Kako misliti prihodnost?

Naj začnem z osebno izkušnjo. Prihajam iz učiteljske družine, oče, profesor fizike, ki je na vsej pedagoški poti doživljal šolske reforme, med njimi tudi uvedbo usmerjenega izobraževanja, se ob besedi reforma vedno kislo nasmiha. »Odkar sem začel poučevati, se je šola reformirala,« rad pravi. To je logično, tako kot se spreminja družba, kot se spreminjajo ljudje in okolje, se vseskozi spreminja tudi šola. Šola – nekoč prvi ideološki aparat države, danes pa že dolgo ne več – se torej spreminja skupaj z družbo. Vsaj tako naj bi bilo.

V slovenskem šolstvu trenutno vre. Le malokdo je zadovoljen. Zahtevajo se spremembe, radikalni preobrati. Ravnatelji bi računalniško opismenjevanje uvedli kot obvezen predmet v osnovnih šolah, šolski sindikat govori, da primanjkuje učiteljev, kar naj bi bila posledica nizkih plač in stresne službe s kopico nepotrebnih birokratskih zahtev. Na ministrstvu za izobraževanje nastaja nov nacionalni program prenove vzgoje in izobraževanja, a je skupino, ki ga pripravlja, že pred meseci protestno zapustilo veliko strokovnjakov. Med njimi tudi nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber, ki je že prej z nekaterimi posamezniki pripravljal vizijo sprememb v slovenskem izobraževanju. Hkrati vzporedno potekata dodatna prenova učnih načrtov in premislek o tem, kakšna naj bi bila vloga nacionalnih preizkusov znanja pri vpisu v srednje šole. Pred nekaj tedni se je oglasil celo varuh človekovih pravic in s kopico drugih organizacij, denimo z Zvezo prijateljev mladine in NIJZ, predlagal svoje rešitve. Govoril je o pasteh čezmerne obremenjenosti otrok, hkrati pa v isti sapi predlagal dva nova šolska predmeta.

Tega brbotanja je v zadnjem mesecu res veliko. »Napadajo nas z vseh strani, takšni in drugačni posveti o izobraževanju si kar podajajo kljuko, a bojim se, da je to dvigovanje okopov,« je dejal neki uslužbenec na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.

A to je dobro, razprava, četudi je kakofonična in pogosto površna, je boljša od molka. Lahko pripelje do boljših rešitev, toda morala bi biti vsaj malo vodena, pa tudi slišana. Vendar ministrstvo in minister za izobraževanje Darjo Felda ob vseh teh pobudah bolj ali manj molčita.

Na učence gleda kot na bančne račune, v katere se vlagajo znanje in informacije, nato pa se od njih pričakujejo dobički v obliki informacij, znanj in spretnosti, ki so potrebni za reprodukcijo družbenih razmerij.

Bodimo konkretni. Prejšnji četrtek je na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti potekal posvet Kakšno šolo za naslednje desetletje?. Med razpravljavci je bilo veliko uglednih imen: Mirjana Nastran Ule, Alenka Šelih, Zdenko Medveš, Vesna Leskovšek, Špela Razpotnik, Robi Kroflič in še nekateri drugi strokovnjaki in strokovnjakinje, ki o šoli in njenem položaju v družbi znajo razmišljati. Sinteza, ki so jo oblikovali po posvetu, se bere kot ostra diagnoza nevzdržnih razmer v slovenskem šolstvu. »Vzgoja in izobraževanje drsita v trening, namesto da bi odpirala prostor sanjam, upanju, radosti ter problematiziranju obstoječih razmerij neenakosti in drugih družbenih krivic,« je zapisano v prvi točki sinteze po posvetu. »Neenakost je še vedno ena ključnih perečih točk šolskega sistema, saj ne le da je temu ne uspe zmanjševati, ampak jo celo poglablja,« v drugi. Podobni stavki sledijo še naprej. Tako so udeleženci zapisali, da je treba »obrniti trend čedalje večje instrumentalizacije znanja in se zavzemati za emancipatorni potencial šole«. Vir težav naj bi bilo »prepričanje, da se odnosi in kultura šole, psihosocialna kakovost okolja in kakovost dela lahko učinkovito urejajo s formalnimi centralističnimi pravili«. Trinajst točk sinteze celotnega posveta se konča z ugotovitvijo, da bi morale biti spremembe nacionalnega sistema vzgoje in izobraževanja »plod najširšega družbenega konsenza, opirati pa bi se morale na kakovostne teoretske in empirične študije«. Zapisano namiguje, da reforma, ki jo po koščkih pripravljajo na ministrstvu, vsega tega ne zajema.

Eno izmed najzanimivejših razprav je imela socialna psihologinja Mirjana Ule, ki se je velik del strokovne kariere ukvarjala z mladimi. Ne podpira niti reforme niti revolucije, zagovarja pa zamisel o preobrazbi. Dejala je, da spremembe v sodobne družbe nujno prinašajo negotovost in konec samoumevnosti sveta, kakršnega poznamo. Med takšnimi samoumevnostmi je prepričanje, da naj bi šola usposabljala učence za to, da bodo čim uspešnejši in da se bodo uvrstili v skupnost zmagovalcev. Po tem prepričanju so najpomembnejši znanja in sposobnosti, ki so ekonomsko funkcionalni, druge dimenzije izobraževanja, etične, socialne, čustvene kompetence, so manj pomembne. Učenec je torej pomemben le toliko, če malce karikiramo ali pač ne, kot je dober njegov učni uspeh. Tako je Mirjana Ule opozorila, da se »v razpravah o spremembah vzgojno-izobraževalnega sistema zanemarja socialno-emocionalni vidik v vseh njegovih razsežnostih. Od učenja sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, empatije.« Vse to se ni zgodilo iznenada, čez noč. »Zoževanje šole na zgolj izobraževalno funkcijo in zanemarjanje širše družbene in psihosocialne vloge šole je temelj neoliberalnega koncepta šolstva, ki se je razširil v zadnjih desetletjih.«

Kaj to pomeni? »V skladu s takšnim konceptom so se začeli vrstiti ukrepi za standardizacijo izobraževanja, predvsem z vse bolj razširjenim vsiljevanjem vnaprej oblikovanih kurikulov in načinov preverjanja in testiranja znanja. Birokratsko usmerjanje standardizacije izobraževanja pri učencih pa znižuje interese po vednosti, znanju, kritičnem mišljenju; interese po znanju so izpodrinili interesi po čim boljših rezultatih na testih …«

Vse to ima daljnosežne posledice. Takšen model šolanja vodi k etičnemu deangažiranju učiteljev in učencev, kar preprosteje pomeni, da se je izobraževanje zožilo predvsem na replikacijo in formacijo jezikovnih in logičnih spretnosti na račun otrokovega socialnega in emocionalnega razvoja, ki je bistven za zdravo odraščanje. Brazilski filozof Paulo Freire, avtor zvezdniškega dela Pedagogika zatiranih, je tovrstno šolanje poimenoval »bančni model učenja«. Ta, tako Mirjana Ule, na »učence gleda kot na bančne račune, v katere se vlagajo znanje in informacije, nato pa se od njih pričakujejo določeni dobički v obliki informacij, znanj in spretnosti, ki so potrebni za nadaljnjo reprodukcijo obstoječih družbenih razmerij«. Šole seveda ne bi smele reproducirati sedanjosti, pač pa bi morale znati odpirati prihodnost. Zaradi tovrstnega načina poučevanja so mladi bolj spretni pri uporabi informacij in digitalnih orodij, malo manj pa so spretni pri vrednotenju tega, kaj te informacije pomenijo. Ne razumejo konteksta, informacij ne znajo vrednotiti, težave imajo pri razvijanju kritičnega mišljenja. Učeči bi se morali učiti razumevati svet kot realnost, ki jo lahko spreminjajo. Freire pač trdi, da v okoljih, kjer je prihodnost dana vnaprej, kjer je razumljena kot mehanično ponavljanje sedanjosti, ni prostora za utopijo in sanje, za možnosti in različnost. »Tam ni prostora za edukacijo, je le prostor za trening.«

Najbolj kritični za izobraževanje v Sloveniji so podatki o tem, kako pritiski po pridobivanju točk, ocen, tekmovalnost na področju ozko definiranih dosežkov vplivajo na psihosocialno počutje in duševno zdravje šolarjev.

Vse to, ves ta sistem tekmovanja za točke in ocene, nagrajevanje najbolj pridnih, pa ima posledice. »Najbolj kritični za izobraževanje v Sloveniji so podatki o tem, kako pritiski po pridobivanju točk, ocen, tekmovalnost na področju ozko definiranih dosežkov vplivajo na psihosocialno počutje in duševno zdravje šolarjev. Prav ti podatki raziskav o psihosocialnem zdravju učencev in učenk v Sloveniji bi morali biti osnova za spreminjanje šolskega konteksta, ker smo tu ravno najbolj šibki glede na mednarodni prostor in ker se stanje vztrajno poslabšuje,« je še dejala profesorica. Ima prav, NIJZ je ravno prejšnji teden objavil izsledke raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju. Rezultati, ki so gotovo tudi posledica ozračja v šolah, ne pa samo tega, so pretresljivi. Danes je pri dobri petini mladostnikov povečana možnost za razvoj depresije, delež teh otrok pa se je v zadnjih letih občutno povečal. Tudi izsledki mednarodne raziskave PISA kažejo, da so v Sloveniji šolajoči se mladi po dojemanju zadovoljstva z življenjem globoko pod povprečjem držav OECD.

Mirjana Ule je referat končala z mislijo Henryja Girouxa, zagovornika kritične pedagogike, ideje, da poučevanje in učenje nista le reprodukcija znanja, pač pa bi morale šole učence primarno naučiti kritičnega mišljenja in pomena aktivnega državljanstva. Henry Giroux je v času krize javnega šolstva, ko se zdi, da ni več mesta za alternative boljšega sveta, zapisal: »Želim končati z vztrajanjem pri tem, da demokracija začne propadati in politično življenje obuboža v odsotnosti vitalnih javnih sfer, kakršna je javno šolstvo. V katerih civilnodružbene vrednote in družbeni angažma dopuščajo več domišljije v dojemanju prihodnosti in ki jemljejo resno zahteve po pravičnosti, enakosti in skupnosti. Demokracija bi morala gojiti tak način mišljenja o izobraževanju, ki mu uspeva povezati enakost z izvrstnostjo, učenje z etiko, delovanje z imperativi o družbeni odgovornosti ter javnem dobrem.« Te besede je treba jemati smrtno resno – dobro javno šolstvo je prvi pogoj za delujočo demokracijo.

Nekoč je v šolstvu vladala ideologija komunistične revolucije z vsemi svojimi simboli in miti vred, zdaj, ko se je šola otresla travm, se je odprla. Kar je dobro. A brezpogojna odprtost prinese tudi kaj slabega. Denimo to, da je pravo prodrlo v pedagoške procese in da je vanje z velikimi koraki vstopil trg. To preprosto pomeni, da šole med seboj tekmujejo z dodatnimi programi, vabljivimi ekskurzijami in šolami v naravi, ki so dostopne le bogatejšim, in da tržni odnosi določajo tudi šolske vsebine. Najmočnejši, najvplivnejši, najzanimivejši pritegnejo več pozornosti. Samo spomniti se je treba nekdanjega ministra Marka Borisa Andrijaniča, ki je zagovarjal zamisel o novem sodobnem predmetu s področja digitalnosti. Lepo, a kakšnih resnih strokovnih ozadij in načinov vpeljave tega predmeta v osnovne šole ni razkril. Šola bi morala biti veliko več kot pa priprava na vstop na trg dela.

Marka Borisa Andrijaniča v politiki ni več, pa tudi ko je bil, je bil zgolj minister za digitalno preobrazbo. Minister za vzgojo in izobraževanje je zdaj Darjo Felda. Ob vseh teh pobudah, zamislih, zahtevah, protestih in odstopih bi se moral oglasiti. Se odločiti. Izbrati neko pot. A ministrstvo molči in tiho opazuje, namesto da bi – vsaj to bi moral minister takoj storiti – prisluhnilo učiteljem, šolskemu sindikatu in strokovnjakom. Slovensko javno šolstvo pa medtem postaja podobno javnemu zdravstvu.