Resničnostni šov

Gotovo poznate roman Oscarja Wilda Slika Doriana Graya. Govori o sliki lepega mladeniča, ki se sčasoma spreminja, dokler iz portreta zalega fanta ne nastane okruten obraz, takšen pa postaja tudi upodobljenec.

Primerjava je morda pretirana ali pač ne – enako kot z Dorianom Grayem se danes dogaja s predsednikom vlade Robertom Golobom. Zdi se, da se politični novinec z dolgimi lasmi in velikimi načrti spreminja v jeznega, nejevoljnega, utrujenega politika, ki se, ravno zato, ker se zaveda svoje nemoči, zateka k drastičnim potezam. Namesto drugačne politike, takšne, ki bi prekinila brezprizivni način vladanja, kakršnega smo bili vajeni v času prejšnje vlade, dobivamo tisto, kar so volivci pred letom dni zavrnili. Avtoritarno vladanje z diktati ter discipliniranjem in propagandnimi triki.

Ta teden sta se zgodila dogodka, ki prikimujeta zgornji tezi. Najprej se je v torek zavrtelo pričanje v parlamentu, kjer sta nekdanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in nesojeni vodja policije Boštjan Lindav govorila o tem, kaj naj bi se bilo dogajalo lanske jeseni. Govorila sta, kako je predsednik vlade od njiju zahteval kadrovske menjave v policiji in kako je grozil z rdečimi kartoni, če iz policije ne bodo odstranjeni »janšisti«. Policija je po zakonu neodvisen organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve. Politika, vlada, lahko imenuje generalnega direktorja policije, vendar na druge menjave in kadrovanja v policiji ne sme imeti neposrednega vpliva. Kot tudi ne sme vplivati na operativne zadeve in podrobnosti vodenja policijskih postopkov. Politika lahko zgolj načrtuje prioritete.

Nekdanja Golobova sodelavca med pričanjem v parlamentu nista povedala ničesar res novega, o vsem tem so pred letom dni obširno pisali mediji, vendar ima njuno javno pričanje pred parlamentarno komisijo veliko moč. Zakon o parlamentarni preiskavi namreč določa, da priče pred začetkom zaslišanja opozorijo, da morajo izpovedovati resnico, razloži pa se jim tudi, kakšne so kazenskopravne posledice krivega pričanja. Težko je torej verjeti, da sta Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav pred komisijo lagala. Lahko bi zamahnili z roko in dejali, da so se takšne ali še hujše rabote dogajale pod prejšnjo vlado. O tem ni nobenega dvoma. A Robert Golob je pred volitvami obljubil, da bo naredil radikalen rez z Janševo politiko nedemokratičnega vladanja. Predsednik vlade je pričanje Bobnarjeve in Lindava v torek zvečer označil kot »ogromno natolcevanje« in napovedal, da bo svojo plat zgodbe pred parlamentarno komisijo predstavil sam. Morda jo res bo, vendar je premier ob pojasnjevanju tega zaslišanja deloval jezno in neprepričljivo.

Predsednik vlade bi moral javno okarati ministra, ne pa kaznovati poslanke, ki je opozorila na ministrovo sporno prakso.

Druga zgodba je bizarnejša. V veliki parlamentarni skupini stranke Gibanje Svoboda naj bi obstajala trenja, različni pogledi. Kar je logično. V demokraciji 41 ljudi ne more vedno razmišljati na enak način. Najbolj naj bi predvsem s svojim obnašanjem izstopala predsednica državnega zbora in nekdanja sodnica Urška Klakočar Zupančič. Morda je njeno obnašanje ekscentrično in za koga tudi odbijajoče, saj naj ne bi bilo združljivo z visoko državniško funkcijo, vendar posamezniki, ki so že dolgo v državnem zboru, trdijo, da parlament deluje povsem običajno. Eden izmed njih je povedal, da predsednica »kdaj zveni grobo, vendar je njena argumentacija koherentna. Ima svoj stil. To, da z njo ni zadovoljna opozicija, pa je pričakovano.«

Domneven spor med njo in premierom, gotovo je z namenom »ušel« v javnost, pa ni povezan z načinom vodenja parlamentarnih sej. Urška Klakočar Zupančič se je kot podpredsednica Gibanja Svoboda v začetku tega meseca namreč vzdržala med glasovanjem o razrešitvi ministrice za kmetijstvo Irene Šinko, saj se, kot je dejala sama, ne strinja s tem, da mora ministre na predlog predsednika vlade, tako določa zakonodaja, razreševati parlament. Preprosteje – ni glasovala tako, kot je želel predsednik vlade. Javno se mu je uprla.

V torek zvečer se ji navkljub govoricam, da je zaradi te poteze Golob zahteval njen odstop – kar bi bil strel v koleno, saj je Urška Klakočar Zupančič priljubljena, vseskozi javno zagovarja pravice žensk, otrok, manjšin, živali, v političnem smislu predstavlja tisto, kar je Robert Golob obljubljal pred volitvami –, stranka Gibanje Svoboda ni odrekla, pač pa je kazensko raje izključila poslanko Mojco Pašek Šetinc in svetovalca v kabinetu predsednice državnega zbora Roberta Pavšiča. Urška Klakočar Zupančič je domnevno sporazumno odstopila kot podpredsednica stranke, ostaja pa predsednica državnega zbora.

Zakaj torej izključitev dveh strankarskih članov? Razlog naj bi bila, tako je namignil Robert Golob, izdaja. Ali konkretno: »Nekdo, ki ne verjame, da je treba igrati za svojo ekipo, in ves čas igra za neko drugo, v naši ekipi nima kaj iskati. Natančno se ve, na kateri gol je treba streljati, na tistega, na katerega streljamo vsi v Svobodi. Ko začneš zabijati avtogole, pa v ekipi nimaš kaj iskati.«

Če preskočimo leporečenje, hitro postane jasno, kaj so bile žoge in v čigav gol so letele. Mojca Pašek Šetinc je prejšnji teden ob razkritju spornega razpisa resničnostnega šova o vojski zapisala, »da morajo v politiki za vse veljati ista pravila politične odgovornosti in integritete. Če je politična odgovornost in videz veljal za Sanjo Ajanović Hovnik, potem isti kriteriji veljajo tudi za Marjana Šarca.« Marjan Šarec ni le obrambni minister, ampak je od dneva združitve njegove nekdanje stranke z Golobovo tudi član stranke Gibanje Svoboda, po funkciji pa član sveta stranke. Sam seveda zanika, da bi bil kakorkoli vpleten v strankarsko dogajanje in kaznovanje.

Odstavljena poslanka pravi, da način njene izključitve kaže »na porazno stanje notranje demokracije in tudi siceršnje razumevanje demokracije v tej stranki«. Na seji, kjer so odločali o njeni izključitvi, je ni bilo. Prišla je pred začetkom sestanka in tam sta ji dva člana stranke sporočila, da bo stekel postopek za njeno izključitev. Razlogov zanjo ne pozna. Statut stranke Gibanje Svoboda sicer predvideva, da se član stranke lahko izključi v primeru »nespoštovanja temeljnih vrednot stranke, hujših kršitev statuta stranke, delovanja v nasprotju s programom in sprejetimi sklepi organov stranke«. Po statutu o izključitvi odloča sedemčlanski izvršni odbor, med njegovimi člani pa je tudi Vesna Vuković, nekoč novinarka, danes pa generalna sekretarka Gibanja Svoboda in glavna strankina operativka. »Kot so mi po seji sveta povedali kolegi, pravih razlogov niso slišali, razen – ugibam iz slišanega – zbirko klevet, laži, natolcevanj in konstruktov, ki jih je očitno zbrala generalna sekretarka Vesna Vuković,« je še povedala Mojca Pašek Šetinc.

Bistvena napaka Goloba je v tem, da posluša napačne ljudi, tiste, ki politiko razumejo kot igro spinov, dimnih zaves, obveščevalnih trikov in zarot.

Pustimo spletke in govorice, »blodnje«, bi dejali nekateri, ob strani. Odstavljena poslanka ima vseeno prav. Šarčevi načrti o dva milijona evrov vrednem snemanju dokumentarne promocijske serije so zaradi izbranega ponudnika, ki nima nobenih izkušenj pri televizijski produkciji, gotovo pa pozna kakšnega vplivnega politika, nedopustni. Predsednik vlade bi moral javno okarati ministra, ne pa kaznovati poslanke, ki je opozorila na ministrovo sporno prakso. Golob dodaja, da so v stranki »ugotovili, da so nekateri posamezniki delovali izrazito v škodo ne samo stranke, ampak tudi enotnosti koalicije, tudi trdnosti vlade«.

Mojca Pašek Šetinc v parlamentu vodi preiskovalno komisijo, ki preiskuje domnevno nezakonito financiranje strank in strankarske medije. Preiskuje, kako je stranka SDS pred lanskimi volitvami prek svojih medijev z javnim denarjem zganjala politično propagando. Komisija je tik pred sprejemom vmesnega poročila, ki naj bi zelo obremenilo stranko SDS. Zapisano ne pomeni, da Golob želi vplivati na delo komisije, pomeni pa, da Mojca Pašek Šetinc v parlamentu opravlja pomembno delo. Ni tiho, kot je bil tiho nekdanji poslanec Svobode, poklicni boksar Dejan Zavec. Vodja poslanske skupine Svoboda Borut Sajovic je sicer posredno že napovedal njeno zamenjavo na čelu preiskovalne komisije.

Izključitev neke poslanke in strokovnega sodelavca je nenavaden, a moral bi biti politično nepomemben dogodek. V zgodovini slovenskega parlamentarizma so sicer poslanci velikokrat odstopali in prestopali, pa tudi odstavljeni so že bili. Miro Cerar je zaradi spora o zakonu o tujcih iz stranke izključil Milana Brgleza, ki je bil takrat predsednik državnega zbora in podpredsednik Cerarjeve stranke. Na koncu je Brglezu dalo prav ustavno sodišče, zdaj je poslanec v evropskem parlamentu, Cerarja pa v politiki že leta ni več.

A v omenjenem primeru je šlo za vsebino, tokrat pa ni jasno, kaj naj bi zares zmotilo Goloba. Avtonomna drža? Samosvojost? V javnosti se glede te Golobove poteze pojavljata dve interpretaciji – po prvi naj bi odstavljena prelahkotno komunicirala na parlamentarnih hodnikih, po drugi pa je na takšen način Golob discipliniral poslanko, ki je javno napadla ministra njegove vlade. To se v politiki v resnici ne počne, lahko bi odšla k njemu, lahko bi mu poslala sporočilo, ne pa, da je javno načela avtoriteto predsednika vlade. Zapisano velja le v primeru, če se politika in delovanje poslancev razumeta po načelu delovanja »kot en mož«, kot je to nekoč definiral predstavnik SDS v svetu RTV Slovenija Slavko Kmetič, ne pa na način, kakršnega je obljubljal Golob.

Vrnimo se torej k Robertu Golobu, k aferam, grožnji z ustavno obtožbo zaradi pričanja Tatjane Bobnar, k resničnostnemu šovu ministra za obrambo. Golobova vlada se je znašla na prelomnici. Podpira jo vedno manj volivcev, hkrati pa se iz tedna v teden zapleta v različne spore in afere. Golob se je javno sprl z ministri, ki so bili odstavljeni, s sindikati, ki protestirajo, z ljudmi, ki zaradi poplav pričakujejo hitrejšo pomoč. Zapleta se z obljubami o reformah, zapleta se z reševanjem zdravstvenega sistema, zapleta se pri popisu poplavne škode in sanaciji, ob zoprnih vprašanjih novinarjev jezno in arogantno zapušča tiskovne konference, napada ministre, ki zahtevajo letno uskladitev socialnih dodatkov. Očitno je predsednik vlade ugotovil, da stvari ne delujejo, kot si je zamislil. Njegova ideja o tem, da mora opraviti veliko rekonstrukcijo vlade, se zdi smiselna, a le, če mu bo uspelo spremeniti svoj način delovanja. Bistvena napaka Goloba je namreč v tem, da posluša napačne ljudi, tiste, ki politiko razumejo kot igro spinov, dimnih zaves, obveščevalnih trikov in podobno. Politika pa je vendarle mnogo več kot zgolj predstava za javnost.

Za začetek bi lahko odkrito spregovoril o resničnostnem šovu Slovenske vojske. Poklical ministra Marjana Šarca in njegovega državnega sekretarja Damirja Črnčeca, zahteval razveljavitev razpisa. To zadnje je storil šele po pritisku javnosti, a hkrati po metodi divide et impera kaznoval tiste, ki naj bi bili neposlušni. Na podoben način je vlado vodil tudi Janez Janša.

Lepi mladi Londončan Dorian Gray je čisto na koncu svoje poti v moralni propad z nožem uničil lastno sliko. In ko je zabodel sliko, je ubil samega sebe. Truplo, ki ga je našla služinčad, je bilo izsušeno, zgubano, na steni pa je visel čudovit portret mladega moža.