Plečnik na pogajalski mizi

Bežigrajski stadion, delo arhitekta Jožeta Plečnika, je že petnajst let zaprt za javnost, družbi Bežigrajski športni park (BŠP) v večinski lasti Joca Pečečnika pa v tem času od države ni uspelo dobiti gradbenega dovoljenja za njegovo prenovo. Pečečnik se je odločil, da državi ponudi, da propadajoči objekt odkupi, na pristojnem ministrstvu pa glede tega potekajo pogajanja. Kako daleč so prišli doslej?

Družba BŠP je bila z namenom prenovitve bežigrajskega stadiona ustanovljena že leta 2007 in od takrat so njeni trije solastniki Joc Pečečnik (najprej s podjetjem GSA, sedaj z Elektrončkom) z 59 odstotki, Mestna občina Ljubljana (MOL) z 28 odstotki in Olimpijski komite Slovenije s 13 odstotki. Leta 2009 so predstavili načrte in napovedali, da se bo gradnja začela v enem letu. Gradnji novega športnega parka so nasprotovali stanovalci Fondovih blokov, ki so dvomili o smiselnosti obnove, ki jo je predvidel BŠP, na delu zemljišča, kjer bi zrasel nov stadion, pa so imeli tudi vrtičke. Za tisti del zemljišča so se spustili v pravni boj, ki ni rešen še danes. Prvostopenjsko in tudi višje sodišče sta zemljišče sicer pravnomočno prisodili naselju Fond, nato pa je septembra vrhovno sodišče ugodilo družbi BŠP in začelo revizijo celotnega postopka, ki še ni končana. Omenjeno zemljišče je v lasti ljubljanske občine, kar pomeni, da bi se, če bi dokončno postalo last Fondovih blokov, približno za polovico zmanjšal tudi lastniški delež občine v BŠP.

Največji problem za BŠP v vseh teh letih pa je bila pridobitev gradbenega dovoljenja. Nazadnje je ministrstvo za naravne vire in prostor zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja maja letos, saj je presodilo, da projekt ni skladen s kulturnovarstvenim soglasjem.

Pečečnik je zato obupal nad projektom in poleti vlado pozval, naj stadion, glede na to, da gre za kulturno dediščino, odkupi.

Pričakoval je 18 milijonov evrov, kolikor so po njegovi oceni v stadion vložili vsi trije družbeniki v zadnjih 16 letih. Postavil je tudi rok za izvedbo posla, 1. november.

Pečečnik se je o nakupu stadiona pogovarjal že s prejšnjo vlado, s kulturnim ministrom Vaskom Simonitijem. Očitno pa so pogovori s trenutno ekipo na ministrstvu zelo resni. Iz registra lobiranja je razvidno, da so predstavniki BŠP dvakrat obiskali ministrstvo za kulturo, 21. marca in 20. aprila, 12. aprila pa je bilo funkcionarju na ministrstvu poslano tudi sporočilo po elektronski pošti. Kot namen lobiranja je zapisano »vplivanje na sprejetje odločitve«, najverjetneje so se torej z ministrstvom pogajali o državnem odkupu stadiona. Ministrstvo pa nam je potrdilo še, da je 10. oktobra potekal sestanek med kulturno ministrico Asto Vrečko, ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, Jocem Pečečnikom in predsednikom vlade Robertom Golobom.

Na zadnjih pogajanjih o tem, da bi država kupila stadion, je sodeloval tudi predsednik vlade Robert Golob.

Rok, ki ga je Pečečnik javno postavil, 1. november, je sicer potekel, vendar ni pričakovati, da bi to kakorkoli vplivalo na pogajanja. Ministrstvo je potrdilo, da »pogovori tečejo v smeri iskanja možnosti odkupa Bežigrajskega stadiona s strani države in še potekajo«, kljub temu da je rok minil. Ljubljanski župan Zoran Janković je rok, ki ga je postavil Pečečnik, na tiskovni konferenci 7. novembra označil za »informacijski rok«. Na ministrstvu dodajajo, da trenutno čakajo na novo cenitev objekta, kar nakazuje na to, da po njihovem mnenju stadion ni vreden 18 milijonov evrov in da take vsote zanj niso pripravljeni plačati, sploh v trenutni javnofinančni situaciji.

Z mestne občine so sporočili, da pozdravljajo »odločitev družbe BŠP, da ponudi Plečnikov stadion v odkup državi, in prav bi bilo, da država to tudi stori, če mu že vsa ta leta ni izdala gradbenega dovoljenja«. Če bi država kupila stadion, bi ga najverjetneje v upravljanje prejela MOL. Janković je na tiskovni konferenci dejal, da bi mu bila ta opcija zanimiva pod dvema pogojema, »da se zaščiti oziroma prenovi kulturni spomenik in da je ta namenjen športu. Torej ta zgodba, da bi bilo to neko odprto sprehajališče, ta uporabnost za nas ni zanimiva.« »Ta nogometni stadion ima svojo zgodovino, tu se je začenjal NK Olimpija uveljavljati v prvi jugoslovanski ligi, tako da bi ga še vedno uporabljali za nogomet, pa tudi za razstave v okviru kulturnih dogodkov … a prvi namen bi bil šport.«

Matevž Granda, arhitekt in soustanovitelj arhitekturne revije Outsider, meni, da Ljubljana trenutno ne potrebuje še enega nogometnega igrišča. »Stadion bi lahko funkcioniral kot javni prostor za rekreacijo, prostor, kjer se ljudje srečujemo. Hitro lahko nastane zelo absurdna situacija, če rečemo, da je treba objektu povrniti prvotno funkcijo. Športnih društev, kot so bila ob gradnji stadiona, ni več … Nova funkcija bo seveda drugačna.«

Na ministrstvu za kulturo za zdaj svojih načrtov s stadionom ne razkrivajo. Razlog je seveda jasen: so sredi pogajanj, ambicije z njim bi drugi strani tudi razkrile, koliko so zanj pripravljeni plačati.