Golob, vlada in Svoboda so strmoglavili

Ura resnice, ki pa je ne komentirajo

Podpora vladi Roberta Goloba je po zadnji anketi Mediane dramatično zgrmela in točka streznitve po vseh svarilih, da se začne obnašati modro in racionalno, ki niso nikoli bila vzeta resno, je naslednje veliko pričakovanje kritične javnosti. Se bo premier zresnil ali se ne bo? Je streznitev zgolj utopija in vanjo ne bi smeli preveč upati?

Kako nizko še mora pasti, da se ga bo prijelo, kako močno mora zgrmeti Gibanje Svoboda, da bodo končno naredili samoanalizo in se bo njihov šef odmaknil od svoje grandomanije, opustil napačne poglede nase in na vladanje? Po tistem, ko več ne mora računati na kognitivnodisonančne podpornike v dovolj velikem obsegu, saj jih počasi zmanjkuje, da bi ga obdržali v sedlu, je zanj prišla končna ura resnice.

Lahko gre še bolje – navzdol

Zaenkrat kaže slabo, kajti vladajoči tudi tokrat nonšalantno komentirajo, da so prava anketa šele volitve. Kar pomeni, da tej ne zaupajo. Nazadnje smo se te proslule fraze naposlušali iz ust pokopanega Zdravka Počivalška iz stranke Konkretno, ki je skoraj konkretno več ni.

Polomija je trojna in številke poznamo: Golob je strmoglavil kot politik, zgrmela je njegova stranka in tudi vlada – z delom aktualne ministrske ekipe je trenutno zadovoljnih le še dobrih 18 odstotkov anketiranih. Paradoksalno se mora prav slepoti svojih vernikov in tistih, ki so stavili na prazen antijanšizem kot politično zadostno načelo, tudi zahvaliti, da je tam, kjer danes je: na robu prepada. Saj so ga predolgo ujčkali, gledali proč pri njegovih številnih hibah in napakah, zagovarjali in racionalizirali njegova nespametna dejanja, ga hvalili in mu dvorili na številne načine.

Ker je na lestvici priljubljenosti zdrsnil s 6. na 19. mesto, kar je menda največji padec v zgodovini merjenja, njegova stranka pa je »skurila« celih 10 odstotkov v dveh mesecih in pristala na 14,4 odstotka, to res ne kaže na veliko možnosti odboja navzgor v prihodnje. Prej nasprotno. Sploh zato, ker primerov pozitivnega obrata v samostojni državi ni bilo, Cerarjeva SMC pa je svarilen zgled, da gre lahko vse samo še navzdol!

Če smo sarkastični, sme sicer upati, da ima s sodelavci, kot sta Vesna Vuković in Damir Črnčec, dovolj prostora za izboljšave v zaupanju volilnega telesa: vedno gre še nižje! Še kakšna stalinistična izključitev iz stranke, nagnati novega ministra in predsednico parlamenta, morda črtanje katere od reform, ne le zdravstvene, nove laži in manipulacije, nadaljnja politizacija policije in privatizacija zdravstva, odpoved pogajanjem s sindikati in krčenje študijskih programov, napad na medije ali napoved rekonstrukcije česarkoli že, tudi vlade, ki je potem ni?

Čudovitih idej, kako se približati idealu janšizma, vsaj po formi vladanja, jim nikoli ne zmanjka!

Kdo res zabija avtogole

Če uporabimo njemu lastne neposrečene nogometne metafore, je kognitivno disonančen premier sam: okoli sebe vidi sovražnike, vendar noče uzreti, da je največji samemu sebi. Nesmiselno izključuje poslanke iz svoje stranke, ker menda igrajo na napačen gol, in sicer lasten, kot pravi, a čisto pozabi, da je on ultimativno tak igralec. »Tokrat vse kaže, da si je avtogol zabil premier Robert Golob sam. Saj se je podpora vladni stranki več kot razpolovila v primerjavi z letom poprej,« pojasnjuje Janja Božič Marolt, predsednica uprave Mediane.

In vladajoči potem strašijo z Janšo, da bi prikrili svoje rabote, zarote in nesposobnost, pri čemer imajo v delu, ko opozarjajo na njegovo avtoritarnost in zlom demokracije, celo prav, zaradi česar je formalno svarilo upravičeno? Kako zelo politično nemoder in operativno nesposoben moraš biti, da spraviš vlado v takšno nezavidljivo situacijo ob tolikšni premoči na volitvah in rekordnem številu poslancev? Kako nemoralen si, ko se ceneno sklicuješ le na to, da so drugi še večja nevarnost od tebe?

Ne komentirajo

»Ne komentirajo«, pravijo v vladajoči stranki Svoboda ob novem polomu. Kar je nova napaka, bi rekel – ne zmorejo niti tega, da bi javnosti signalizirali svojo željo po samorefleksiji, kesanju ali obljubi izboljšav. Da sta takšen padec podpore pričakovali, sta povedali koalicijski SD in Levica in nato presenetljivo dodali, da morajo za padec podpore prevzeti odgovornost vse tri.

Kakšna nesebična gesta, če pomislimo, da se zanju glede podpore situacija ni posebej drastično spremenila na slabše in ohranjata svoje vrednosti podpore v anketah. Vendar tudi simptomatična, saj sta Tanja Fajon in Luka Mesec pretežno držala »štango« pri večini napačnih odločitev predsednika vlade, tudi za ceno zanikanja lastnih političnih principov. Pomislimo zgolj na popuščanja pri rušenju javnega zdravstva, kjer se slabi obeti kažejo tudi zdaj, celo po menjavi ministra z novo ministrico.

Antijanšizem je nevaren

Golob ima po trojni polomiji natanko dve možnosti: da začne resno delati in upati na pozitivni preboj navzgor, za kar rabi zelo veliko časa in celo sam priznava, da za reforme nič manj kot dva mandata. Toda po anketah sodeč je to lahko vsak dan bolj računica brez krčmarja. Druga možnost je zoprna in si je nihče ne želi, a se je bati, da jo bo izbral: več populizma in prazne retorike, predvsem pa več deklariranega antijanšizma, ki pri nekaterih še deluje kot emocionalni mobilizator, a žal vidimo, da je najmanj nezadosten ali celo škodljiv.

V tem je tudi največja past, ki nas čaka: bolj kot Golob nima ničesar pokazati, bolj vpije, da se Janša ne sme vrniti, z njim vladavina avtokracije, nova orbanizacija države in rušenje pravne države, s čimer se lahko na vso moč strinjamo. Toda bolj kot izreka omenjene parole, manj si zasluži mesto, ki ga zaseda, in vse bolj ostaja slovenskim volivcem le še dilema, ali izbrati politično praznino ali diktaturo. Izbira, ki jo bo zlahka izkoristil Anže Logar in nato svoje glasove prekanaliziral k Janši.

Prehod iz optimuma obljub na njihov minimum paradoksalno manjša razliko med janšizmom in antijanšizmom, s tem pa tudi razloge, zakaj bi morali enemu dati prednost pred drugim. Z nekaterimi dejanji pa Golob žal nakazuje, da take razlike niti več ni. V tem smislu ne le, da antijanšizem kot retorična gesta ni dovolj, postaja celo nevaren.

Ko je pamet v napoto

Zadnja anketa daje slutiti, da tako kot obstaja točka zaupanja v politika ali vlado, zgrajena na epistemološkem korpusu prepričanj volivcev, do katere je še možna vrnitev v tirnice pozitivne podpore, morda obstaja tudi točka njegovega zrahljanja, po kateri povratka skorajda ni več. Zakaj? Ker so ta prepričanja postala vsebinsko nepovratno nasprotna.

Ob trdem delu sta lahko le še krizni komunikacijski team in »svet modrecev« Golobu v rešitev in oporo, pa še to pogojno, da ustavi novo padanje, ampak glede na ljudi, s katerimi se je obdal, praktično ni možnosti, da bi mu kaj smiselnega svetovali. Težava zanj je torej ves čas dvojna: pametnih ne posluša, nespametnim se pusti voditi.

Precej bolj verjetno je, da bo vlada v krču strahu začela intenzivno anticipirati izgubljanje podpore pri volivcih pri svojih prihodnjih dejanjih in se bo potem ujela v nove fatalne spirale zgrešenih potez, povečanega nezaupanja in napadov na medije, konspirativnega mišljenja in vsega, kar smo že tolikokrat videli prav pri Janši. Končno ne smemo pozabiti na grobe, četudi spregledane besede, ki jih je novinarjem namenil premier ob izključitvi poslanke, ki je simptomatično poprej bila novinarka in katere poglavitni greh naj bi bil, da nosi podatke novinarjem!

Mar nam že takšen paranoiden razlog ne pove več kot preveč o oddaljenosti vladajoče stranke od realnosti in dejstvu, da izgublja stik z njo?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**