Upor prekletih

Bila je to sijajna analiza Marcela Štefančiča o odnosu med koloni in koloniziranci (Mladina z dne 27. okt.) Ob branju tega članka so se mi sprožile asociacije na doživljanje italijanske okupacije dela slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno, ki sem jo zaradi svoje starosti (skoraj 90 let) pač doživel v polni otroški zavesti. Italijani so se po dveh letih in skoraj pol umaknili, pri čemer jih je naša partizanska vojska mirno spustila domov. Po vseh njihovih zločinih: Streljanju talcev v gramozni jami, požigu premnogih vasi na Dolenjskem in Notranjskem in izgonih domačinov iz teh vasi v koncentracijska taborišča po Italiji, zlasti na otok Rab, kjer so umirali, med njimi mnogi otroci, od izčrpanosti in lakote.

Kaj pa pred tem? Vse je znano: Italijanske oblasti so najprej z Gentilejevo reformo iz leta 1923 odpravili slovenščino v šolah na zasedenem slovenskem ozemlju (pridobljenem po prvi svetovni vojni), po zakonu iz leta 1927 pa odpravili vse slovenske ustanove in pačili slovenska osebna imena in priimke z izmišljenimi italijanskimi oblikami. In potem so vkorakali v Slovenijo 11. aprila 1941. Zavladali so prebivalstvu, ki so ga obravnavali, kot sem nekje prebral, le malo bolje kot prebivalce okupirane Etiopije. Štefančič navaja tudi tale citat iz knjige Upor prekletih  avtorja Frantza Fanona: »Nasilje, ki je vodilo urejanje kolonialnega sveta, ki je neutrudno udarjalo kontakt rušenju domačinskih družbenih oblik, ki je neprizanesljivo uničevalo sisteme gospodarskih odnosov, načine življenja, oblačenja, to nasilje bo zahteval in si ga prilastil koloniziranec« (v našem primeru Slovenec) »tisti trenutek, ko se bo kolonizirana množica« (Slovenci) »odločila, da vzame potek zgodovine v svoje roke ...« Da, tako je bilo tudi s Slovenci. Uprli so se - kaj hujšega za okupatorja, ki je prinašal »dvatisočletno rimsko kulturo« kulturno in tudi sicer manjvrednim tukajšnjim prebivalcem. Slovenci so postali krivci, ker se niso prilagodili okupatorju. Ta se jim je maščeval kot opisano zgoraj. Potem pa so tudi po mnogih ekonomskih težavah doma in vojaških izgubah zunaj Italije italijanski politični vrhovi zamenjali dotedanjo vojno usmeritev, stopili na stran zaveznikov, napovedali celo vojno Nemčiji - skratka, videli so, da izgubljajo vojno in so se prilepili drugi strani.

V očeh Slovencev petindvajsetletni fašizem seveda ni bil pozabljen. Prišlo je do maščevanj, ki pa niso bila nič v primerjavi s tem, kar so italijanski fašisti naredili Slovencem. Najbolj znane so fojbe pri Bazovici, pri tem pa niti ni čisto znano, kaj vse je v njih. In zdaj bistveno: Najvišji italijanski krogi stalno prikrito vzdržujejo pojem fojb kot nekaj, kar so storili genocidni Slovenci Italijanom samo zato, ker so bili Italijani! Torej delajo iz žrtev zločince! V tem smislu tudi vzgajajo mlade rodove - ki ne bodo dolgo mladi in ko bo prilika, bodo izkoristili svojo vzgojenost v kako aktivnost proti (genocidnim) Slovencem, če ne oni, pa njihovi potomci. Fantaziram? Bojim se, da ne.

Bom pa fantaziral zdajle: Vzemimo, da so Slovenci okupirali italijansko Furlanijo, tam požigali vasi, streljali talce in odganjali domačine v koncentracijska taborišča. Pred tem bi jim ukinili pouk v materinem jeziku in poslovenili imena in priimke. Kakšen cirkus bi šele iz tega delali Italijani!

Mi pa skoraj nič. Tako rekoč smo skoraj tiho ob vseh preteklih zares hudih krivicah, ki poleg vsega še sankcionirane niso bile. Italijani za svoje zločine niso odgovarjali! Vsekakor bi se Slovenci morali ozavestiti in se v odnosih do Italije precej bolj glasno kot se zdaj, spominjati krivic, ki so nam jih prizadejali, s čimer bi tudi fojbe bile videti drugačne v naših in tujih očeh.