Hipokrizija Evropske unije

Vojna na Bližnjem vzhodu je zadnje poglavje in tragičen dokaz za to, kako z različnimi morbidnimi vložki razpada (stari) svetovni red, kot so ga postavili zmagovalci druge svetovne vojne. Najprej v duelu obe največji sili, ZDA in Sovjetska zveza, v nadaljevanju po razpadu komunističnega bloka pa je »vajeti« zgodovine za nekaj desetletij prevzela zmagovalka hladne vojne. Francis Fukuyama je njenega zmagovalca s tezo o »koncu zgodovine« praktično napovedal kot novega Napoleona, vendar se je zmotil, kar je nazadnje tudi priznal in bi danes raje videl, da bi namesto njenega konca napovedal ponavljanje ali vrnitev zgodovine.

Vsaka velika sila v zgodovini je na koncu dočakala svoj Waterloo, pa naj si je bilo to dobro ali slabo za svet, pač odvisno od različnih želja in geopolitičnih pristranosti. ZDA so jih v dobrih dveh desetletjih pridelale že veliko, od Afganistana, Iraka in tudi drugod po svetu, tudi v njeni bližnji geografski soseščini, na primer v Venezueli, kjer je njeno misijonarsko zavzemanje za demokracijo nasedlo na čer.

Lucidnemu britanskemu analitiku mednarodnih odnosov Paulu Masonu lahko verjamemo, da ZDA čaka sedaj nekaj podobnega tudi na Bližnjem vzhodu, ko omamljen od goljufive moči pričakuje, da bo vojaška pomoč v vrednosti več kot 14 milijard dolarjev eni strani in s podporo dveh njenih največjih letalonosilk v svetu v Sredozemskem morju pripeljala do miru na Bližnjem vzhodu. Omamljena moč lahko sicer še vedno uporablja velikansko uničevalno silo, kot to iz dneva v dan spremljamo pri novi različici Guernice v Gazi, vendar gre v resnici za nemoč, kar simbolično dokazuje že to, da se posamezni arabski voditelji v regiji niso več pripravljeni srečati z ameriškim zunanjim ministrom Antonyjem Blinknom ali pa ga na hitro odslovijo.

ZDA, žal pa tudi Evropska unija se ne zavedajo, da današnji svet ni več včerajšnji in da ga zato ni mogoče upravljati tako kot v preteklosti. Geopolitična gravitacija se je medtem občutno prevesila proti globalnemu jugu, za kar bi potrebovali novi multilateralizem. Spomnimo, da je po drugi svetovni vojni človeštvo štelo komaj 2,7 milijarde ljudi, danes nas je osem milijard. Takrat je bila Azija na prvem in Evropa na drugem mestu, medtem pa je Afrika, ki je v mednarodnem sistemu obravnavana kot »sirota«, s svojimi 1,5 milijarde ljudi izpodrinila Evropo z njenega drugega mesta. Za EU bi bila to velika priložnost, a je žal še vedno neizkoriščena zaradi njenega izključujočega transatlantskega fokusa, da razširi svoje povezave (tudi) na globalni jug, katerega ekonomski in politični potenciali so močno podcenjeni.

Tragično je, v kakšni vlogi se je v tej vojni znašla »uradna« Evropska unija, ki po eni strani zagovarja pravico Izraela do samoobrambe, na drugi pa ostaja slepa, ko gre za isto pravico Palestincev. Še več, ne upa si izreči besede genocid nad Palestinci, ki smo mu priča in ki se je začel z etničnim čiščenjem palestinskega (arabskega) življa že ob samem rojevanju Izraela, danes pa po trditvah najuglednejših mednarodnih raziskovalcev tega za človeštvo skrajno zavržnega družbenega pojava, skupaj z judovskimi in izraelskimi, prerastel v bolj ali manj izvršeno in dokončno dejstvo. To, da EU nima več na voljo moralnega kompasa, s katerim bi lahko prepoznala vsakršno nasilje in uporabila svojo politično in ekonomsko moč proti njemu, pomeni, da se je odrekla svojemu ustanovitvenemu DNK, znamenitemu »Nikoli več«, in izbrisala prvo besedo. Tu bi jo lahko Albert Camus v nekem spisu o dogajanjih v Alžiriji (1958) poučil o tem, kako pristajanje na katerokoli obliko nasilja najprej žrtvuje jezik (raz)uma.

Še več, kot piše mednarodno ugledna direktorica Italijanskega inštituta za mednarodne odnose in profesorica na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah Nathalie Tocci, so predsedniki vlad na zasedanju evropskega sveta pri opredeljevanju do te vojne dosegli svoje dno. Pravzaprav se niso mogli odločiti, ali so za začasno prekinitev bombardiranja Gaze z namenom, da se omogoči humanitarna pomoč, ali za prekinitev ognja (vojne?), nazadnje je prevladala bolj mila formulacija. Vendar, črnilo se niti še ni dobro posušilo, kot piše Nathalie Tocci, ko se je 27 članic EU na zasedanju generalne skupščine razdelilo na tri »bloke« pri glasovanju o jordanski resoluciji, ki je zahtevala premirje (truce) in spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava: osem članic EU jo je podprlo, 15 se jih je zadržalo in pet jih je bilo proti! Na ta način kaotična in razdeljena Evropa po njenem mnenju v bistvu prispeva k podžiganju te vojne.

Izjema med članicami EU je Irska, poleg nje deloma Španija, ki je imela v zgodovini tragične izkušnje z imperializmom in kolonializmom, v katerem so se v resnici znašli tudi Palestinci. Leta 2017, ob petdeseti obletnici izraelske okupacije Zahodnega brega, so na mestni hiši v Dublinu izobesili palestinsko zastavo. Med voditelji držav EU pomeni edino izjemo irski predsednik in sociolog Michael D. Higgins. Med nedavnim obiskom v Rimu je ostro obsodil Izrael, ki je javno napovedal, da bo z bombardiranjem (carpet bombing) nedolžnih ljudi v Gazi kršil mednarodno pravo. EU in svet je tudi opomnil, da Izrael in tisti, ki ga pri tem podpirajo, mečejo v koš vse tiste mednarodne pogodbe, ki so z namenom zavarovanja ljudi in miru nastale po drugi svetovni vojni.

V tem primeru je EU premagala samo sebe, saj je že leta 1980 priznala legitimno pravico Palestincev do njihove samoodločbe, proti koncu devetdesetih let pa je še predlagala dve državi (two-state solution). Danes EU z uporabljanjem dvojnih standardov razgalja svojo hipokrizijo, ko pozablja, da je proti Rusiji zaradi agresije in zagrešenih vojnih zločinov v Ukrajini uvedla ekonomske sankcije in zahtevala , da njenega odgovornega politika Putina privedejo pred mednarodno kazensko sodišče v Haagu. Spomnimo, da je predsednica evropske komisije še pred komaj letom dni rusko bombardiranje ukrajinske infrastrukture imela »za dejanje čistega terorja« (acts of pure terror). Se je s tem von der Leynova v bistvu odrekla svoji prejšnji izjavi?

Če bi se EU hotela (pa bi se morala) postaviti na svoje geopolitične noge – še nedavno so v Bruslju napovedovali robustno »geopolitično Evropo« –, bi morala pokazati več poguma in koherentnega vodenja. V resnici EU s svojimi 450 milijoni prebivalcev in ogromnim trgom vendarle ni brez vsake moči in teže: po eni strani je največja trgovinska partnerica Izraela, na drugi pa največja donatorka pomoči v svetu Palestincem. Sherlock Holmes je neki zapleten primer rešil, potem ko je ugotovil, da neke noči ni zalajal pes, v primeru EU bi lahko bila to izostala konstruktivna vloga pri deeskalaciji te vojne, ki bi opolnomočila njeno geopolitično težo.