Ustavimo vojno

Iz dneva v dan, iz ure v uro beremo in poslušamo statistiko žrtev v izraelsko-palestinskem spopadu. Najprej skupno število pobitih, potem pa še število pobitih otrok, včasih pa samo število otrok. To je mučno, pa ne zaradi toliko pobitih ljudi, ampak zato, ker ni res, ker to niso resnične žrtve vojne. To je politična propaganda – ena stran poudarja pobite Izraelce, druga pa pobite Palestince. Mrliči niso žrtve, mrličem je vseeno. Umrli so malo prej, kot bi sicer in to je z njihove strani vsa tragedija. Resnične žrtve so tisti, ki preživijo. Žrtve vojn ali terorističnih napadov so vdove, otroci brez staršev, otroci brez otroštva, invalidi, tisti, ki ostanejo brez doma, brez bodočnosti, o kakršni so sanjali, brez življenja, kakršnega so živeli. Žrtve so begunci, razseljeni, osiromašeni. A je to kako življenje, če si obsojen živeti od humanitarne pomoči?

Mrlič in smrt sta starodaven tribalen tabu, ki pa je še vedno globoko zakoreninjen v sodobnem človeku. Zato vodimo statistiko umrlih v prometnih nesrečah, ne pa statistike paraplegikov ali vdov in sirot. Mrlič naredi vtis, paraplegik pač ne. Mrličev in smrti se bojimo, strah pa je preprosto čustvo, ki se ga da učinkovito uporabiti in zlorabiti. Drugi predmet politične propagande, čeprav pozitivne, pa so otroci. Vsa višje razvita bitja imajo vgrajen zaščitniški odnos do mladičev, celo do mladičev drugih vrst, če slučajno niso plen. Do mlade mucke ali psička se obnašamo povsem drugače kot do odraslega psa ali mačke. Nekateri ob pogledu na mladiča zgubijo razsodnost in se pričnejo obnašati iracionalno. Na primer sedaj že razvpiti primer mengeškega gasilca, ki je reševal otroke iz poplavljenega vrtca. Zanj so zbrali četrt milijona sredstev, dvomim pa, da bi sploh pričeli zbirati, če bi na fotografiji, ki je krožila po medijih, reševal starko iz poplavljenega doma upokojencev. S statistiko pobitih otrok je laže spodbuditi proteste kot s statistiko ranjenih in onesrečenih otrok, čeprav je teh nekajkrat več in bodo zaznamovani za vse življenje. Pri pobitih otrocih se združita tabu in biologija.

Ko smo priča taki tragediji, kot je sedaj ta v Palestini, je vsekakor treba povzdigniti glas in protestirati proti očitnemu genocidu in pozivati k miru. Težko pa razumem filozofe, politike, politologe, ki natanko vedo, da apeli za mir še nikoli niso ustavili nobene vojne. Namesto, da bi razkrivali dejansko situacijo, razpredajo različne hipoteze, se zavzemajo za pravičnost in pozivajo k miru. In to že kakih sedemdeset let, karavana pa gre naprej. Franček Drenovec je v Pismih bralcev v Mladini objavil samo dva stavka: »Ni palestinskega vprašanja. Je izraelsko.«. Ta dva stavka povesta več, kot vsi članki, kolumne, analize in pozivi k miru. Ja, za izraelsko vprašanje gre! Osredotočanje na palestinsko vprašanje je gašenje požara z vedrom vode.

Pred dnevi je nekdo na vratih Judovskega centra v Ljubljani narisal kljukasti križ. Čeprav je to po vsej verjetnosti delo posameznika, so mediji mahom poročali v stilu: »Neznanci so na vrata Judovskega kulturnega centra …« in niso pozabili dostaviti, da je za temi vrati muzej holokavsta. Torej, v Ljubljani imamo protijudovsko organizacijo. Ne, nimamo je! To dejanje je primitivno, ni pa ga zakrivil klasični antisemit, kljukastega križa ni narisal Brščič. Današnje ogorčenje javnosti ni uperjeno proti Judom ali judovski veri, ampak proti državi Izrael. Pa smo pri bistvu problema. Izraelski politiki vztrajno enačijo državo Izrael z judovstvom. Vsako kritiko Izraela ali dejanj izraelske vojske označijo za antisemitizem in na dan potegnejo holokavst. Že sedemdeset let in svet jim naseda. Holokavst pri Evropejcih in Američanih še vedno izzove občutek krivde in nelagodje, ki ga izraelski politiki spretno izkoriščajo. Skrajni čas je, da se tega nelagodja znebimo in izraelskim politikom v obraz zabrusimo, da so oni tisti, ki skrunijo spomin na holokavst. Šest milijonov žrtev največjega zločina v zgodovini človeštva jemlje Izrael za talce in z njimi izsiljuje mednarodno javnost.

Dejstvo je, da izraelska politika državo Izrael pojmuje kot državo judovskega naroda in imajo to tudi zapisano v temeljnih aktih (ustave tako nimajo, nekateri pa namesto nje uporabljajo kar Toro). Po trenutni ureditvi ima Izrael prebivalstvo prvega in drugega reda. Zato se ni treba čuditi, če kakemu politiku uide, da so nejudovski prebivalci Izraela »živali«. Iz tega dejstva izvira večina, če že ne vsi problemi v Izraelu in Palestini. Če bi mednarodna skupnost resnično želela, da se palestinski problem končno prične reševati, bi bilo treba pričeti na tem koncu. Najti bi bilo treba način, kako Izrael prisiliti, da postane država enakopravnih prebivalcev. Odločno bi bilo treba povedati: če želi Izrael veljati za sodobno demokracijo evropskega tipa, naj v svojo zakonodajo zapiše, da je Izrael država državljanov z večinskim judovskim narodom. Če ne zmorejo ločiti med državo, narodom in veroizpovedjo, je to njihov problem, ki mednarodne javnosti ne bi smel zanimati.

Slovenija ima enkratno priložnost, da kot nestalna članica varnostnega sveta OZN sproži reševanje izraelskega problema v tem smislu.