Zunaj sezone

Restavracija Šobec
Šobčeva cesta 29, Lesce
Tel.: 041 337 696
Lesena ogromnjača v Šobcu je trenutno odprta vsak dan od 10. do 22. ure.

Ambient:
v vse smeri ogromna, komfortna, razgledna lesena stavba s simpatičnimi, tudi pedagoškimi (vinske pokrajine) parafernalijami, pestra in nevsiljiva internacionalna muzika

Napitki:
resen in pester vinski izbor z impozantno vinsko vitrino sredi placa; cene segajo od dvakratnika kletnih naprej; ker je kelnar spreten prodajalec, pozornost na cene ne bo odveč!

Vegetacija:
v integralnem meniju smo našli štiri vegetarijanske jedi, v okleščeni trenutni različici pa razen pice margerite in solate komaj kaj

Dostopnost:
veliko parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
kremšnitizirani štrudelj

Ne tako fino:
resno ofucana ponudba
goveji medaljon
kje je kakšen kos kruha?

Trenutno veljavni pethodni degustacijski meni Okusi Radol’ce v kopenski in vodni različici stane 31,9; pisana solata s 120-gramskim kosom govejega hrbta pa 15,9 evra.

»Se vidi, da je kao za tabornike, moraš kar obvladati orientacijo, da se ne izgubiš,« so prostorne in visoke sobane – kaj sobane, bolje bi jim bilo reči hale – lesene novogradnje fascinirale vodjo odprave ob Šobčev bajer in kamp. Objekt je res fascinanten, in to ne le v volumskem smislu, temveč tudi v notranji opremi, ki poleg hude vinske vitrine in ogromnega stenskega 3D-zemljevida slovenskih vinskih pokrajin vključuje še res hude lestence, oranžnega VW karmanna ghio in črno berkelco.

Presenečeni smo bili tudi nad tem, da je reč zunaj sezone prav tako odprta vsak dan, žal se je kaj kmalu izkazalo, da gre to predvsem na račun širine ponudbe. Običajni – na pogled precej zanimiv, pester in obsežen – jedilni list so namreč zreducirali na brezvezen par pic, dunajca, dve solati in pašto s pestom, natakarju – ki je sicer blazno užival v nošenju belih rokavičk, dekantiranju vina in ostalih spektakularijah, a rahlo klecal pri osnovah – pa naročili, naj prodaja predvsem na kopenski in vodni del ločeni sezonski degustacijski meni, zasnovan v okviru projekta Okusi Radol’ce.

Ta se je začel zelo po gorenjsko: tri porcije ocvrtkov iz črnih oliv, brusketkičice s skuto in hostijaste rezine goveje klobase jim je uspelo zložiti na deščico, komajda kaj večjo od hokejskega paka. No, kasneje so se količine vendarle malo normalizirale in na koruzno kremno juho s kuhanim kostanjem in ajdovimi kokicami nimamo nobenih pripomb, še več: nad mojstrsko izdelanimi ravioli – mesnimi, polnjenimi z dušenimi svinjskimi ličnicami, in morskimi z jadranskimi kozicami – smo bili celo navdušeni, a nato ugotovili, da so mesne opremili s premalo (presladke) omake iz sladkega refoška in suhih sliv, morske pa s preveč z nominalno mediteranske zeliščne, v resnici pa smetanove omake. V radovljiške okuse so Šobčevi pobje integrirali ne le Jadran, ampak celo Sardinijo: file zlatovčice so postregli na simpa fregoli s sušenim paradižnikom in omako iz kozjega sira, bolj avtohtoni so bili pri kombiniranju (prepečenega) govejega medaljona s korenčkovim pirejem in ajdovim krapcem, ki je bil namesto s skuto polnjen z jurčki, a je bilo vse skupaj kar nekako pišmevuhovsko zmetano na krožnik.

Edina jed, ki nas je v Šobcu res navdušila, je bil jabolčni štrudelj, ki so ga duhovito predelali v nekakšno kremšnito: tanke rezine zmehčanih jabolk so stisnili med dve plasti listnatega testa, dodali res dober orehov sladoled z medom in jogurtovo omako s cimetom – bravo!

Restavracija Šobec je vsekakor fascinanten, ambiciozen in zelo resno zastavljen gostinski objekt, v katerem pa bodo morali temeljito premisliti, kaj in kako z njim početi v dolgih mesecih zunaj glavne sezone. Če z arhitekturo, opremo, spletno stranjo in priznanji obljubljaš, da bo doživetje izjemno, potem pa v resnici ponudiš tako malo, gostje pač ne bodo zadovoljni.