Pax et bonum*

Restavracija Dveri Pax
Polički Vrh 1, Jarenina
Tel.: 02 644 00 82
Kletna restavracija Dveri Pax ob četrtkih in petkih streže od 17. do 22., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 17. ure.

Ambient:
opečnato obokana klet v kar impozantnem dvorcu je fascinantna; mize velike in udobne, posodje in steklovina sodobna.

Napitki:
vinska hiša je to, tako da se pričakovano točijo le njihova vina; vsled spektakla bi bilo fino v špuro vnesti kakšno rariteto – bodisi večjo polnitev bodisi starejše letnike

Vegetacija:
jedilnik je omnivorski in fiksen, ob vnaprejšnjem dogovoru ga je mogoče tudi prilagoditi

Dostopnost:
lastno, dovolj prostorno parkirišče, za gibalno ovirane je preveč stopnic

Fino:
smučev file z vijoličastim krompirjem
soba rezanci z limonsko travo in kozicami

Ne tako fino:
brinov sladoled s tonikom

Zanimiv, v zložnem tempu postrežen sedemhodni meni je stal 84 evrov, najkrajša verzija ima štiri hode za 48, vmes sta še pethodni za 60 in šesthodni za 72 evrov.

»Če na terenu srečaš fuzbal selektorja – je to dobro ali slabo znamenje?« je zaskrbelo polovico inšpektorskega dvojca, ki se je na poti proti Poličkemu Vrhu aperitivno (in napol študijsko-službeno, da ne bo kdo mislil, da kar tako flankiramo naokrog) ustavil v prijetni, dobro založeni in obiska vredni mariborski vinoteki in vinskem baru Polek, kjer je žnabelj umeril z glažem krasnega moselskega renca in nadaljeval pot do kevdra, kjer nastaja eden vzornejših slovenskih primerkov te klasične sorte.

Z gostinsko divizijo vinarije Dveri Pax smo na tem mestu že imeli opravka, njen mariborski vinski bar nas – če ne štejemo vin in ambienta – pred petimi leti (Mladina 10/2018) ni ravno navdušil. V bukoličnem matičnem dvorcu so pod impozantnimi opečnatimi velbi stvari očitno zastavili precej resneje. Mladinska natakarska ekipa z iskreno energijo simpatično obvladuje plac in mimogrede proda integralno verzijo menija, ne da bi cene in scenosled gostu sploh dala na vpogled.

Ob treh štacunskih kruhih in putru smo se sicer ustrašili, da bo večer poln komfortnih bližnjic, a sta reč takoj uravnotežili ljubki miniaturici – hrustljav domači kreker z mladim ovčjim sirom in s kremo iz fižola napolnjeni kornet, ob modernistični kompoziciji – v list zavita bela polenta, dimljena riba, krema, kokica, živo zelen puhast biskvit, aromatska sfera, mikrozelenje & cvetje – pa se je celo zdelo, da bi nas s kuharjem vred lahko odneslo nekam daleč v abstrakcijo. No, na srečo se potem ni zgodilo ne eno ne drugo in sedemhodna špura je bila zastavljena s pravšnjo mero zakoreninjenosti v regionalne in sezonske tradicije ter blago provokativnega razširjanja obzorij. To je, denimo, kulminiralo v krožniku, na katerem so soba rezance odišavili z limonsko travo, opremili pa med drugim tudi z ajdovimi kokicami in, pazi ti to, repki na avstrijskem Štajerskem gojenih kozic. Dolvodno smo bili navdušeni tudi nad debelim, sočnim in hrustljavo zapečenim smučevim filejem, na zadnjo pot smo mirno pospremili bučno juho z ocvrtim raviolom, v mesni sekciji, ki je s sezoni primernimi močnejšimi okusi omak zavzemala glavni del scenosleda, pa je teletini s pretežko gobjo-smetanovo opremo zmago brez dvoma odnesel kos minuciozno nakvadratkanih (glej sliko!) račjih prsi z elegantno zloženko tankih lističev sladkega krompirja.

Edina reč, ki nam oni večer res ni bila všeč, je bil brinov sladoled, ki so ga pri mizi zalili s tonikom, kombinacija pa se ni zmešala ne v kozarčku ne v ustih in je predvsem zaradi čudnega občutka mastnosti in želejskosti v goflji bila komajda konzumabilna. Tako da smo bili na koncu še kar zadovoljni, ko so se številni elementi sladiških teksturnih vragolij s področja nugata in kave povezali v prav dobro sladico.

Dveri Pax z restavracijo jasno kažejo, kam želijo pozicionirati svoja vina, in glede na prevladujoči jezik v prijetno napolnjeni jedilnici so vsaj onstran severne meje našli dovolj gostov. Zate pa tudi ne bi bilo nič narobe, če bi se kdaj odpravil na izlet v ono smer.

*Mir in dobro