Res, predsednica?

Draga Svetlana Slapšak! 

Na začetku svojega pisma si do mene (za tvojo miselno ostrino) nenavadno blaga, a se popraviš na koncu. Tam moje priznanje predsednici za njeno podporo »svobodi tistih, ki mislijo drugače«, oceniš za žaljiv napad na tiste »starejše zagovornike pravice do splava«, vključno s teboj, ki v dejanju tistih mladih aktivistk ne vidijo ničesar napačnega. In svoje stališče utemeljiš takole: »ne pozabljam, ne obžalujem, ne kesam se, ne prilagajam se ničemur, kar je v nasprotju s tem, kar misli boljši del ljudi na svetu …«. Kaj misli »slabši del ljudi na svetu«, te zanima le toliko, kolikor njihove slabe ideje čim odločneje zavračaš – sem te prav razumel? Da bi imeli ustavno pravico misliti drugače kot jaz – temu se pa jaz že ne bom prilagajala!

To tvoje stališče se, če sem si tvoje sijajne prikaze antične grške mitologije dobro zapomnil in jih prav razumel, odlično ujema s tem, kako so na svet gledali grški bogovi in boginje, junaki in junakinje: strastno, z vsemi sredstvi in brez obzira na vse zlo, ki bi ob tem (danes bi rekli »kot kolateralna škoda«) lahko nastalo in tudi je nastalo, so se borili za svoje interese in za svoj prav. Za tisto, kar je (ali bi moralo biti) prav »za boljši del ljudi (in bogov) na svetu«. Taka je bila, če sem tudi knjigo Toma Virka »Literatura in etika« prav razumel, zlasti etika homerskega sveta. Le malo kasnejša Heziodova etika je bila že nekoliko drugačna, a tudi on še vedno pravi: »Ljubi prijatelja, toda sovražniku vračaj s sovraštvom!«. »Svobodo misliti drugače« kot etično vrednoto je prinesel šele racionalizem 18. stoletja, Rosa Luxemburg pa jo je (neuspešno) skušala uveljaviti kot vrednoto tudi za »proletarsko državo« 20. stoletja. Na to vrednoto smo se nekoč skupaj sklicevali do takratne oblasti kritični levičarji, zdaj, ko tiste socialistične ureditve in njene oblasti ni več, a je ta vrednota postala z ustavo priznana vrednota sedanje družbe, pa zate, Svetlana (in žal še za mnoge druge), to ni več vrednota?

No, pardon – je še, samo da je, kot praviš, svobodi izražanja zdaj treba spremeniti pomen: tako, da to ne bo zajemalo tudi »svobode izražanja neumnosti … nazadnjaštva in drugih smeti, ki se danes skrivajo za svobodo izražanja«! Skratka, svoboda izražanja da, ampak samo za izražanje naprednih idej, ne pa nazadnjaških in neumnih. Katere od idej je dovoljeno razširjati in katerih ne, pa bomo seveda določali mi, pametni in napredni, ne tisti neumni in nazadnjaški. In tudi ne nekakšna buržoazna ustava, kjer je npr. propagiranje rasizma in holokavsta, pa še kaj, že zdaj izključeno iz svobode izražanja – ampak za nas, pametne in napredne, to pač ni dovolj. Mi vendar priznavamo samo to, »kar misli boljši del ljudi na svetu«!

Dodatnega komentarja gornjih »demokratičnih« idej ne bom zapisal – upam, da ni potrebno. Ker si izrecno prosila za pravno razlago vprašanja, »kateri zakon ureja trajanje dogodka«, namreč (v tem primeru) izražanja mnenja nasprotnic splava, naj ti odgovorim še na to zgrešeno vprašanje. Koliko časa kakšen dogodek traja, seveda ne določa zakon – dogodek pač traja, dokler traja. Če svoje mnenje izraziš s plakatom, grafitom ali »instalacijo v parku«, ga na ta način izražaš, dokler to ni odstranjeno ali uničeno – tega pa tvoj mnenjski nasprotnik seveda ne sme narediti. To bi bilo enako, kot če bi vdrl v tiskarno, kjer se tiska časopis s tvojim člankom, in bi fizično preprečil njegovo objavo. Kot je včasih delala »udba«. Ali če bi po izidu zaplenil vse izvode. Ali (blažja varianta), če bi vse izvode pokupil in uničil – kdo je že to naredil s Cankarjevo Erotiko? Svoje drugačno mnenje lahko izraziš tako, da ga poveš, napišeš, narišeš itd., ne pa tako da nasprotnikov izraz njegovega mnenja uničiš. Je bila ta pravna razlaga tega »težkega« vprašanja dovolj razumljiva? Če tebi, Svetlana, ali komurkoli drugemu morda ni bila, pričakujem nadaljnja vprašanja ali kritiko. Imate vso svobodo izražanja (zelo pametni in manj pametni enako).