Res, predsednica?

Dragi Matevž Krivic.

Pravzaprav ni bilo treba vpeljati težkega topništva, Voltaira in Rose Luxemburg: nikogaršnja pravica do svobodnega izražanja ni bila ogrožena. Nasprotno, mlade aktivistke so izkoristile svojo pravico do svobode izražanja in se odzvale na svobodno izražanje drugih. Prve so zasedle javni prostor, dale vedeti, da so domoljubne (tribarvna razporeditev zastavic) in poudarile, da jim je mar samo za neostvarjena slovenska življenja. Druge so odgovorile tako, da so – dobesedno – spustile zastavice. Po kakšnem kriteriju in pravni logiki je prve treba zaščititi in druge kaznovati? Gre za nepotrebno, javno kaznovanje, ki lahko za mladenko pomeni resno oviro v njenem nadaljnjem javnem in zasebnem življenju, in kar je najslabše, pomeni neposredno izpostavljenost grožnjam in morebitnim fizičnim napadom s strani tistih, katerih svobodo izražanja braniš bolj kot svobodo izražanja drugih. Nemogoče je, da ti in predsednica republike ne poznata načina ”komuniciranja” teh ljudi.

Svoboda izražanja nujno vključuje dialog: ena stran je povedala svoje, druga stran je povedala svoje. Prvih nihče ni motil, medtem ko so instalirale svoj dogodek za javnost. Edino možno »neuravnoteženost« vidim v času, ki so ga imele prve za svobodno izražanje. Prosim za pravno razlago - kateri zakon ureja trajanje dogodka?

Svoje kritično izražanje in boj za svobodo izražanja sem začela pred natanko petinpetdesetimi leti: zavedala sem se, da zato ne bom mogla imeti univerzitetne ali kakšne druge javne kariere, sledili so mi, me zasliševali, me pretepli na ulici in mi vzeli potni list, a nisem končala v zaporu kot moji prijatelji. V tistih časih pa zagotovo nikomur ne bi prišlo na misel, da bi se zoperstavil zakonu o svobodnem odločanju o rojstvu, in medicinski pomoči pri splavu. In da se danes ne bi uprla takšnemu nazadnjaštvu? Takrat pri starejši generaciji v vsej državi nismo imeli nobene podpore, razen nekaj pogumnih posameznikov – ti si bil eden izmed njih. Naša ideja o svobodi izražanja se je nanašala izključno na svobodno kritiko države in enostrankarskega sistema: ni šlo za boj za svobodo izražanja neumnosti, nevednosti, nestrpnosti, zlobe, rasizma, antisemitizma (pod tem izrazom štejem vse Semite), vulgarnosti, mizoginije, žaljivk, voyerstva, denunciacij, nazadnjaštva in drugih smeti, ki se danes skrivajo za „svobodo izražanja“. Najmanj, kar lahko storimo, je, da premislimo in spremenimo pomen termina, saj je povsem nesmiselno dopuščati, danam lekcije o „svobodi izražanja“ delijo tisti, ki so ga tako pervertirali.

»Zlasti pri nas levičarjih«, praviš: kateri levičar katere koli generacije in usmeritve je lahko na strani vrha oblasti in proti mladi aktivistki? Predsednica je zaradi zlahka prepoznavnega impulza uničila organ dialoga z mladimi, ki ga je ustanovila sama, dva člana sta protestno izstopila, škoda predsedničinemu ugledu je nedvomna. Ta gesta me spomni na tisto najhujše, kar je, razen občutka sramu predsednik Pahor pustil za seboj: na ozkosrčnost, zaradi katere je odvratno skoparil z amnestijami, najvišjo močjo, ki jo predsednik ima. Upam, da se takšna napoved ne bo uresničila ... In v tem smislu je obtoževanje mladih za „mladostno gorečnost“ (in obenem medlo »razumevanje« za njih) res nekaj najslabšega, kar seniorizem lahko pokaže. Ker nam ni nihče pomagal, moramo biti pripravljeni brezpogojno pomagati mladim, ki kažejo enako »mladostno gorečnost«, kot smo jo nekoč imeli mi, in ker jim je odvzeto tisto, česar smo mi imeli v izobilju: upanje. Ko se predsednica države tako ostro odzove, ne da bi se sploh pogovorila s svojo mlado sodelavko, zagotovo ne ščiti svobode izražanja, temveč podpira obstoječi razredni red, razmerja moči, poslušnost cerkvi in daje znak, kaj je dovoljeno in kaj ni. Ker če ščiti svobodo izražanja nasprotnic ustave, kar je pohvale vredno, potem mora ščititi tudi drugo stran, stran ustavobraniteljk. Pokazala sem, da je vprašanje kršenja svobode izražanja v tem primeru povezano le s - štoparico.

Ne mislim, da s svojim pisanjem kakor koli ”udriham”, še manj pa »pljuvam« po predsednici: nasprotno, prvi predsednici želim pomagati pri vzpostavljanju in izgrajevanju najpomembnejšega dela njene avtoritete – premišljenega stila. Zato tvoj oster in pravzaprav žaljiv napad na »starejše zagovornike pravice do splava« in njihovo »teptanje poti« jemljem osebno, čeprav ga v pismu naslavljaš predvsem na urednike in avtorje Mladine. Moj seniorizem je očitno drugačen: ne pozabljam, ne obžalujem, ne kesam se, ne prilagajam se ničemur, kar je v nasprotju s tem, kar misli boljši del ljudi na svetu, in še vedno se učim, recimo od mlade borbene ženske.