Doping v nogometu

Nogomet z dopingom nima težav, ker so testi sporadični in nekonsistentni

Običajno ob omembi dopinga pomislimo na kolesarstvo. Pomembno vlogo pri konstruktu naših mislih ima burno dogajanje v kolesarskem svetu na prelomu tisočletja. Po podatkih ameriške protidopinške agencije je četverica športov odgovorna za več kot polovico pozitivnih dopinških testov. Neslavni kvartet, poleg kolesarstva, sestavljajo še bodibuilding, atletika in dvigovanje uteži. Vendarle pa to ne pomeni, da jemanja nedovoljenih poživil in uporabe nedovoljenih metod v drugih športih ni.

Zdaj so prehranska dopolnila in ostali izdelki, ki pomagajo pri krepitvi mišične mase ali pa pri regeneraciji, dostopni tako rekoč na vsakem koraku. V vsakem primeru le nekaj klikov stran najdemo želene vitamine, elektrolite, aminokisline, gainerje in podobne preparate. Praktično vsak rekreativni športnik ali športnica, ki se vsaj nekajkrat tedensko ukvarja s športom, je z veliko gotovostjo poskusil ali poskusila katerega od prehranskih dopolnil. S tem seveda ni nič narobe, če gre za skrbno premišljeno potezo oziroma korak. A pogosto oseba, ki se odloči za uporabo tovrstnih izdelkov ni najbolje usposobljena. Zato se lahko kaj kmalu pripeti, da si s samopredpisanimi dodatki ustvarimo več škode kot koristi.

To pa so na svoji koži občutil tudi številni profesionalni športniki. Protidopinška pravila namreč izrecno navajajo, da je “osebna dolžnost vsakega športnika, da prepreči vnos prepovedanih snovi v svoje telo.” Športniki, ki si ne morejo privoščiti uslug in znanja najboljših nutricionistov ter zdravnikov so zato prepuščeni le svojemu znanju in nasvetom povezanih oseb. Med povezane osebe lahko uvrstimo trenerje, sotekmovalce, prijatelje in družinske člane.

V želji, da bi športniku čimbolj pomagali, mu ti ljudje, lahko seveda povsem nenamerno, napačno svetujejo. Primerov, ko je za pozitiven dopinški test krivda prevaljena na prehranske dodatke in zdravila povezanih oseb, je veliko.

Zadnji odmevnejši primer je povezan z argentinskim nogometašom Alejandrom Gomezom, ki je konec leta 2022 postal svetovni prvak. Le mesec dni pred osvojenim naslovom pa je bil pozitiven na sestavino terbutalin. Ta je namenjena lajšanju simptomov, ki so povezani z astmo. Nogometaš je zdaj prejel dveletno prepoved igranja, nedovoljeno snov pa naj bi zaužil prek sirupa proti kašlju, ki ga je uporabljal njegov sin.

Alejandro Gomez pa ni edini svetovni prvak v nogometu, ki se je v zadnjih mesecih znašel v soju žarometov zaradi kršenja dopinških predpisov. Paul Pogba je s francosko izbrano vrsto slavil na mundialu leta 2018. Pogba je bil 20. avgusta letos na testu po tekmi v Vidmu, kjer ni vstopil v igro, pozitiven na testosteron.

Testosteron sodi v kategorijo anaboličnih androgenih steroidov, ki se uporablja predvsem za povečanje mišične mase. Čeprav se seznam prepovedanih substanc z leti spreminja pa je eksogeni testosteron že dolgoletna stalnica, saj je v športu prepovedan že skoraj petdeset let. Anabolični androgeni steroidi namreč znatno povečujejo tveganje za nenadno srčno smrt in krajšajo življenjsko dobo. Pogbaja bojda čaka vsaj dveletna prepoved nastopanja, lahko pa prejme tudi do štiri leta kazni.

Zadnji odmevnejši primer je povezan z argentinskim nogometašom Alejandrom Gomezom, ki je konec leta 2022 postal svetovni prvak. Le mesec dni pred osvojenim naslovom pa je bil pozitiven na sestavino terbutalin. Ta je namenjena lajšanju simptomov, ki so povezani z astmo. Nogometaš je zdaj prejel dveletno prepoved igranja, nedovoljeno snov pa naj bi zaužil prek sirupa proti kašlju, ki ga je uporabljal njegov sin.

Prav nedavna nogometna primera dopinga bi morala odpreti Pandorino skrinjico. A tega nista storila. Kako hudiča je mogoče, da sta v zadnjih mesecih dva svetovna prvaka padla na dopingu. Če bi se to zgodilo v katerem od drugih športov, bi lahko spremljali pravi pogrom nad tisto panogo.

Nogometni svet, ki je oba primera hitro pospravil pod preprogo, nam tako daje vedeti, da zanj pravila niso enaka kot v ostalih športih. Vsi športi so enaki, le da je nogomet bolj enak od drugih, bi temu rekli ljubitelji Orwellovega opusa. In prav to je glavno sporočilo. Namesto, da bi naslovili vzroke, se raje ukvarjamo s simptomi.

Pred nekaj leti sem na startu ene od etap kolesarske pentlje po Sloveniji imel priložnost kramljati z enim od bivših profesionalnih kolesarjev. Ko je debata nanesla na doping je poudaril, da so kolesarji dovolili preveč. Z njimi lahko protidopinške agencije počno karkoli. Tega drugi športi niso dopustili, a to še ne pomeni, da tam dopinga ni. Ob koncu je še izpostavil, da je naiven tisti, ki meni, da v drugih športih niso prisotna prepovedana poživila.

Ritem nogometnih tekem je čedalje bolj gost zato najboljši igralci praktično nimajo časa za počitek. Če za primer vzamemo število tekem italijanske ekipe Inter v posamezni sezoni bomo ugotovili, da je vsako leto nekaj tekem več. V sezoni 2002/03 so odigrali 54 tekem, deset let pozneje 56, dvajset let kasneje, tj. v sezoni 2022/23 pa 57. Število tekem je odvisno od uspehov ekipe, a dejstvo ostaja, da se obremenitve za nogometaše večajo. Tudi zato ne preseneča, da prihaja do rutinskega in sistemskega predpisovanja protibolečinskih in protivnetnih tablet. O tihi epidemiji, ki lahko tudi ubija je leta 2020 pisal tudi nemški Der Spiegel.

V kolikor bi pristojni radi poskrbeli za zdravje nogometašev bi nujno morali sprejeti dva ukrepa: zmanjšati število tekem in uvesti redne doping kontrole. Po poročanju otoških medijev so nogometaši v Premier ligi le enkrat letno podvrženi doping kontroli, kjer pa praktično nikoli niso testirani na testosteron. Na tak način se zlorabe prepovedanih snovi ne more ugotoviti. In tudi zato nogomet nima težav z dopingom. Ker so testi sporadični in nekonsistentni.