Žižkov nastop / Počakajte z aplavzom. Na koncu ne boste ploskali.

Objavljamo prepis in prevod nastopa filozofa dr. Slavoja Žižka, ki ga je imel v torek ob odprtju knjižnega sejma v Frankfurtu

Počakajte z aplavzom. Na koncu ne boste ploskali. Ponosen sem, da sem tukaj, na knjižnem sejmu, saj so knjige, kot smo danes vedno znova slišali, potrebne bolj kot kadarkoli prej. Brez njih ni rešitve za grozljivo vojno v Gazi. Brezpogojno obsojam Hamasov napad na Izraelce blizu meje z Gazo – brez kakršnihkoli če in ampak. Izraelu priznavam pravico, da se brani in prepreči grožnjo.

Vendar opažam nekaj nenavadnega. Takoj ko človek omeni, da je treba analizirati zapleteno ozadje, je praviloma obtožen, da podpira ali opravičuje terorizem Hamasa. Ali se zavedamo, kako nenavadna je ta prepoved analize, da bi videli vso kompleksnost? V katero družbo spada ta prepoved? Tukaj je moja prva provokacija o družbi, ki je strukturirana kot medeno satovje (namiguje na slovensko geslo na sejmu, op. prev.). Kateri idiot si je to izbral za predstavitev? Ali veste, kako živijo čebele? To je najbolj totalitarna družba, kar si jih lahko predstavljate. Več kot 80 odstotkov je žensk, ki so de facto kastrirane, ne smejo se spolno razvijati, samo delajo. Potem imate kraljico, ki enkrat v življenju seksa z desetimi moškimi, in ko ti doživijo orgazem, jim takoj pogoltne penise.

Ne, hvala. Ne želim živeti v takšni družbi. Naj preidem k svoji temi. Naslov nedavnega dialoga o antisemitizmu in gibanja BDS (bojkot, dezinvesticije in sankcije) v časopisu Der Spiegel se je v nemščini glasil »Wer Antisemit ist, bestimmt der Jude und nicht der potenzielle Antisemit«. Prevajam. Kdo je antisemit, določa Jud in ne potencialni antisemit. Okej, zveni logično. Žrtev bi morala sama odločati o tem, ali je res žrtev. Toda ali ne velja enako tudi za Palestince, ki bi morali sami določiti, kdo krade njihovo zemljo in jim odvzema osnovne pravice? Pravice. Danes vas želim opozoriti na čudovito podrobnost. Mislim, da je bila to zadnja beseda govora slovenske predsednice (Nataša Pirc Musar je imela govor tik pred nastopom dr. Slavoja Žižka, op. p.). Popravite me, če se motim. Zgodilo se je na koncu njenega govora, in to je bilo edinkrat, da je bila tukaj izrečena beseda Palestinci. Prej je bilo samo Hamas proti Izraelu. Žal mi je, ampak v to situacijo morate vključiti tudi milijone Palestincev. Z analizo ozadja ne mislim popolne neumnosti, ki se lažno predstavlja kot globoka modrost. Saj poznate rek, da je sovražnik nekdo, čigar zgodbe še niste slišali. Oprostite, prebral sem Hitlerjev Moj boj. Ker sem »slišal« njegovo zgodbo, sem še bolj proti nacizmu, ne manj.

Imamo dve glavni zgodbi o Izraelu danes. Ismail Hanija, vodja Hamasa, ki seveda udobno živi v hotelu s petimi zvezdicami v Dubaju, je na dan napada dejal, citiram: »Židje, samo to vam moramo povedati, spravite se iz naše dežele. Spravite se nam izpred oči.

Uradno govorimo »vključevanje in raznolikost«, potem pa kultura izključevanja ne počne drugega, kot da izključuje tiste, ki ne ustrezajo tej predstavi o vključevanju in raznolikosti. Nisem samo ponosen, da sem tukaj, ampak me je tudi malce sram.

Ta dežela je naša. Vse tukaj je naše. Za vas tu ni ne prostora ne varnosti.« Konec citata. Jasno in odvratno. Toda ali ni izraelska vlada rekla nekaj podobnega? Čeprav seveda na veliko bolj civiliziran način. Citiram prvo od uradnih sporočil sedanje izraelske vlade – iz uradnega vira: »Judovsko ljudstvo ima izključno in neodtujljivo pravico do vseh delov izraelske dežele. Vlada bo spodbujala in razvijala poselitev vseh delov izraelske dežele v Galileji, Negevu, Golanu ter Judeji in Samariji.« Ali kot je dejal Benjamin Netanjahu: »Izrael ni država vseh svojih državljanov. Je država judovskega ljudstva in samo njega.« Konec citata.

Ali to načelo ne izključuje resnih pogajanj? Palestince obravnavajo zgolj kot problem. Izrael jim ne daje nobenega upanja, da bi ugodno opredelil njihovo vlogo v državi, v kateri živijo. Za vsemi političnimi tezami o tem, kdo je večji terorist, se skriva težak temen oblak, bolje rečeno močvirje. Množica palestinskih Arabcev že desetletja živi v negotovosti, ob vsakodnevnem nadlegovanju naseljencev in izraelske države – kdo so ti ljudje? V kateri deželi živijo? Gre za okupirano ozemlje: Zahodni breg in Samarija ali država Palestina, ki jo trenutno priznava 139 od 193 držav članic Združenih narodov.

Prvo generacijo izraelskih voditeljev – od Ben-Guriona do Mošeja Dajana – moram pohvaliti. Govorili so popolnoma drugačen, pošten jezik. Odkrito so priznali, da njihova zahteva po palestinski zemlji ne more temeljiti na neki univerzalni pravičnosti. Naj navedem primer. 29. aprila 1966 je prišlo do incidenta v Gazi. Skupina Palestincev iz Gaze je prečkala mejo, da bi izropala pridelek na poljih kibuca Nahal Oz. Tedaj je Roj, mlad judovski član kibuca, ki je patruljiral na poljih, galopiral na konju proti njim, da bi jih pregnal. Palestinci so ga zajeli, Združeni narodi pa so nato predali njegovo truplo z iztaknjenimi očmi. A pomemben je odziv Mošeja Dajana. Govor je imel naslednji dan na pogrebu ubitega Juda. Poslušajte: »Danes ne prelagajmo krivde na morilce. Kakšno pravico imamo govoriti o njihovem smrtnem sovraštvu do nas? Že osem let živijo v begunskih taboriščih v Gazi, medtem ko smo pred njihovimi očmi zemljo in vasi, kjer so nekoč živeli oni in njihovi predniki, spremenili v našo dediščino.« Konec citata.

Si danes sploh lahko predstavljate podobno iskreno izjavo? Kako daleč smo od razmer, ki so bile celo pred nekaj desetletji, ko smo govorili o sporazumu Zemlja za mir, o rešitvi dveh držav, ali ko so celo današnji najzvestejši zagovorniki Izraela pritiskali nanj, naj ne gradi naselbin na Zahodnem bregu! Leta 1994 je Izrael zgradil zid, ki Zahodni breg ločuje od meja Izraela iz leta 1967, s čimer je Zahodni breg vendarle priznal kot posebno entiteto. Vse to se je zdaj razblinilo.

Simbol današnje izraelske vlade je Itamar Ben-Gvir. V politiko je vstopil z včlanitvijo v Kahane Hai, mladinsko gibanje stranke Kah – in kdo jo je označil za teroristično organizacijo in prepovedal? Izraelska vlada sama. Ko je Ben-Gvir postal polnoleten in bi ga lahko vpoklicali v izraelske obrambne sile, so mu zaradi njegovega skrajno desnega političnega ozadja služenje prepovedali. Človek, ki ga je sam Izrael označil za rasista in terorista, je zdaj – uganite kaj? Izraelski minister za nacionalno varnost, ki naj bi varoval pravno državo!

Spomnite se velikega spora, ki je v zadnjih mesecih delil Izrael. Juval Harari je komentiral ukrepe, ki jih je predlagala Netanjahujeva vlada. »To je vsekakor državni udar. Izrael je na poti, da postane diktatura.« Izrael je bil razdeljen med nacionalistične fundamentaliste, ki skušajo odpraviti ključne značilnosti zakonite državne oblasti, in člane civilne družbe, ki se te grožnje zavedajo. Z napadom Hamasa, in to je po mojem mnenju prava tragedija, je krize konec, duh nacionalne enotnosti je takoj prevladal. To je vedno tragičen trenutek – ko je notranji razkol premagan zaradi zunanjega sovražnika. Morda je treba najprej jasno prepoznati silni obup in zmedo, iz katerih se lahko rodijo dejanja zlobe.

Miru na Bližnjem vzhodu ne bo brez rešitve palestinskega vprašanja. To sem v zadnjih dneh prebral celo v izraelskih časopisih. Hamasovega napada nikakor ne opravičujem. To je kaznivo dejanje. In da, Izrael ima vso pravico, da izvede protinapad na Hamas. Vendar ne smemo pozabiti na temno, zapleteno ozadje. Na Palestince.

Druga stvar je, da rešitev ni kompromis v umazanem smislu srednje poti med dvema skrajnostma. Tako govorijo številni moji prijatelji. Pravijo: »Po eni strani, da, Palestinci imajo pravico biti malce antisemitski. Poglejte, kaj jim počne Izrael. Po drugi strani pa imajo Izraelci pravico biti malce nasilni. Poglejte, kaj smo jim storili med holokavstom.« Mislim, da tu ni ničesar, kar bi morali razumeti. Pri obrambi pravic Palestincev in boju proti antisemitizmu je treba iti do konca v obe smeri. (Medklic iz občinstva: Grozot Hamasa ne moremo primerjati s tem, kar počne izraelska stran. Oprostite.) Ne primerjam. Ne, to ni relativiziranje. Gre za veliko več: in prav zdaj ste pokazali, kaj v praksi pomeni prisluhniti raznolikosti, kaj naj bi bilo vključevanje. Tak poseg, s temi besedami, to je logika izključevanja. Za ta »naš način raznolikosti« je treba nekatere ljudi seveda najprej izključiti.

Človek, ki ga je sam Izrael označil za rasista in terorista, je zdaj – uganite kaj? Izraelski minister za nacionalno varnost, ki naj bi varoval pravno državo!

Sam govorim o več deset Palestincih, ki jih osebno poznam. Oprostite, če sem zdaj malo izbruhnil. Če je v tej sobi kdo, ki je za mirno sodelovanje med Palestinci in Izraelci naredil več od mene, potem bom sklonil glavo. Vendar ga ni. Lahko storite več od tega? S prijatelji sem v Ramali soorganiziral veliko srečanje v počastitev Walterja Benjamina. Juda. V Ramali sem organiziral filmsko šolo skupaj z judovskim profesorjem. In tako naprej in tako naprej. Seveda tega ne morete primerjati z nasilnim dejanjem. Hamasov napad je skrajno neusmiljen, brutalen. Lahko grem za moje pojme tako nizko, da vam citiram Anthonyja Blinkna, ameriškega državnega sekretarja, s katerim se v tem primeru strinjam, ki je dejal: »Da, Izrael ima vso pravico, da vrne udarec, toda kako ga bo vrnil, je zadeva vseh nas.« Ne gre samo za Izrael proti Hamasu. Še enkrat: v trenutku, ko se sprijaznite, da se ni mogoče boriti za obe strani hkrati, ste izgubili dušo. Še posebej danes, ko imamo nekaj, česar ne morem poimenovati drugače kot antisemitski sionizem.

Veste, zakaj evropska desnica rada podpira Izrael? Pojdimo na začetek. Oglejte si mojo zadnjo knjigo, kjer boste našli pomemben citat. Veste, kdo je njegov avtor? Da, Reinhard Heidrich. Leta 1936 je Heidrich napisal pismo, izjavo, v kateri pravi, da so Izraelci čudovit narod. Pripravljeni smo sodelovati z njimi, vendar ne tukaj v Nemčiji. Morali bi iti tja. Se spomnite norega Norvežana Breivika? Na Norveškem je imel popolnoma antisemitska stališča, a hkrati je izražal podporo ravnanju Izraela, ko gre za odnos do Palestincev. Raje ne bom nadaljeval s seznamom. (Spet protest iz občinstva: Kar je na dan, ko so ljudje umorjeni in pobiti, sramota.) Kje so pobiti? Tudi v Gazi? (Protest iz občinstva: Gre za relativizacijo dogajanja in tega, kar se je dogajalo.) Ničesar ne relativiziram. Hamasov napad je bil grozen zločin. Nikakor ga ne relativiziram. Pravim le, če govorite tako, kot ste govorili zdaj, postavite milijone Palestincev v nemogoč položaj, zaradi česar se bo antisemitizem potem še povečal. Dovolite mi, da vendarle povem do konca. Arthur Köstler je povedal grenko resnico: »Če moč kvari, velja tudi obratno. Preganjanje pokvari žrtve, čeprav morda subtilneje in bolj tragično.« Konec citata.

To velja za obe strani v potekajoči vojni. Moj absolutno največji junak 20. stoletja je Marek Edelman, poljski Jud, ki je to jasno uvidel. Edelman je leta 1943 sodeloval v vstaji v varšavskem getu in leta 1944 tudi v vstaji v vsej Varšavi. Po vojni, ko so se njegova žena in otroci zaradi vse hujšega antisemitskega vzdušja na Poljskem leta 1968 izselili, se je sam odločil, da bo ostal. Opozoril je na zgodbe o porušenih stavbah na mestu taborišča Auschwitz in dejal: »Nekdo je moral ostati tukaj z vsemi tistimi, ki so tu umrli.« Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je kot član Solidarnosti sodeloval z Delavskim obrambnim odborom in sedel za pogajalsko mizo. Proti koncu življenja je Edelman javno zagovarjal palestinski odpor in trdil, da je judovska samoobramba, proti kateri se je boril, tik na tem, da prestopi mejo, ko se začne zatiranje. Diskvalificirati Edelmana kot zgolj poniževalca Judov je po mojem mnenju skrajno nespodobno. Zakaj to govorim tukaj, v Frankfurtu, na knjižnem sejmu? Ker se lahko le z branjem knjig – tu se strinjam s svojimi predhodniki – zavemo razmer.

Literatura je privilegiran medij, s katerim lahko otipljivo prikažemo globoko dvoumnost in zapletenost naše stiske. Poezije ne mistificiram. Po drugi strani pa je moja teza – da vas spet šokiram –, da brez poezije ni etničnega čiščenja. Pomislite na Ruando.

Tam je bil za temi pokoli velik lokalni pesnik. Pomislite na vojno v nekdanji Jugoslaviji. Radovan Karadžić je bil pred vojno prav tako precej spoštovan pesnik. Da ne omenjam Maa Cetunga. Zato sem bil šokiran, ko sem izvedel, da je podelitev nagrade Adaniji Šibli prestavljena. Odločitev se mi zdi škandalozna. Da, terorizem proti Izraelu je v nasprotju z vsemi vrednotami frankfurtskega sejma knjige. Da. Tako kot kolektivna kazen milijonov ljudi v Gazi in odpoved podelitve nagrade Adaniji Šibli. Približujemo se paradoksom kulture izključevanja. Uradno govorimo »vključevanje in raznolikost«, potem pa kultura izključevanja ne počne drugega, kot da izključuje tiste, ki ne ustrezajo predstavi o vključevanju in raznolikosti. Nisem samo ponosen, da sem tukaj, ampak me je tudi malce sram.

Poskusite si predstavljati, kaj bi rekel Marek Edelman, če bi bil danes še živ. Še enkrat ponavljam, sem na koncu. Ne, nikakor se ne strinjam s tem, kar je storilo gibanje Hamas, in tega ne relativiziram. To je bil neodpustljiv, brutalen morilski pohod. Hanija to jasno pove. Ne gre le za omejevanje Izraela, gre za uničenje države. Vendar pa okoliščine, ki sem jih opisal, nikakor ne relativizirajo tega zločina. Zaradi njih zgolj vidimo ozadje tega dogajanja, iz katerega se lahko porodijo takšni zločini – a to jih nikakor ne opravičuje. Če tega ne upoštevamo, če ne upoštevamo dogajanja na Zahodnem bregu, potem ne moremo razumeti razmer.

Absolutno v celoti priznavam pravico države Izrael do obstoja. Prav tako sem absolutno kritičen do palestinskih oblasti. Menim na primer, da je bil Arafat upravičeno označen za človeka, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi zamudil priložnost. Izjemno neumno je ravnal, ko je zavrnil dogovor z vlado Ehuda Baraka, ki ga je pripravil Clinton. Ne hvalim Palestincev. Pravim le, da si oglejte njihove razmere na Zahodnem bregu. So v brezizhodnem položaju. To je tragedija.