Domače prazvezde

Gostišče Tri zvezde
Pri Unionu 32, Kočevje
Tel.: 01 895 30 36
Tri zvezde od torka do petka svetijo od 9. do 22., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 22. ure.

Ambient:
sodobno zasnovan, univerzalno funkcionalen plac, ki zmore servisirati večje žurke in tudi bolj intimne večere

Napitki:
iz pivskih pip tečejo zvarki Reservoir Dogs, vinska karta ni ne vem kako obsežna, a dovolj zanimiva; tudi zaradi zmernih cenovnih pribitkov

Vegetacija:
jedilnik je obsežen in pester, tudi nemesojedi imajo kar nekaj izbire

Dostopnost:
za gostiščem imajo parkirišče, ovir za gibalno ovirane ni

Fino:
pica (napoletana)
srnin tatar

Ne tako fino:
rulada divjega prašiča
baskovska skutna torta

Pica napoletana je stala 7, jurčki z jajcem 8,5, srnin tatar 10,5, kočevska rižota 9,5, rulada divjega prašiča 16,8, bržolni stejk 29,8, baskovska skutna pita 5,5, hruška v vinu pa 6,5 evra.

»No, to pa je najdba: slovenska gostilna, ki ima tri zvezde že od leta 1987, « j e terensko delo Konzumovih izvidničarjev pohvalil šef planerskega odseka in takoj poslal zbiralce vtisov v kočevsko gostišče Tri zvezde. To je sicer odprto že 36 let, a je že ob prvem pokuku skozi vrata jasno, da je pogon pred kratkim doživel temeljito ambientalno posodobitev, ki se odraža tudi v jedilniku, nekakšnem svaštarniškem italo-grill melanžu.

Ta na mediteranski strani očitno temelji na trendovskih picah neapeljskega tipa s približno dvema ducatoma oblog, od bazične napoletane za 7 evrov, ki smo jo preizkusili, do massime za 15,9 evra, ki je nismo, saj smo, prebirajoč seznam sestavin, ob kodrasti endiviji, stračeteli in karpaču zorenega angusa poleg mariniranih črnih tartufov privzdignili prvo obrv, ob predstavi, kaj točno naj bi bila demi glace balzamična redukcija (in kaj za vraga dela na pici), pa še drugo. Kakorkoli: testo za pice v Treh zvezdah je epsko, res dobro, količina oblog pravilno odmerjena, peka v krušni peči pa naštudirana do krasnega zračnega in puhastega leopardjega venca. Buona!

Med številnimi različicami bbqjevske americane – ki pa so vendarle vse bolj ali manj ujete v generiko – smo zaznali tudi nekaj lokalnega pridiha. Kočevsko identiteto zagotavlja raba divjačine, predvsem medvedovega pršuta. Ta je najprej nastopil v kombinaciji z izjemnim, lepo začinjenim in mazavim srninim tatarcem, nato pa v družbi orehovih jedrc in všečno bolj kisle kot sladke brusnične marmelade še kot pika na i vzorno kremaste in okusne kočevske gozdne rižote. Všečna poteza je bilo še plemenitenje (sicer zelo površno narejenih) jurčkov z jajci s hrenovo smetano, potem pa se je zazdelo, kot da so se v kuhinji upehali. Z rikoto in jurčkovo kremo (nič od tega ni bilo okusiti) nadevana rulada divjega prašiča je bila z ovitkom iz pršuta vred presušena do bridkega konca in tako kot sicer okej bržolni stejk opremljena z najdolgočasnejšo prilogo pečen krompir-paprika-rukola. Tudi to, da so skoraj k vsaki jedi nabrizgali še malo kreme kozjega sira iz sifona, je skozi večer izgubljalo čar.

Ekipa v Treh zvezdah je očitno zelo zagnana, mogoče bi bilo celo bolje, ako bi bila manj: odlične baskovske skutne pite recimo ne bi bilo treba ne polivati z malinovim pirejem ne opremljati z brezveznim sladoledom, kaj šele ubijati s pogrevanjem v mikrovalovki. In sočna ter kompaktna, v vinu kuhana, karamelizirana hruška bi na zadnjo pot zlahka odšla brez razčofotanega natrganega biskvita in brez malinovo-jogurtnega zmlevka.

Kočevske Tri zvezde so s pristopom, zagnanostjo in tudi cenami čisto fajn gostišče. Za skok naprej in navzgor pa se bodo morale znati v širini ponudbe in pripravi posamičnih jedi osredotočiti na bistvene reči in opustiti nepotrebno navlako. Obetavno!