Pahorjev priročnik za politične začetnike

Naši politiki in političarke radi pišejo knjige

Naši politiki in političarke radi pišejo knjige. Ravnokar je svoj nov obsežen zgodovinski roman predstavila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Tista, ki je odstopila kot podpredsednica vladajoče stranke Gibanje Svoboda zaradi prezasedenosti. Ah, le kdo bi ji še verjel?

Tudi Borut Pahor je spisal svoj literarni prvenec in dan pred izidom so ga povabili v Odmeve, kjer ga je, v svoji značilni gospodinjski maniri spraševalke, gostila Rosvita Pesek. Glede na politično bližino obeh smo lahko pričakovali in tudi dočakali skrajno uglajen in prijazen pomenek, v osnovi karseda dolgočasno šablonski in vsebinsko prazen. Če zna Pahor ušpičiti vragolije in duhovičiti na instagramu ali drugod, pa se hitro strezni tam, kjer je to zanj potrebno – v menjavi registrov od antipolitika do politika je maksimalno zverziran in kontroliran.

Državniški nastopi in predstavitev knjige, v kateri se priklanja pomembnosti lastne kariere, sta zagotovo resnobna dogodka, pri katerih se potrudi, da se spremeni v vrelec cenenih političnih puhlic in fraz, posejanih s prijaznimi upi o skupni prihodnosti, skrbi za dobrobit vseh in srečo slehernika, garniranimi z napihnjenimi pojmi o modrosti, ljubezni in strahu. Nihče v slovenskem javnem prostoru s puhlicami ne misli bolj resno kot on – verjame, da lahko z njimi uspešno trguje na političnem parketu in zdaj tudi knjižnem.

Tokrat ni bilo nič drugače in tudi vse, kar je doslej spremljalo predstavitev njegove knjige, ni vsebovalo nobene presežne domislice: nekdanji predsednik je ob različnih priložnostih že s skoraj neznosno zadržanostjo suhoparno komentiral, kaj je z njo želel doseči. Po moje ne veliko: zgolj pozornost zase.

Osebna izpoved ali vodnik?

Toda povrnimo se k Odmevom, v katerih je uspel jokavo zaupati, da je ravno to, namreč biti v središču pozornosti, zanj zelo stresno. No, končno le napotek za mlade politike: nikar ne vstopajte v politiko, da ne boste depresivni. Nenavadna izjava, če pomislimo, da je tri desetletja dajal nasproten vtis o neznosnem uživanju v njej, pa tudi novinarjev, katerih oboževalski odnos smo spremljali ves čas, se ni rabil bati.

Voditeljica je takoj začela napletati o »odkriti osebni izpovedi«, čeprav bo bralec razočaran, ko bo v knjigi odkril skrajno dolgočasno neodkritost, morda tudi zato, ker o Pahorju že čisto vse vemo. Kar je zapisanega, je bolj kratka zbirka vsega, kar smo o njem že stokrat prežvečili in ni dvoma, da bo večina na koncu razočarana. »Knjiga ni zgodovina naše države, vaših funkcij, niti ni obračun z vašimi političnimi nasprotniki ali sopotniki. Je politični vodnik«. No, tudi ta trditev novinarke je lažna. Kajti, v končni fazi naj nekdo pojasni, kako je odkrita osebna izpoved lahko hkrati vademekum za nadobudne mlade politike, razen v res skrajno posrednem smislu?

Evforični naslov »Zmaga je začetek« zato čisto po pomoti podnaslavlja obljuba: »Priročnik za politične & druge začetnike«. Ne, omenjenega kurza v knjigi ne bomo našli. Še več, če se je Pahor hvalil, da je napisana za mlade, v njej ni nič pedagoškega, instruktivnega, propedevtičnega, še najmanj želi biti priročnik. Razen če nam implicitno sporoča, da moramo biti podobni Pahorju in je to za nas edino možno priporočilo. Kot se zdi, se ga najbolj resno trenutno drži poslanec Anže Logar, zato je morda priročnik predvsem zanj.

Ko je najsrečnejši

V njej praktično ni omemb Janeza Janše (bolj mimogrede je omenjen trikrat), podobno velja za Milana Kučana in številne druge politične sopotnike. Kontroverz torej ne bo. Tematsko se knjiga sprehodi od uvodne zgodbe o narkozi, ko se je predsednik sredi prehitro končane kariere premierja zbudil po operaciji zaradi vnetja srednjega ušesa leta 2011 in začutil, da je poraženec.

Nato skrajno plehko obravnava nekatere naključne življenjske teme, kot so strah, zunanji videz, diskretnost, rekreacija, zasebnost, v izteku pa konča s primopredajo poslov novi predsednici republike Nataši Pirc Musar 23. decembra 2023. Ja, prav smo prebrali: na isti strani so dvakrat zamudili v datumu za natančno eno leto.

Ko se mukoma prebijemo do konca, nam na zadnji strani patetično sporoča, kaj ga je gnalo v mandatu. Če smo deset let skomigovali z rameni ob njegovih traparijah, je on ob predaji poslov svoji naslednici čutil celo zadoščenje: »O tem kratkem, a posebnem trenutku sem dolga leta sanjaril, že ko sem se potegoval za položaj predsednika republike. Zamišljal sem si, da bom tisti edinstveni trenutek ob koncu mandata najsrečnejši človek na svetu, ker bom izpolnil svoja pričakovanja in poslanstvo.«

Ker je celo dekado v mislih preigraval le opisani magični moment in o njem fantaziral, več kot jasno vrhunec njegove osebne izpolnitve, je to najbrž še en indic, da je spisal avtobiografsko beležko o sebi, nikakor ne vademekum. Torej o tem, kako postati instagramski predsednik, ki se ne bo zameril nikomur na levi in desni, zaradi česar ne bo imel resnega mnenja o ničemer in nikoli ne bo moralna avtoriteta.

»O tem kratkem, a posebnem trenutku sem dolga leta sanjaril, že ko sem se potegoval za položaj predsednika republike. Zamišljal sem si, da bom tisti edinstveni trenutek ob koncu mandata najsrečnejši človek na svetu, ker bom izpolnil svoja pričakovanja in poslanstvo.«

Borut Pahor,
nekdanji predsednik republike

In tudi če bi iskreno sugeriral, da si ga morajo drugi jemati za zgled, bi bilo to podobno največji naravni katastrofi in ujmi. Še en Pahor v slovenski politiki? Nikarte!

Iz rokava in ob kavi

Najbrž ni hudo naključje, da je ustanovni član Logarjeve Platforme sodelovanja tudi direktor založbe Beletrina, ki ga je kot založnik zvabil k sebi. Isto vlogo kot Mitja Čander je prevzela tudi njegova tesna sodelavka Alja Brglez. In čeravno se je direktor na tiskovni konferenci hvalisal, da je knjiga iznašla nekakšen nov hibridni žanr, kajti bivši predsednik je pač pregovorno povsod orač ledine, njen tekst ni niti malo hibriden ali presežno originalen niti v tej smeri. Bere se kot zgolj površna avtobiografska skica nekega politika, napisana na dušek, brez posebne energije in globinskih vpogledov.

Da je njegov literarni prvenec nastal v nekaj zamahih, je odkrito pojasnil kar avtor sam in k temu dodal še svojo motivacijo in željo po pisanju na hipen in hiter način, »kar bo padlo iz rokava«. Kajti tisto, kar je v njegovih mislih in spominih na površini, je zares tudi pomembno. Na vprašanje, kje je nastala, je medijem povedal:

»Večinoma v kavarnah v Ljubljani ob koncu tedna in čez teden na letališčih in letalih vsepovsod po svetu. Napisana je z ljubeznijo, z željo, da bi izpolnila visoka pričakovanja bralk in bralcev. Tisti, ki jo boste vzeli v roke, boste občutili, da vas ima knjiga rada.«

Kasneje je dodal, da je padalo iz rokava v dveh kavarnah. In verjetno na več letališčih.

Letališka ljubezen

Najbrž okoliščine in slog pisanja v največji meri razkrivajo Pahorjev siceršnji politični blef: mar visoka pričakovanja in izraze ljubezni do ljudstva, najbrž predvsem do kupcev njegove knjige, ki stane nemajhnih 29,90 evrov za broširano verzijo ne posebej debelega obsega, res izpolnjuješ na neudobnem sedežu letališča med čakanjem na let? Si morda ne bi privoščil nekaj več spoštovanja do publike in bolj žametno ljubezen?

Ker brez nje torej ne gre in ker se je očitno ustrašil, da bi kdo podvomil v njegovo iskrenost, je moral sugerirati še, da bo bralca knjiga imela rada. No, sam ob branju nisem občutil nobene ljubezni, sem pa v tej izjavi takoj zaznal njegov klasični retorični populizem, ki tokrat antropomorfno knjigi pripisuje čustvene lastnosti, kar ni mogoče upravičiti s prekomerno rabo metafor. Prej je videti kot pocukrano nagovarjanje javnosti, da bi knjigo kupila.

»Vaša 35 letna bogata kariera bi lahko bila tudi debelejša,« je pripomnila Pesek in s tem merila na disproporcionalnost med številom njenih strani in razkošno politično potjo avtorja. Kratka ljubezen? Če jo zdaj piarovci in založnik poskušajo predstaviti kot zbirko modrosti izkušenega človeka, tega v njej bralec ne bo našel niti za vzorec. Tudi seznam knjig, ki jih Pahor omenja, je skromen in dodan na koncu: teh je natančno devet, med njimi Sofokles in njegova Antigona.

In ko je v Odmevih spet napletal, da želi njegov izdelek biti »nek vodnik po začetkih politične kariere«, tega res ne moremo razumeti drugače kot spreten marketinški trik. Kajti če komu, je lahko vademekum zgolj njemu samemu. Vse drugo, kar ob promociji razlaga, kako je delo predsednika republike opravljal suvereno, predsednika vlade pa nesuvereno, kako obstaja neka zgodba o zmagah in porazih, nebesih in peklu, nelinearnem uspehu, opaznem in pasivnem stresu, so zgolj baročni verbalni dodatki, izpraznjeni sleherne globine in želje po smislu.

Antipolitik z inovativno žilico

Ker je v svoj prvi mandat predsednika republike vstopil kot antipolitik, oblečen v delavska oblačila, mesarski plašč, gozdarsko opravo in kuharsko kapo, bi se lahko zraven čudili bizarnosti, da antipolitiki pišejo vodiče po vstopu v politično areno. Še en sum, da mazohistično spremljamo napihovanje teže izdelka.

V Odmevih je zato po eni strani na veliko razpredal o tem, kako je sedaj končno izstopil iz politike in dokončal svojo kariero, nato pa, ker ga protislovja pač nikoli ne ovirajo, mimogrede navrgel:

»Zdi se mi, da še nisem rekel zadnje glede inovativnih prijemov v politiki in kolikor jih bom lahko razvil, bi jih rad delil z javnostjo.«

Kakšna bo recepcija?

Sploh ne more biti velikega dvoma, da se bomo v teh mesecih še nagledali predstavitev njegove knjige in naposlušali sočnih hvalnic in panegirikov. Če so mediji soustvarili podobo Pahorja in se je uspel prilagoditi njihovim željam po všečnosti, branosti in klikanosti, zdaj zelo verjetno ne bodo ravno pljuvali v svojo skledo.

Sicer bodo novinarji imeli malce težje opravilo, kako prazno avtobiografijo napihniti v monumentalno delo. V tem oziru je Pahor, kar se praznine tiče, ostal zvest samemu sebi. Zdaj čakamo, kako zvesti bodo sebi ostali mediji.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**