Pravica do spomina

Dve travmi Nemcem in z njimi celotni Evropski uniji očitno nikoli ne bosta dopustili polno zaživeti. Refleks nepotešenega maščevanja nad Rusi, ki so jih Nemci dvakrat napadli in neuspešno poskušali uničiti, nas vodi v položaj, ko bodo nazadnje vojaki vseh evropskih narodov, tako kot v času nacističnega rajha, korakali proti vzhodu. Še prej so to prvi neuspešno poskušali Švedi. In za njimi Francozi z Napoleonom. Ni treba veliko zgodovinskega znanja za ugotovitev, da je vojno z Rusijo (morda) mogoče dobiti s prehodom na vojno gospodarstvo, odpravo demokracije, uvedbo vojnega stanja in splošno mobilizacijo. Torej z maksimalnim angažiranjem Evropske unije, pa tudi ZDA. Pa še tu bi bil najverjetnejši končni izid od atomske vojne razdejani planet. Zagotovo pa vojne ni mogoče dobiti s kalkulacijo o omejenih spopadih, brezpilotnimi letalniki, pošiljanjem orožja Ukrajini, žrtvovanjem življenj Ukrajincev in obljubami, da bo 40-milijonska država po hitrem postopku postala članica EU. Zato, da bodo potem multinacionalke tam po načelu širjenja imperija pograbile zemljo in druga naravna bogastva. Milijarde in milijarde sredstev članic EU pa bodo tako ali drugače pri obnovi države poniknile v zasebne žepe. Elite nimajo nobenih težav pri dogovorih s katerimkoli brutalnim diktatorjem ali avtokratom znotraj EU in v svetu, če jim le gre v kontekst, vendar niso zmožne urediti eksistencialnega in znosnega odnosa z najpomembnejšo sosedo Rusijo. No, v resnici si ga niso želele urediti, ko je bil še čas za to, zdaj pa si ga še manj.

Naj prebivalcem in prebivalkam te male, ponižne državice, ki so vpeti v neštete ideološke razprave in spletne prepire in prepričani, da se to dogaja nekje daleč, njim se pa ja ne more nič zgoditi, prišepnem, da je tretja svetovna vojna veliko bližje, kot je bila kadarkoli v zadnjih desetletjih. In naj to ponazorim z nekaj splošnimi zgodovinskimi podatki in številkami.

Britanski zunanji minister Edward Grey, eden od mesečnikov tistega časa, ki so vehementno oblikovali imperialne pakte o vnaprejšnji delitvi ozemelj, tudi slovenskega, je tik pred prvo svetovno vojno izrekel frazo: »The lamps are going out all over Europe, we shall not see them lit again in our lifetime.« Potem ko so politiki ugasnili luči, je na ruski in na soški fronti umrlo nekaj deset tisoč slovenskih vojakov, tisoči civilistov, ki jih je vojna vzela zaradi lakote in bolezni, pa sploh niso prešteti. Slovensko ozemlje so po vojni velike sile razkosale.

Med drugo svetovno vojno je slovenska partizanska vojska, ki je osvobodila Slovenijo izpod Madžarov, Italijanov, Nemcev in ustaških Hrvatov ter prvič v zgodovini ustvarila državo, odpor začela z 2000 borkami in borci. Na koncu jih je štela približno 35 tisoč. Prisilno mobiliziranih Slovencev, ki so se borili in umirali na ruski fronti za novo Evropo pod nemškim vodstvom, pa je bilo najmanj 50 tisoč. Ker nimamo podatkov v celoti, gredo ocene tja do 70 tisoč in čez.

Tega članka ne bi brali, če moj oče ne bi bil leta 1943 po trdem urjenju v Wehrmachtu v Franciji pred odhodom v Rusijo po takem ali drugačnem naključju dobil nekaj dni dopusta in je smel iti do Celovca. In potem kljub tveganju, da ga bodo dobili in ubili njega in vso družino, domačijo pa požgali, v civilni obleki pobegnil k partizanom v gorenjske gozdove. Nihče iz tistega dela čete, ki so ga poslali neposredno na fronto, ni preživel. Le enkrat je od sovaščana in prijatelja dobil pretresljivo pismo, v katerem je pisalo, da gredo naslednji dan v bitko, ki je najverjetneje ne bo preživel. In je ni.

Bodo slovenski vojaki, po novem »izurjeni« v resničnostnih šovih POP TV, spet umirali v ruskih stepah? Preden so takrat šli, so jim delili propagandno brošuro Warum Krieg mit Stalin?. Danes brošure Warum Krieg mit Putin? niso več potrebne. »Brošura« so, z redkimi izjemami, kar slovenski in vsi vplivni zahodni mediji in plačani spletni troli.

Druga nemška travma, ki nas poleg ruske pelje v propad, je večna krivda Nemcev zaradi holokavsta. Kot je nedavno opozoril Vlado Miheljak: »Varnost Izraela je smisel obstoja nemške države (Statsräson).« Vsaj tako pravi nemški socialdemokratski kancler. Do nedavnega je veljalo, da je, če že ne smisel obstoja nemške države, pa vsaj nemški vitalni interes Evropska unija. Nemški kancler že zaradi ruske travme ni imel težav strinjati se s tem, da »neznanci« razstrelijo plinovod Drugi tok, zaradi česar sta Evropejcem grozila mraz in gospodarski šok, nazadnje pa se jim je »le«, takole čez palec, življenjska raven znižala za 20 do 25 odstotkov, nemško gospodarstvo pa je v krču.

Le kaj vse sta Nemčija in njen kancler še pripravljena narediti zaradi holokavstovske travme? No, saj so tudi tisti socialdemokrati pred prvo svetovno vojno pridno glasovali za vojna posojila, zaradi katerih je Nemčija sploh lahko šla v vojno. In seveda govorili, da bo to zagotovilo mir in ubranilo evropsko civilizacijo pred barbarsko rusko. Nič novega torej, ne pri nemških in ne pri slovenskih socialdemokratih. Pri slednjih še najmanj pri njihovi predsednici in aktualni zunanji ministrici.

Se moramo Slovenci zaradi pregovorne servilnosti zdaj sramovati Slavoja Žižka, ki je povedal nekaj, kar bi moralo biti očitno vsakemu vsaj srednješolsko izobraženemu Evropejcu, če noče v novo klavnico? No, če se Slovenci, ali pač del njih, tega sramujejo, se sramujejo lastne zgodovine. Potem zaslužimo, da bodo mlade generacije v neki novodobni »zavezniški« vojski, ki bo branila »evropsko civilizacijo«, spet korakale in umirale na vzhodni fronti. Ali pa v obrambi Izraela, ki naj bi, kot kaže, zaradi nemške krivde izpred nekaj desetletij postala tudi smisel evropskega in našega obstoja (raison d’état).

Med drugo svetovno vojno so si štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške (t. i. Neodvisna država Hrvaška) – razdelili slovensko ozemlje. Razsežnosti njihovega etnocidnega in genocidnega ravnanja so vidne v številu žrtev (skupaj s povojnimi obračuni blizu sto tisoč, več kot šest odstotkov prebivalstva); v prisilnih migracijskih gibanjih in demografskih spremembah, skoraj v celoti porušeni infrastrukturi in desetinah požganih vasi. 21.234 Slovencev je bilo v nemških koncentracijskih taboriščih, 36.200 v italijanskih, 688 v madžarskih, okrog 400 v hrvaških koncentracijskih taboriščih (zlasti v Jasenovcu), blizu 20 tisoč v konfinaciji in na prisilnem delu, 80 tisoč v zaporih. V nemških koncentracijskih taboriščih je umrlo 757 otrok, v italijanskih 192 (od tega na Rabu 78). Okupatorji so iz maščevanja zaradi odpora ustrelili 3958 talcev (nemške okupacijske enote 3332, italijanske okupacijske enote 470, madžarske 11, ustaši 51, za 94 storilci niso znani).

Fizične in duševne poškodbe je zaradi vojne pretrpelo 50.187 ljudi. Več kot dve tretjini infrastrukture sta bili porušeni. Požganih, uničenih in izropanih je bilo na desetine vasi. Vojna škoda je po neodvisnih ocenah znašala približno 26 milijard današnjih ameriških dolarjev.

O poosamosvojitvenih politikih veliko pove dejstvo, da za to trpljenje in uničenje niso plačali Nemci, ker si tega od njih niso upali zahtevati. Odškodnine je po osamosvojitvi izplačala kar slovenska država sama. Kot da bi okupirali sami sebe.

Na današnjem slovenskem ozemlju je bilo pred vojno 778 Judov, ki so glede na okupacijske režime doživljali različno usodo. Več jih je pribežalo tudi iz ustaške NDH, ker je bila italijanska okupacijska politika do njih milejša, a so jih Hrvati ob meji dostikrat oropali, slovenski obmejni prebivalci pa so jim pomagali. Najbolj strnjena skupina Judov v Sloveniji je živela na vzhodu, v Prekmurju, v madžarski okupacijski coni, nekaj več kot 400. Aprila 1944 so večino deportirali v Auschwitz in tam so jih pobili. Preživelo jih je manj kot 30. O usodi prekmurskih Romov (pred vojno jih je bilo približno 800) je malo podatkov. Madžari so jih pošiljali na prisilno delo in nad njimi izvajali druge represalije. Večina tistih, ki so jih poslali v koncentracijska taborišča, je doživela porajmos. Šest so jih še tik pred koncem vojne, februarja 1945, po mučenju ustrelili v vasi Turnišče.

Nemci so nameravali izgnati od 220 tisoč do 260 tisoč Slovencev, uspelo jim jih je 63 tisoč, približno 17 tisoč pa jih je zbežalo v Ljubljansko pokrajino. Del so pregnali v Srbijo (okrog 7000), del na Hrvaško (okrog deset tisoč), največji del pa nazadnje v Nemčijo. V ustaški NDH so bili sprejeti izrazito sovražno, zato jih je del tudi od tam zbežal v italijansko okupacijsko cono.

Leta 1941 je bilo na Slovenskem pet različnih mejnih območij in meja. Kljub formalni vključitvi Ljubljanske pokrajine v Italijo je namreč še vedno ostala tudi tako imenovana rapalska meja, ki je ločevala primorske Slovence od preostalih. Dvajset tisoč kvadratnih kilometrov današnjega slovenskega ozemlja je delilo več kot 600 kilometrov okupacijskih meja, ki so segale od prekmurskih ravnic do vrha Triglava. Meje so bile (tudi v visokogorju, kamor je zašel le redko kdo) zavarovane z visokimi žičnimi ograjami, minskimi polji in visokimi stražnimi stolpi. V nekajkilometrskem pasu ob nemško-italijanski meji so prebivalce deportirali in hiše porušili. Ob meji z NDH so etnično do zadnjega prebivalca očistili območje, dolgo sto kilometrov in široko 25 kilometrov. Iz italijanske okupacijske cone so na etnično očiščena slovenska ozemlja ob hrvaški meji v dogovoru z Italijo preselili okrog 17 tisoč Kočevskih Nemcev. Po vojni so ti zapustili Slovenijo ali bili izgnani. Slovensko ozemlje je bilo tako po vojni v glavnem etnično očiščeno, saj so ga večinoma zapustili tudi Italijani.

Ljudje, ki so zaradi življenjske nuje tam, kjer so jih v bližini meje pustili, mejo skrivaj prehajali (nemalokrat tudi zato, ker so iz nemške okupacijske cone hoteli v italijansko k maši), so umirali na minskih poljih ali pa so jih ustrelili. Brez razlike, tudi ženske in otroke.

Ljubljana je bila obdana z bodečo žico in razdeljena med nemške in italijanske okupatorje. Postala je obmejno mesto. Dodatno je bilo še najmanj osem slovenskih mest obdanih z žico in varovano na enak način.

Če bi bilo Slovenijo med drugo svetovno vojno mogoče posneti iz satelita, bi bila videti huje kot Gaza danes. Ne samo kot veliko koncentracijsko taborišče, ampak kot koncentracijsko taborišče, ki je znotraj sestavljeno iz več koncentracijskih taborišč, v katerih so dodatno z bodečo žico in minami omreženi še posamični kraji. V slovenski Gazi druge svetovne vojne je bil samo del Slovencev. Velik del je bil, tako kot Palestinci, deportiran. In velik del je bil, tako kot Judje, v nemških koncentracijskih taboriščih. Pa v hrvaških in madžarskih. In drugače od Judov še v italijanskih.

Tako kot Judi so bili tudi tedanji Slovenci obsojeni na etnocid in na genocid. Tako kot danes Palestinci. Če ima kdo pravico in dolžnost danes opozarjati, kam svet vodijo novodobni ameriški in evropski mesečniki in mesečnice z nemškimi na čelu, so to Slovenci. Sicer bodo v bližajoči se naslednji vojni spet oboje: in Judje in Palestinci.