Odraz stanja

The Restaurant
Cankarjevo nabrežje 29
Tel.: 051 404 104
The Restaurant je odprt vsak dan od jutra do 23. ure.

Ambient:
kamin z ognjem, žerjavico in gradelo ustvarja prijetno toplino, posodje in težki prti so znak cenovnega ranga, muzika je rimejkersko pomehkuženi poprock

Napitki:
vinska karta pričakovano klati po prepoznavnih prvoligaših, nekaj je tudi tujih; cene cenejših polnitev potrojijo, dražjih pa podvojijo

Vegetacija:
na jedilniku se v vsaki kategoriji najdejo tudi za nemesojede goste primerne jedi

Dostopnost:
centraška je pešaška, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
črni riž z mariniranim tunom

Ne tako fino:
njoki s paradižnikovo omako
piščanec s pirejem
navite cene

Teletina s tunino je stala 16,5, njoki s paradižnikovo omako 14,9, casarecce s tartufi 20, črni riž s tunom 18,9, piščanec s pirejem 22, pistacijev tiramisu pa 8,5 evra.

»No, tile fantje so bodisi zelo prepričani sami vase ali pa jim je zmanjkalo idej za ime,« je med špancirjem po kitzbüheliziranem ljubljanskem strogem središču izdano mu napotnico za obisk in popis The Restauranta pokomentiral dežurni konzumski zapisničar. The Restaurant je namreč del prav tako nedomišljeno poimenovanega The Hotela, ki po ceniku sodeč meri na tisti del dvodnevnih obiskovalcev Ljubljane, ki mu dol visi za cene, in oni del domače noblese, ki se tu želi pokazati ravno zavoljo cen. Najcenejši jedi na jedilniku sta namreč dnevna kremna juha za 6,5 evra in sezonska solata iz (!) ljubljanske tržnice za 9 evrov, pri stejkih, h konzumaciji katerih vabi zakurjeno ognjišče sredi jedilnice, pa se števec pri postavki 120 evrov za kilogram začne vrteti še hitreje.

Po precejšnjem razburjenju, ki ga je povzročilo natakarjevo sorry-tak-dogovor-mamo mencanje v zvezi z oderuško politiko, da ne bodo točili vode iz pipe, se je naš amorfnogmotni inšpektor odločil, da bo tukaj pustil najmanjšo mogočo količino denarja, in v vsaki kategoriji izbral najcenejšo jed. Začel je z italijansko klasiko – čisto simpatičnimi tankimi rezinami teletine, prelitimi z omako iz tunine in dokončanimi s plodovi kaper in olivami, kmalu zatem pa se je spopadel z mehkimi njoki, prelitimi z eno najbolj praznih, brezveznih in nekarakternih paradajzovih omak vseh časov, za katero se je zdelo, da je celo brez soli in popra in katere klavrnega vtisa ni zmogel popraviti niti za pingpong žogico velik (no, majhen) košček burrate. Svojevrstna žalost je bil tudi do popolne suhobe prepečen (le zakaj ga ne pečejo na oni žerjavici, če je že zakurjena?) in na tako čuden način razkosan piščanec, da se ni dalo ugotoviti, kateri deli ptiča so na krožniku; potreboval je resno pomoč maslenega pireja in nekaj pečenih češnjevcev, da je šel lažje po grlu. Stroškovna suma je bila tu že pri za prikazano res visokih 53,4 evra in četrt ure ter 8,5 evra kasneje razpoloženje navkljub čisto simpatičnemu, v kozarec zloženemu tiramisuju s pistacijevo kremo ni bilo ravno vrhunsko.

Sicer je res, da so bile vse porcije v The Restaurantu korektno zajetne, da je bila kratka pašta s smetano in nastrganimi svežimi črnimi gomoljikami vzorno pripravljena in da krožniku v nulo skuhanega črnega riža z mariniranim surovim tunom in zelenjavo res nimamo kaj očitati, a The Restaurant je bolj, kot da bi bil merilo odlične kakovosti, odraz tega, kako o gostinstvu razmišljajo v staro Ljubljano investirajoči biznismeni. Za navijanje cen se jim zdi dovolj že bolj ali manj posrečeno prenovljen plac na elitni lokaciji, konceptualna duhovitost, kuharska ustvarjalnost, izvedbena odličnost in profesionalizem strežbe pa so drugotnega, če ne kar terciarnega pomena. The Restaurant je generična, dolgočasna, profiterska razkazovalnica tega, kar vedno bolj postaja ljubljanska gastronomska (in obča) ponudba. Menda se ja nismo za to borili?