Golob iz stranke vrgel poslanko na podlagi intervjuja

Premier Robert Golob se še naprej približuje janšizmu. Najbrž sledi prepričanju, da je vedno možno spodleteti bolje – z nekaj malega truda se lahko pade še nižje.

Stranka Gibanje Svoboda in njen predsednik sta doživela že drugi brodolom v javnomnenjskih anketah – v merjenjih agencij Mediana in Ninamedia. Predsedniku vlade se v novem intervjuju za Reporter roga že bivši predsednik republike Borut Pahor in kralj instagrama, sicer vedno zadržan v presojah: »Mislim, da triletni otrok vidi, da ta vlada ne samo da nima potrebnega zaupanja v javnosti, ampak zdaj tudi nima več zagona, dvomim, da ga je mogoče ponovno vzpostaviti.«

Pričakovali bi, da je za šefa vlade končno prišel čas trpke streznitve in iskanja rešitev, kako izboljšati svojo podporo med volivci in simpatizerji. Toda ne dogaja se in ni se zgodilo: Robert Golob je 20. novembra, ko je že dobro poznal porazne rezultate zase, za svojo stranko in vlado, podpisal sklep o izključitvi poslanke Mojce Šetinc Pašek.

Časopis Dnevnik ga je na svoji spletni strani objavil skupaj s komentarjem novinarke Anje Hreščak, ki je s poslanko po odmevni informaciji o izključitvi opravila ekskluziven intervju – ta je bil objavljen 5. novembra letos. Presenetljiv in celo šokanten ostrakizem sem že podrobno analiziral, osnovna poanta tokratnega zapisa v Dnevniku pa je hitro razumljiva: vodilna politična stranka v Sloveniji je kot razlog izključitve navedla tudi omenjeni intervju, čeprav je bila pobuda zanjo podana že 23. oktobra.

Pod vse dokumente je podpisan premier. Kaj je s tem narobe in kaj bi morda videl že Pahorjev triletni otrok?

Zakaj so jo izključili

Če neka politična stranka izključi svojo poslanko, kasneje pa omenjena izpelje intervju za časopis, zaradi česar se v uradnem sklepu kot na razlog izključitve sklicujejo nanj, potem to v prvi vrsti kaže na sprotno racionalizacijo poprejšnje utemeljitve.

Sklep kot osnovne razloge za njeno izključitev navaja »neenotno delovanje«, »poskus vnosa vdora v delovanje stranke«, »neupoštevanje usmeritev vodstva stranke in kolektivnih dogovorov«, »neusklajeno komuniciranje z mediji in javnostmi« in »s tem povezan sum o nepooblaščenem posredovanju notranjih informacij zunanjim deležnikom«.

Spisek je torej dolg, popolnoma nekonkretiziran v sklepu in Šetinc Pašek je bila izključena brez možnosti poprejšnjega ugovora, kar kaže, da v skladu s statutom v Gibanju Svoboda ravnajo avtokratsko: sprva te izključijo, potem se lahko pritožiš. Poslanka se je tej možnosti sicer že vnaprej resignirano odpovedala, kar je poprej pojasnila medijem.

Post hoc racionalizacija

Če Golobov sklep ne poskuša biti konkreten pri navajanju grehov poslanke, je bolj otipljiv zgolj v tem, da se sklicuje na ekskluziven intervju za Dnevnik, ki ga sicer poimensko ne omenja – ta je nastal skoraj dva tedna po pobudi za izključitev. Pravniki bodo znali povedati, kako se imenuje situacija, kjer se priročno opremo na razloge, ki so nastopili po izključitvi, da bi legitimirali prvotno odločitev, vendar je tovrstna post hoc racionalizacija zagotovo nedopusten način upravičitve.

Razkriva nam stisko in kaže na notranji dvom, da so bili morda začetni razlogi za odločitev neustrezni ali nezakoniti, zdaj pa stranka poskuša poiskati dodatne, ki so se pojavili kasneje, da bi jo upravičila. Tak pristop ni ne etičen in tudi ne pravno sprejemljiv. Še huje od tega, kot sem opozoril, je strankina odločitev najmanj v popolnem neskladju s tem, kar določa njen etični kodeks in pomeni hudo zanikanje njegove vsebine, zelo verjetno pa tudi kršitev procedur v njem.

Presenetljivo na to dejstvo ni želel opozoriti noben medij.

Poskus utišanja in discipliniranja

Predsednik vlade rad poudarja soglasnost sprejetih odločitev v organih stranke, kakor da bi se ne zavedal, da tovrstna enotnost z vsemi prsti lahko kaže na nekaj, česar si ne želi: na absolutizem, ki ga goji v odnosu do svojih članov, morda pa kaže tudi na njegov slog vladanja.

V tem dejstvu se skriva tudi ena največjih zadreg: marsikdo bo utemeljeno pomislil, da v Svobodi grobo napadajo pravico do svobode izražanja svojih članov, na primer do podajanja stališč v mediju ali intervjuju. Seveda je presoja odvisna tudi od vsebine izraženih mnenj, toda padec v javni podpori nedvomno kaže, da si Golob kar sam koplje veliko jamo, v katero je padel, s tem sploh ne odneha, vmes pa benti, zakaj je vedno bolj globoka.

Brutalen postopek proti poslanki moramo neizogibno razumeti kot poskus utišanja in discipliniranja celotnega članstva v situaciji, ko stranki jemlje sapo, zaradi česar se njena javna podoba in z njo povezani ratingi podpore zanesljivo ne bodo dvignili, ampak kvečjemu še bolj strmoglavili.

Pričakovali bi, da je takšno početje značilno le za stranke, ki so vodene s trdo roko in kjer njene člane vedno bolj motivira samo še golo dejstvo lastnih oportunih koristi, ne pa demokracija in skrb za blaginjo vseh. Zato na dolgi rok nikoli ne morejo preživeti.

Še slabši?

Zakaj se je Golob s svojimi pribočniki odločil za čistke in omejevanje svobode izražanja, čeprav bi moral nanjo kot demokrat staviti, saj predstavlja v razviti in svobodni družbi temeljno pravico, ve samo on sam. Ravno te dni je poslanec SDS Anže Logar, tihi up Janeza Janše na naslednjih volitvah, v intervjuju za njegovo Demokracijo odkrito in morda malce ironično v odnosu do Goloba povedal, kako se razume s svojim šefom: »Dobro. Povem svoje mnenje tudi o stvareh, o katerih se ne strinjava, in zato nisem izključen iz stranke.«

Je mogoče, da je premier Golob nadkrilil Janšo in je s svojim antijanšizmom že slabši od njega? Ne, seveda ne. Se pa janšizmu še naprej rade volje približuje. Najbrž sledi prepričanju, da je vedno možno spodleteti bolje – z nekaj malega truda se lahko pade še nižje.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**