Dolga pot do pravice 

Točno pred tednom dni, v petek popoldne, je v uredništvo Mladine po elektronski pošti priromalo nenavadno sporočilo – nenavadno zaradi vsebine, pa tudi zaradi tistega, česar v sporočilu ni bilo.

Slovenska škofovska konferenca je urbi et orbi oznanila, da ni sodelovala v procesu inkardinacije Marka Rupnika v Škofijo Koper. Dodala je, da je bil »Marko Ivan Rupnik odslovljen iz jezuitskega reda. Takšen skrajni ukrep v cerkvenopravnem smislu ne more biti razumljen drugače kot kazenska sankcija za huda, nedopustna dejanja.« In pripisala, da so »škofje na strani žrtev, da bodo slišane in da pridejo do pravice. Odgovorni v cerkvi bomo spremljali dogajanje v naših cerkvenih skupnostih, da v prihodnje do zlorab avtoritete s strani oseb, ki imajo v cerkvi kakršno koli vodstveno vlogo, ne bi prihajalo.« Izjava škofovske konference potrebuje nekaj pojasnila. Marko Rupnik, vpliven slovenski duhovnik, umetnik, nosilec Prešernove nagrade, je bil obtožen spolnega nadlegovanja redovnic iz skupnosti Loyola, zlodela naj bi se dogajala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, morda tudi kasneje. Obtožen je bil tudi kršitve celibata, konkretneje naj bi bil cerkvene zapovedi kršil, ker je žensko, s katero je imel spolne odnose, odvezal greha. Proti Rupniku so zato v Vatikanu sprožili več procesov, junija 2023 pa je bil dokončno izključen iz jezuitskega reda.

Njegovo delovanje je s kanonično vizitacijo preiskovala tudi rimska škofija, ki pa po preiskavi vsega, kar naj bi se dogajalo v Rupnikovem mozaičnem Centru Aletti, ni ugotovila posebnosti. Še več, v poročilu so zapisali, da gre »za zdravo skupnost brez posebnih kritičnih dejavnikov«, odkrili pa naj bi celo resne napake v postopkih, ki so pripeljali do njegovega izobčenja.

Zaradi objave tega poročila je nastalo jezno javno pismo, poslano je bilo tudi papežu Frančišku, prvi ga je objavil portal Italy- ChurchToo, kjer je zapisano, da podpisnice rezultati nadzora »puščajo brez besed, brez glasu, s katerim bi kričale svojo zgroženost, svojo ogorčenost«. Cerkvi naj ne bi bilo »mar za žrtve in za tiste, ki iščejo pravico«. Vse, kar so dobile od cerkve, naj bi bil le molk. »Žrtve zlorabe moči Ivanke Hoste (ki je 30 let prikrivala Rupnikova gnusna dejanja in v duhovno suženjstvo vklenila tiste, ki so nasprotovale njenim načrtom dokazovanja moči in karizme, ki naj bi ji bila dana od boga) že več kot leto dni čakajo na dokončen, jasen in materinski odgovor (s strani cerkve). Tudi danes objavljena izjava, ki Rupnika razbremenjuje vsakršne odgovornosti, se posmehuje bolečini žrtev, pa tudi bolečini celotne cerkve, smrtno ranjene zaradi takšne bahave nadutosti.« Med podpisnicami pisma so Fabrizia Raguso, izredna profesorica psihologije in nekdanja članica slovenske skupnosti Loyola, ki jo je soustanovil Marko Rupnik, pa Mira Stare, teologinja iz Innsbrucka, teologinji Vida Bernard in Mirjam Kovač.

Nad Bizjakovo odločitvijo naj bi bila najbolj razočarana predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje ter ljubljanski nadškof Stanislav Zore z obema pomožnima škofoma.

Maria Campatelli, nova direktorica centra Aletti, Rupnika vseskozi brani, bil naj bi žrtev »medijske kampanje, ki temelji na lažeh«, obtožila pa je tudi jezuite, saj naj bi skrivali dokumente, ki Rupnikovo zgodbo postavljajo v drugačno luč. Jezuiti zaradi rezultatov vizitacije izobčenja Rupnika niso preklicali.

Rupnik je bil v vsem tem času v tesnih stikih s koprsko škofijo. Še preden je bil poleti dokončno izključen iz jezuitskega reda, je prosil koprskega škofa Jurija Bizjaka, da bi se vrnil v domače kraje. Škof Bizjak je njegovi prošnji ugodil, še prej pa se je o tem posvetoval z apostolskim nuncijem v Sloveniji, francoskim škofom Jean-Mario Speichom, z vikarjem rimske škofije kardinalom Angelom De Donatisom in profesorjem kanonskega prava Giacomom Incittijem – s samimi pomembnimi ljudmi torej.

Rupnik je bil nato avgusta 2023 inkardiniran v koprsko škofijo. Razlog za Bizjakovo dobrosrčnost naj bi bilo dejstvo, tako so sporočili iz koprske škofije, da »Rupniku ni bil izrečen sodni izrek«, zato lahko »uživa vse pravice in dolžnosti škofijskih duhovnikov«. Škofu Bizjaku je pisal tudi predstavnik mednarodnih hiš jezuitskega reda v Rimu Johan Verschueren, posvaril naj bi ga, da je veliko obtožb zoper Rupnika nerazčiščenih in da Rupnik ni spoštoval ukrepov, ki so mu jih naložili predstojniki, saj je kljub prepovedi v času preiskovalnih postopkov maševal in deloval v javnosti. A v Kopru vseeno vztrajajo, da bodo odločitev spremenili, le če se bodo pojavili ustrezni dokumenti. Zapisali so, da ima »vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom«.

Kar je res, a z enim pripisom – Rupnik je bil pred cerkvenim sodiščem že obsojen, gre za primer, ko je ženski, s katero je imel spolne odnose, podelil odvezo. Prav tako pa je Bizjak spregledal določbe kanonskega prava, kjer je v 269. členu zapisano, da lahko krajevni škof klerika inkardinira le v primeru, če je poprej pridobil »ugodna spričevala o klerikovem življenju, nraveh in študiju«. Kakšno je Rupnikovo življenje, pričajo izjave njegovih žrtev.

Ko se je prejšnji teden v Sloveniji razširila informacija o novem statusu Marka Rupnika – razkril jo je italijanski katoliški portal Silere non possu, šele kasneje pa so ji s cmokom v grlu pritrdili v koprski škofiji –, so bili slovenski škofje precej presenečeni. Po naših neuradnih informacijah ni težava le v tem, da o tej potezi niso bili vnaprej obveščeni, škofje so pri svojem odločanju vedno samostojni, pač pa naj bi inkardinacija Rupnika škodila slovenski cerkvi in njenemu zavzemanju za raziskovanje spolnih zločinov. Nad Bizjakovo odločitvijo naj bi bila najbolj razočarana predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje ter ljubljanski nadškof Stanislav Zore z obema pomožnima škofoma.

»Odločitev škofa Bizjaka je res nenavadna, kot da ne bi poznal kanonskega prava, ki pravi, da mora biti duhovnik na dobrem glasu, da se sprejme v škofijo. Tega ne razumem. Bojim pa se polarizacije, polarizacije, da bomo tisti, ki kritiziramo to odločitev, prepoznani za nasprotnike cerkve. V Sloveniji se zelo malo razmišlja o vzrokih in posledicah, hitro te napadejo s floskulami o levičarjih, hitro se zmanipulirajo verniki, da je Rupnik pravno-formalno nedolžen in podobno, kot da nihče ne bi razmišljal o tem, kako se počutijo njegove žrtve,« je Bizjakovo nenavadno odločitev komentiral Janez Cerar, slovenski duhovnik, ki se zavzema za preiskavo spolnih zlorab in je bil, tudi glede tega vprašanja, že nekajkrat pri papežu Frančišku.

Velika zgodba prikrivanja 

Doslej je veljalo, da Rupnik ni navaden smrtnik, tudi navaden duhovnik in umetnik ne. Po mnenju teologa Ivana Štuheca je najvplivnejši Slovenec v Vatikanu in hkrati tudi veliko več. Rupnik je avtor množice mozaikov, ki krasijo najbolj znane katoliške cerkve po svetu, je premožen, čaščen človek, mož, ki je s svojo teologijo navdihoval mnoge, pa četudi naj bi jo zlorabljal za »posredno opravičevanje telesnih zadev«. Večkrat je bil pri papežu Frančišku, ki ga je sprejel na zasebno avdienco še v času, ko so se zoper njega začele pojavljati javne obtožbe o nadlegovanju. A očitno je vsake zgodbe prikrivanja enkrat konec.

Papež Frančišek je sredi sinodalnih posvetovanj, v petek, 27. oktobra – torej na isti dan, kot se je odzvala Slovenska škofovska konferenca –, Dikasterij za nauk vere pozval, naj ponovno pregleda Rupnikov primer. Odločil se je, da se odpravijo zastaralni roki; odločitev ni neobičajna, a za zdaj jo je papež uporabljal predvsem v primerih, ko so se pojavljala pričevanja o zlorabah mladoletnikov in ranljivih odraslih. Kot so sporočili iz vatikanskega tiskovnega urada, mora katoliška cerkev »pozorno in sočutno prisluhniti tistim, ki trpijo, predvsem tistim, ki se počutijo odrinjene na rob cerkve«. Septembra je Papeška komisija za zaščito otrok papeža opozorila, da je v primeru Rupnika prišlo »do pomanjkanja stikov z žrtvami«. Omenjena komisija je 8. oktobra, gotovo s papeževo vednostjo, kontaktirala tudi žrtve. V pismu je komisija najprej priznala, da je bil dosedanji proces »boleč in frustrirajoč«, da z njimi ni bila zagotovljena »zadostna komunikacija«, da komisija znova pregleduje ves primer, vendar ta odločitev s pravnega vidika ne pomeni veliko, saj komisija nima nobene pravne moči. No, ima pa jo papež, ki je odpravil zastaralne roke.

»Papež je, kot vem, septembra in oktobra dobil toliko pisem, da je vendarle opazil, da je v tem primeru nekaj res narobe. Kot suverena avtoriteta se je odločil, da se ponovno uvede postopek preiskave. Kaj naj rečem? Poklon Frančišku, poklon,« je o papeževi presenetljivi odločitvi dejal duhovnik Janez Cerar.

Zakaj je papež Rupnika ščitil tako dolgo? Zakaj so ga ščitili vplivni vatikanski duhovniki? Zakaj so morale žrtve leta pisati pisma in hkrati opazovati, kako je bil Rupnik, obdan s slavo in močjo, nedotakljiv.

Nova preiskava glede Rupnika bo trajala dolgo, stvari v katoliški cerkvi se vedno odvijajo zelo počasi. A jasno je, da preiskovanje obtožb ni potekalo tako, kot bi moralo, odprto, zakonito, z željo, da se v resnici preiščejo vse obtožbe. Zakaj je papež Rupnika ščitil tako dolgo? Zakaj so ga ščitili tudi vplivni vatikanski duhovniki? Zakaj so morale žrtve leta pisati pisma in hkrati opazovati, kako je bil Rupnik, obdan s slavo in močjo, nedotakljiv? Kako to, da se je z Rupnikovim prihodom v Slovenijo strinjal papeški nuncij, hkrati pa je papež samovoljno omogočil podaljšanje rokov zastaranja očitanih dejanj? Rupnikova zgodba je zgodba zlorabe moči v cerkvi, je klasična zgodba skrivanja in zavajanja ter o tem, kako so žrtve zlorabljene večkrat. »Žrtve so,« kot se konča že omenjeno septembrsko pismo, napisano po zaključku vizitacije mozaičnega centra, »prepuščene nememu kriku nove zlorabe«.

Papež Frančišek je o primeru Marka Rupnika prvič javno govoril januarja letos. V intervjuju za agencijo AP je izjavil, da s tem primerom nima nič, in dodal, naj se s tem ukvarjajo sodišča. »Zame je bilo to res presenečenje. Ta oseba, umetnik te ravni – zame je bilo veliko presenečenje in rana.« Nato je zaključil: »Vse, kar želim, je transparentnost, s preglednostjo pa pride zelo lepa stvar, to je občutek sramu. In ta sram je milost.«

Marko Rupnik javno ni nikoli odgovoril na obtožbe, ni jih zanikal, ni jih potrdil, ni govoril niti o lažeh niti o obžalovanju.