Res, predsednica?

Fiat iustitia, pereat mundus (Naj se zgodi pravica, pa čeprav svet propade)? Na začetku razprave, ki ji Matevž zdaj pravi »nadmudrivanje«, se mi je zdelo, da je prav to ključ za njegovo stališče. Zdaj je jasno, da govorimo o nečem povsem drugem, o banalnosti politične drže, ki gotovo nima nobene zveze s Kantovo interpretacijo poznosrednjeveške maksime: govori vladar, ne sodnik. Zaradi tako očitne banalnosti bi to moral biti moj zadnji odgovor. Matevžu sem kot izkušenemu pravniku zastavila preprosto vprašanje. Njegov odgovor je bil šibak, brezpredmetno je bilo nadaljevati z drugimi primeri kot so grafitarske vojne, pisanje in risanje po plakatih in podobno, kjer bi bil po Matevžu krivec pač tisti drugi, ki reagira. Ne, pravica za Matevža zagotovo ni problem, zanima ga predvsem svet. Zanj je glavni problem neka skupina, ki ji pripadam skupaj z večino avtorjev in bralcev Mladine (?) in ki pritiska nanj, osamljenega pravičnika in »levičarja«, kot se je večkrat predstavil. Naj verjame, kdor more. Ta skupina, vsa ošabna, v svojem napuhu »pametna« z izrazito negativno konotacijo, zatira in uničuje pravico manj pametnih, neumnih in zlobnih do svobodne in enakopravne uporabe svobode izražanja. In še posebej zavrača to, da se na materialne manifestacije te svobode nihče ne sme odzvati s posegi ali uničenjem, dokler jih narava ne izbriše. Moj odgovor na to nebulozno razlago je bil, da bi rada živela v družbi, kjer bi javno mnenje negovalo jasne kriterije javnega nastopanja in izločalo tiste, ki jih ne dosegajo. Na to mi je Matevž odgovoril, da je to „naša“ pravica (tistih zlobnih pametnih), in mi posredno pripisal nič manj kot stalinizem. Tako on razume javno mnenje. Nadalje verjame, da je svet pač takšen, kakršen je, da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno, že samo izražanje takšnega stališča bi bilo po sebi neumno), in vse globlje pada v banalnost. Najbrž potem drži tudi, da imajo neumni ljudje pravico uničevati svet in da med njih ne gre posegati z opismenjevanjem, dvigom kulture, javnim nastopanjem in kritiko. Ali pa da ima pretiravanje s propagando, recimo proliferjev, samo po sebi nasprotne učinke: z drugimi besedami, pustite jih besniti in noreti, tako ali tako jih bo to uničilo ... čez stoletje ali dve! Po tej logiki ženske še vedno ne bi imele volilnih pravic, suženjstvo bi bilo še vedno zakonito, fizično kaznovanje in smrtna kazen bi bili globalni. Ali pa bi v domišljijskem primeru Matevž bil med tistimi, ki so obsodili Sokrata oziroma tistimi, ki so to odobravali. Ker Sokrat je verjel, da lahko iz vsakega izvabi boljše, bolj logično, uporabnejše razmišljanje, da bi vsi postali pametnejši. Sovražni ekskluzivist, nočna mora vsakega levičarja!

A tudi to sem doživela v mladosti: tista satirična revija, ki sem jo omenila v prejšnjem odgovoru, je bila rezultat resnega dela nas treh avtorjev na zafrkavanju, ker smo verjeli, da študentsko gibanje nujno potrebuje prav to. Za besedne igre smo uporabljali antične motive. V tiskarni so si delavci med seboj že izmenjevali naše štose in so nam pomagali, da smo odnesli nekaj izvodov revije. Kar se pa tiče naših kolegov, so nas nekateri „pravi“ levičarji proglasili za platoniste, zato je prišlo do povsem nore situacije: medtem ko so miličniki s palicami vdirali na študentski zbor, so nas ti levičarji ravno hoteli pretepsti, kot platoniste. In enim in drugim smo uspešno pobegnili. Še zmeraj bežim.

Terminalna banalnost pa je Matevžev opomin, da je ”»svoboda do drugačnega mišljenja« zelo pomembna v sodobni demokratični družbi”. Pravzaprav je zmerljiva, zame osebno in za vsakega pismenega človeka. Voltaire je svojo razpravo o strpnosti napisal v času sramotnega sojenja Jeanu Calasu: žal mu ni uspelo preprečiti mučenja in smrtne kazni nesrečneža, kar se je zgodilo leta 1762. Je nezakonito oviral svobodo odločanja sodnikov in izražanja razjarjenih državljanov Toulousa s tem, da je razpravo izdal že leta 1763? Zdaj mineva že tretje stoletje, odkar se Matevževa napoved o počasnem propadu nazadnjaških idej in dejanj nikakor ne uresniči – Calase še vedno mučijo in ubijajo. V tolažbo, Matevž, Voltaire je bil preganjan ... ker je reagiral.