja vlada. Različne verske skupnosti so potem v skupni, ekumenski izjavi poudarile, »da nikakor ne gre za denar, državno pomoč ali subvencije«, pač pa jih je bolj zmotila zakonska sprememba, s katero so jim odvzeli status »splošne koristne organizacije«. Verske skupnosti v izjavi še opozarjajo, da je v zakonu nekaj nedoslednosti, predvsem glede vprašanja financiranja verskih delavcev, ki niso državljani Slovenije, in da bi se lahko vse te stvari rešile bolje, »če bi bilo več dialoga in iskanja skupnih rešitev«.

S to zadnjo tezo bi se seveda lahko strinjali. A težava se, kot vedno, skriva v podrobnostih. Kdo so tisti, ki jim zakon omogoča tovrstno, morda previsoko, morda prenizko, državno pomoč?

Avgusta 2023 je finančno pomoč za plačilo socialnih prispevkov prejemalo 746 verskih uslužbencev. Od tega je bilo 707 predstavnikov katoliške cerkve, 13 predstavnikov srbske pravoslavne cerkve, 11 jih je iz islamske skupnosti v Sloveniji, osem iz evangeličanske cerkve, štirje so iz evangelijske binkoštne cerkve, dva iz krščanske adventistične cerkve in eden iz slovenske muslimanske skupnosti. Na ministrstvu za kulturo pojasnjujejo, da so »med 707 verskimi uslužbenci Katoliške cerkve, ki prejemajo pomoč, tudi redovniki, redovnice, laiki, ki živijo posvečeno življenje, ter verski uslužbenci, ki so zaposleni v verski skupnosti oziroma v njenih sestavnih delih (nadškofije, škofije, župnije, odbori, cerkvene občine ...).« Vse to omogoča zakon, ki določa, da država finančno pomoč namenja tudi tistim verskim uslužbencem, ki imajo s cerkvijo ali versko skupnostjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

»Podatkov o tem, kakšne poklice opravljajo ti verski uslužbenci, ki so zaposleni v verski skupnosti, ne vodimo,« še pojasnjujejo na ministrstvu. »S tem bi posegali na z ustavo zaščiteno polje verske svobode. Prav tako ne vodimo podatkov o tem, koliko verskih uslužbencev, ki prejemajo finančno pomoč za plačilo socialnih prispevkov, je zaposlenih v svojih verskih skupnostih oziroma v njihovih sestavnih delih.«

Zanimivo je še, da v največji verski skupnosti pri nas prav tako nimajo razdelane statistike, kdo poleg duhovnikov, redovnikov in redovnic prejema pomoč države. So med njimi tudi tajnice v škofijah? Laiki, ki učijo verouk? Ljudje, ki pomagajo ostarelim duhovnikom? Točnih, zbirnih podatkov o teh ljudeh torej ni, ker naj bi jih vodila vsaka škofija posebej po svoje.

Po neuradnih podatkih naj bi bilo največ upravičencev do namenske državne pomoči v ljubljanski nadškofiji, med njimi naj bi bilo nekaj laikov, sledi ji mariborska. Okoli 150 jih je tudi med redovniki in redovnicami. Duhovniki, ki so zaposleni v javni upravi (vojaški in policijski vikarji, koordinatorji duhovne oskrbe), te finančne pomoči od države ne prejemajo.

Država naj bi s spremembo zakonodaje privarčevala 1,7 milijona evrov na leto.