Po ugibanjih o revoluciji in kontrarevoluciji je katoliška cerkev doživela evolucijo

Sinodalna Šeherezada

Pred dvema tednoma se je v Vatikanu končala »sinoda o sinodalnosti«, torej posvetovanje o prihodnosti katoliške cerkve, ki naj bi odgovorilo na vprašanje, kako naj se cerkev odzove na izzive sodobnosti, na modernizacijo, sekularizacijo, pluralizem idej na eni strani in svoj preživeti ustroj na drugi.

Pričakovanja so bila velika, ugibalo se je, ali bo reformistični papež Frančišek cerkev odprl. Recimo tako, da bi ženske lahko postale duhovnice. A katoliška cerkev, razen kadar pride do pomembnih shizem, ne pozna revolucij. Sklepni dokument, ki naj bi ga prihodnje leto še enkrat pregnetli in premislili, ne prinaša veliko novega. V njem je govor med drugim o nevarnosti klerikalizma in mačizma v cerkvi, omenjena sta bogoslužje in jezik, ki se ne znata približati ljudem, zapisane so besede o nevarnosti rasizma, ksenofobije in o pomenu sprejemanja različnosti. Vse druge stvari so v klasični katoliški maniri ostale neizrečene in nedodelane.

Papež Frančišek je zadovoljen, vesel je, da »smo se pogovarjali svobodno, kar je čudovito. Cerkev sprejema ljudi, vsakogar, ne sprašuje, kaj ste. Nato znotraj cerkve vsakdo raste in dozoreva v svoji krščanski pripadnosti.« Vprašanje položaja žensk v cerkvi pa je po njegovem mnenju »bolj teološki« problem kot pa kaj drugega.

Za nekatere je večja vloga žensk v cerkvi torej še vedno nekaj nesprejemljivega, saj naj bi bilo to v nasprotju s tradicijo, drugi opozarjajo na vlogo, ki so jo imele ženske v časih zgodnjega krščanstva. Takrat naj bi bile diakonise, v nekaterih ločinah pa tudi duhovnice. Z brskanjem po lastni zgodovini se ukvarja tudi sama cerkev, papež je ustanovil dve komisiji, ki se posvečata tem vprašanjem, vendar njune ugotovitve (še) niso javne. V sklepnem sinodalnem besedilu so zapisane le besede o tem, da naj se teološke in pastoralne raziskave o »dostopu žensk do diakonata nadaljujejo«.

»Sklepni dokument, ki sem ga bral v italijanščini, je glede dveh ključnih vprašanj – ordinacije žensk in celibata – razočaranje. Obe vprašanji sta bili večinsko izglasovani kot odprti vprašanji, o katerih naj se še naprej razmišlja, zlasti v smislu, ali bi bile spremembe v skladu s tradicijo in antropološkimi spoznanji, a v sklepnem besedilu je omemba obeh vprašanj medla,« o dokumentu razmišlja sociolog religije dr. Marjan Smrke. Cerkev se obnaša, kot je dejala Uta Ranke-Heinemann, kot stara Šeherezada. »Odločanje je znova preložila v megleno prihodnost. Glede ordinacije žensk je zdaj možnost kvečjemu za diakonise. Glede opuščanja obveznega celibata je v igri le možnost, da se to poskusi v nekaterih okoljih.«

Razočaranju navkljub papež ne počiva. Pred dnevi je odstavil škofa Josepha Stricklanda, ki je vodil teksaško škofijo Tyler. Strickland je bil papežev kritik, zagovornik tradicionalnih latinskih maš, letos pa je na omrežju X zapisal, da papež »spodkopava temelje vere«. Papeški dikasterij za nauk vere pa je sporočil, da lahko po novem tudi transspolne osebe postanejo krstni botri ali botre, lahko so tudi krščeni, vendar le, »če to ne povzroči pohujšanja« in če so »dobro pripravljeni in voljni prejeti zakrament«. Pod določenimi pogoji lahko botri in botrice postanejo tudi istospolno usmerjene osebe, a Vatikan vsaj pri tem vprašanju poziva k previdnosti.