Kaj nam sporoča prva javna molitev rožnega venca v Ljubljani?

Potem ko je minuli petek v Ljubljani potekala prva javna molitev rožnega venca, ki so jo pripravili pri Katoliški mladini in je minila v mrmranju molitev in priprošenj, mirno in z nepotrebno prepovedjo komuniciranja z mediji, bi morda morali postaviti piko. Toda molitev v javnosti, gotovo bo še kakšna, ni le uresničevanje verske svobode, je tudi to, a je hkrati predvsem politični akt. In ta razodeva več, ne gre zgolj za javni prikaz vernosti.

Dr. Marjan Smrke je profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, sociolog religije, eden od največjih poznavalcev katoliške cerkve pri nas. Ker je do nje vedno oster in neizprosen, ga kler ne mara. Vendar Smrke zaradi javne molitve ni zaskrbljen. Pravi, da v Sloveniji doživljamo vznik še enega izmed številnih katoliških gibanj, ki so povezana z značilnostmi postmoderne družbe. Ta s svojo raznolikostjo in izbirami spodbuja preizpraševanje družbenih vlog in identitet, tudi tega, kaj pomeni biti moški. »Ti so bili ob prvem pozivu gibanja k javni molitvi na vabilu še posebej vabljeni. Javno in vsakodnevno življenje se vse bolj izmikata tradiciji. Tradicije se lahko branijo tako, da pozivajo k vrnitvi v čase jasnih vlog in identitet ali pa se nekako prilagodijo.« Pripomnimo le, da gre za branjenje tradicije, ki nikoli ni bila natančno takšna, kakršno slikajo njeni profeti.

Manifestacije te vrste so torej namenjene negotovim udeležencem, ki se hočejo javno prepričati in zaobljubiti, da ne bodo podlegli zunanjim preizkušnjam. »Takšna je bila prepoznavna značilnost pionirskega krščanskega moškega gibanja novejše dobe – konservativno protestantskih promise keepers, zaprisežencev, ki so se pojavili pred skoraj 50 leti v ZDA. To je tudi prepoznaven motiv mnogih kasnejših katoliških gibanj te vrste, na desetine jih je, ki so se odkrito navdihovala pri zaprisežencih,« pojasnjuje Smrke.

Tovrstna moška gibanja izvirajo iz občutka nekaterih vernih moških, da se je svet snel s tečajev. In da je za to kriva domnevna feminizacija družbe in v protestantskih okoljih celo feminizacija cerkve. »Med prisege, ki jih navajajo različne tovrstne organizacije, praviloma spada prisega, da si bodo v družini povrnili vlogo voditelja, ’duhovnega voditelja’, očetovsko avtoriteto ipd. Pri tem ne manjka nekakšnega spokorništva in solzavosti. Posebnost katoliških (v nasprotju s protestantskimi) moških gibanj sta sklicevanje na Marijo in izbrane svetnike ter molitev rožnega venca. Katoliška gibanja pogosto vodijo kleriki, ki imajo sami razloge za preizpraševanje svoje moškosti zaradi zavezanosti celibatu.« Smrke še domneva, da zunanji izrazi slovenskega gibanja ne bodo tako zelo tradicionalistični, kot so v hrvaškem gibanju »Muževni budite«.

Katoliška gibanja pogosto vodijo kleriki, ki imajo sami razloge za preizpraševanje svoje moškosti zaradi zavezanosti celibatu.

Čas bo seveda pokazal, ali ima to gibanje kakšen velik potencial. Se bodo molivci na ulici pojavljali vsak mesec? Se jim bo pridružil tudi kakšen duhovnik ali celo škof? Se bo vse skupaj sprevrglo v demonstracijo nemoči? »Iz socioloških raziskav je razvidno, da večina slovenskih katoličanov sprejema spreminjanje in prevrednotenje spolnih vlog, ki jih narekuje moderno okolje. Pripomniti tudi velja, da je molitev kot taka že indikacija neke nemoči.« Nekateri ljudje v cerkvi že odkrito priznavajo, da jih katoliška gibanja, ki s svojimi dejanji brišejo mejo med cerkvijo in državo, vero in politiko, motijo. Zdijo se jim »fundamentalistična«. Morda je to res, a vendar tudi katoliška cerkev v Sloveniji sama – predvsem pa njeni voditelji – te meje ne razume vedno.

Kaj pa molk, prepoved dajanja izjav, h kateremu so vernike pri molitvi pozvali organizatorji? »Glede na medijski fiasko v zadnjem tednu smo se odločili, da medijem, ki ne zagovarjajo naših vrednot, ne dajemo izjav, ker bi utegnili dogajanje prikazati napačno,« je po prireditvi hitel pojasnjevati Dominik Ceglar, eden izmed organizatorjev. Na katoliškem portalu Alteia so zapisali, da je bila v petek zjutraj zamujena priložnost za dialog. »Če drugemu ne daš prilike, da te spozna, še posebej, če si to želi, te pač ne bo poznal. Varneje je ostati v mehurčku ’naših’.«

Slovenska škofovska konferenca je javno molitev podprla. Njen tiskovni predstavnik Gabriel Kavčič je zapisal, da je izpovedovanje vere po slovenski ustavi svobodno in da javne molitve ne ogrožajo nobenih človekovih pravic. »Tudi enakopravnost spolov ni ogrožena, saj imamo vsak dan mnoge dogodke, ki jih različni organizatorji namenijo tej ali oni skupini, kar seveda ne more biti sporno, gre za svobodo zbiranja.« Vse to je res, a ko katoliška cerkev vstopa v javnost, postane politični akter. In njene zahteve, denimo omejevanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, pa četudi je ta cilj utemeljen na svetopisemskem nauku, so prvovrstno politično vprašanje. Tako jih je treba tudi obravnavati.