Jedilna spremljava

Kmečki turizem Nema
Località Gardicsutta 4d, Jazbine/Giasbana (Italija)
Tel.: +39 328 585 2587
Nema reže, kuha, peče, predvsem pa nataka ob petkih in sobotah od 17. do 23., ob nedeljah pa od 12. do 17. ure.

Ambient:
kmečki turizem z veliko prostorno jedilnico, a ob lepih dnevih je bolj fino posedati na terasi, tudi zaradi zasedbe Modern Talking in podobnih muzičnih reliktov

Napitki:
kolekcija izjemnih vin Franca Terpina po kletnih cenah, za pivopivce skrbijo z zvarki pivovarne Reservoir Dogs, za ostale pa z radensko

Vegetacija:
ena pašta je vedno rastlinskega tipa; solate in priloge k mesovju strežejo tudi solo

Dostopnost:
sledi navigacijskim aparaturam, parkirna mesta so, ovir za gibalno ovirane pa ni

Fino:
vina!
rezanci s paradižnikom

Ne tako fino:
ista priloga za vse

Mešani narezek računajo po 9 evrov na osebo, široki rezanci so bili 12, njoki 10, svinjska ribica 18, ljubljanski zrezek 19, bržolni stejk 21, sladici pa po 5 evrov.

»Kaj mislite – a je Terpinova domovina Slovenija ali Italija?« se je na predsedničin (upamo, da samo komunikacijski) spodrsljaj na obisku pri zamejskih Slovencih skliceval vodja Konzumove ekipe, ki se je tik za zahodno mejo (Nema je od nje oddaljena le dober kilometer) nadejala prijetnega petkovega večera.

Franco Terpin je vinsko razgledanemu delu konzumskega bralstva verjetno vsaj znano ime, če ne že dobro znano ali celo ljubo. Za druge povejmo, da gre za enega tudi globalno najuglednejših pridelovalcev naravnih/poštenih/ nizkointervencijskih vin, na katera so še posebej napaljeni v japonskih sušidžinicah, z veseljem pa jih – pa čeprav po 18 dolarjev za glaž – srebajo tudi Newyorčani. Kljub slavi in fami je model eden bolj ljudomilih, simpatičnih in zabavnih likov, trenutni agrituristični obrat pa razume kot prehodno fazo do momenta, ko bo vinorejo in gostinstvo združil pod eno streho.

V domovini smo Terpinova vina navajeni srečevati v bolj edgy kuhinjah (Hiša Franko, TaBar …), na domačem terenu pa gre za pristno lokalno in sezonsko pogojeno domačo kuharijo, v kateri je skoraj čisto vse narejeno prav. Začne se že z narezkom, pri katerem poleg selekcioniranja vrhunskih sestavin velja pohvaliti tudi premišljeno rezanje – od silno na tanko narezanih sočnih fet mladega kraškega pršuta prek kompaktnejših rezin sušene vratovine do rustikalnih kolobarjev suhe salame in ročno nahlobljenega tolminskega sira – in težko bi našli reč, ki bi se bolje od te maličice parila z vstopnim Terpinovim vinom, frišnim quintom quartom.

Fascinirani smo bili tudi nad globino okusa izjemne, skoraj že marmeladne, a s kislino zadnjih sezonskih mini paradižnikov lepo uravnotežene paradižnikove salse, ki so jo zmešali s širokimi rezanci in še vedno hrustljavimi rezinami bučke. Tudi njoke v tej bajti rola nekdo, ki zna ostati na pravi strani tankega roba med oblačkasto mehkobo in kompaktnostjo, kar se je demonstriralo tako, da se je njok, ko si ga z jezikom pritisnil ob nebo, skupaj z ragujem razlezel v perfekten zalogajčič. Odlično, oboje!

Ravno zaradi mojstrstva v perfekcioniranju navadnega Nemi malo zamerimo, da vse glavne jedi spremlja ista priloga, pa čeprav je to lepo zapečen krompir s trakci rdeče paprike in bučkami. Ajd, k sočnemu, lepo zapečenemu stejku ter z rezinami resnega sira in kuhanega pršuta aromatizirani zamejski obveznici, ljubljanskemu zrezku se je reč že podala, svinjski ribici v omaki z zelenim poprom pa bi prav prišlo kaj bolj zos pivnajočega.

Z bolj intenzivnimi jedmi so se tudi kozarci polnili z resnejšimi vini, na koncu se je celo izkazalo, da se z marmelado polnjen cmok iz krompirjevega testa sijajno ženi z vrhom Terpinove vinske oferte, korpulentnim sivim pinotom sialis in da v iskanju popolnih kombinacij ni treba vedno na novo izumljati sveta. Včasih je dovolj že, če povežeš to, kar je tako ali drugače nastajalo in rastlo skupaj. Iskreno? Pošteno!