Res, predsednica?

Še pomnite, tovariši? Voltaire: »Ne strinjam se s tem, kar praviš, toda do smrti bom branil tvojo pravico, da to poveš«. Rosa Luxemburg: »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«. »Še pomnite, tovariši?« je bil naslov radijske oddaje, ki je, ko smo bili še mladi, obujala spomine na NOB (seveda le tiste lepe, takrat dovoljene). Danes sem te besede potegnil iz naftalina, da bi nazorske tovariše iz današnje Mladine vprašal, ali pomnijo, kako smo se pred kakšnimi 40 in več leti prav pod vodstvom takratne Mladine borili tudi za spoštovanje gornjih dveh znamenitih izrekov.

Seveda se tega sami ne morejo spomniti, saj so za to premladi. Kaj pa zdaj, ko jih kakšen starec, ki pa mu vsaj možgani še delajo, spomni na to, za kaj smo se nekateri takrat še skupaj borili? Takrat seveda (naivno) misleč, da bi bilo svobodo drugače mislečih možno doseči še v okviru socialistične družbene ureditve. Še pred osamosvojitvijo Slovenije smo se (ne le mi – tudi dotedanja »socialistična« oblast!) teh iluzij otresli in sprejeli kot zgodovinsko nujnost kapitalistično družbeno ureditev. Namesto propadlega projekta »socializma s človeškim obrazom« smo skušali (skupaj z drugimi) izoblikovati družbeni sistem »kapitalizma s človeškim obrazom«. Ne čisto brez uspeha – in znameniti 55. člen ustave je ena od pomembnih sestavin tega ustavnega sistema.

Seveda človek in skupine ljudi v nobenem sistemu nimajo le svojega »obraza«, ampak tudi druge, tudi za golo eksistenco nujne potrebe. Kako jih sedanji sistem zagotavlja ali ne zagotavlja, pustimo v tejle polemiki ob strani – v njej gre namreč prav za vprašanje našega »obraza«. Sploh ne gre za to, ali ta sistem ženskam v hudih stiskah dopušča tudi abortus ali ne (ker ga dopušča, to tudi še vedno podpirajo vse stranke v parlamentu in tega še tako agresivna propaganda »prolajfarjev« ne more preprečiti), gre pa za naš obraz – zlasti pri nas levičarjih za to, ali s svojo načelno podporo ustavni svobodi izražanja (svobodi izražanja tistih, ki mislijo drugače kot mi) sploh mislimo resno ali ne.

Takrat v socializmu se prej omenjeni (z Mladino na čelu) prav gotovo nismo borili za »svobodo tistih, ki mislijo drugače« zato, da bi današnja Mladina (ki drugače nekaj da na to, kar je nekdaj bila) zdaj udrihala in to s skrajno žaljivimi insinuacijami po predsednici republike prav zato, ker se je ta odločno zavzela prav za to, za kar smo se nekoč skupaj borili: za svobodo izražanja tistih, ki mislijo drugače.

Nekje drugje sem že zapisal in ponavljam še tu: če ti, ki o splavu mislijo drugače, pri izražanju svojega mnenja kdaj prekoračijo meje pri tem dopustnega (z agresivnostjo, žaljivostjo ipd.), je na take morebitne prekoračitve dovoljenega v pravni državi možno in dopustno reagirati le z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa tako, da gorečneži nasprotnega mnenja »vzamejo zakon v svoje roke« in populijo tiste njihove protestne zastavice ter s tem nedopustno posežejo v njihovo ustavno zajamčeno svobodo izražanja.

Da je mlade zagovornice pravice do splava tu mladostna gorečnost zanesla predaleč, ni težko razumeti – in tudi odpustiti, če bi bile pripravljene svojo napako vsaj priznati. Na spletu (X) je nekdo napisal: »Ena … je po mailu poslala opravičilo za svoje obnašanje … Vsak ima pravico biti za ali proti splavu in nikomur se ni treba opravičevati za svoje stališče, zgolj zato, da je v preveliki mladostni vnemi morda prekršil enake pravice drugih ljudi. Splav že 32 let ni aktualno vprašanje in med parlamentarnimi strankami ni nobene, ki bi na tem področju karkoli spreminjala.«. Glede teh mladih aktivistk se povsem strinjam. Mnogo večja pa je odgovornost vseh starejših zagovornikov pravice do splava, ki zdaj s podpiranjem njihove povsem nesporne kršitve ustavne pravice drugače mislečih ne le poglabljajo že tako pregloboki nazorsko-politični razkol v družbi, ampak s tem tudi že »tlakujejo pot« v še nadaljnje take kršitve. Da o odgovornosti tako vplivnega medija za svoje bralce, kot je Mladina, niti ne govorim.

S svojim nedostojnim pljuvanjem po predsednici republike je v tem primeru Mladina žal popljuvala svoj lastni obraz. In našega skupnega, če se temu ne zoperstavimo.