Kamen je zlato

Država je lani od okrog 120 podjetij, ki se v Sloveniji ukvarjajo z izkopom ter seveda s prodajo mineralnih surovin – gre zlasti za različne vrste kamnin in peska, ki se uporabljajo v gradbeništvu – pobrala le 4,1 milijona evrov koncesnin. Gre za izjemno nizek znesek. Država je na primer lani iz državnega proračuna zgolj za nadomestne dele za vozila, ki jih uporabljajo javni uslužbenci, plačala 9,4 milijona evrov. Kako nizek je znesek koncesnin, nam še bolj nazorno pokažejo visoki dobički, ki jih koncesionarji kujejo z izkopanimi surovinami, ki so sicer omejen in neobnovljiv naravni vir. A apetiti koncesionarjev, med katerimi jih je več v tuji lasti, naj bi bili še večji: doseči želijo trajno spremembo zakona o rudarstvu, ki bi pri odločanju o izkoriščanju mineralnih surovin ošibila občine in pristojnosti v večji meri prenesla na državo. Taka ureditev je zdaj začasno že uvedena kot del načrta popoplavne obnove.

Kaj sploh so mineralne surovine? To je vse rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti države in ki ga država daje »na voljo« gospodarstvu v zameno za plačilo – rudarsko koncesnino. Pol se je steče v državni proračun, pol je dobijo občine, torej lokalna okolja, kjer izkoriščanje poteka. Če je v zadnjih dveh stoletjih izkoriščanje mineralnih surovin pri nas temeljilo na podzemnih rudnikih (bilo jih je čez šestdeset), v katerih so kopali od aluminija do živega srebra, premoga in urana, so zadnja desetletja ključni »površinski kopi« oziroma kamnolomi. Iz teh koncesionarji jemljejo pretežno surovine za gradbeništvo in industrijo gradbenih materialov, največ »tehnične kamne«, torej dolomit in apnenec, apnenec in lapor za apno in cement ter peske in prod. Po podatkih Geološkega inštituta je bilo lani v 158 nahajališčih »proizvedenih« ali točneje vzetih iz narave 17 milijonov ton surovin za gradbeništvo in gradbeno industrijo, kar je največ v zadnjem desetletju. Izkopanega je bilo še 2,7 milijona ton premoga in 0,7 milijona ton mineralnih surovin za predelovalno industrijo.

Koncesnina je odvisna od površine in obsega izkopa ter vrste surovine; recimo kubični meter industrijskega apnenca je vreden 19,5 točke, kar je manj kot 19 centov. Vrednost točke od 2019 znaša 0,00951 evra, torej manj kot cent. In čeprav se cene vsega spreminjajo, je tudi v razmerah visoke inflacije vrednost točke na tem področju ostala nespremenjena. Koncesionarji na tem področju so večinoma podjetja, ki se že sicer ukvarjajo z gradbeništvom. Med desetimi, ki so lani plačali največ rudarskih koncesnin, je devet gradbincev in proizvajalcev gradbenih materialov; edina izjema je Premogovnik Velenje, ki je edini še delujoči podzemni rudnik pri nas. Deluje že od leta 1875 in bo ugasnil s šoštanjsko termoelektrarno TEŠ 6 najkasneje leta 2033. Podrobnejši pregled koncesionarjev pa razkrije še druge plati.

Koncesije, ki bi potekle med junijem 2023 in decembrom 2024, so bile podaljšane še za 30 mesecev, čeprav je služba za zakonodajo svarila, da utemeljenih razlogov za tako podaljšanje ni.

»Gre za tipičen neokolonializem,« je že pred nekaj leti opozoril Božidar Rustja, član civilne iniciative Eko Anhovo, in izpostavil pomembno dimenzijo izkoriščanja mineralnih surovin pri nas. Da namreč slovenske rudnine v vse večji meri izkoriščajo tuja podjetja. Izpostavil je poslovni model avstrijsko-italijanskih lastnikov cementarne Salonit, ki je največja rudarska koncesionarska družba pri nas, in »neverjetno lahkost«, s katero jim država dopušča vse večje izkoriščanje omejenih naravnih virov. Tuji lastniki v Sloveniji najprej skoraj zastonj iz narave vzamejo surovine za proizvodnjo, nato tukaj opravijo najbolj umazane in energetsko potratne dele proizvodnje - tudi s kurjenjem odpadkov, na primer. A polizdelke nato izvozijo v matične države, dodelajo in prodajo z visoko dodano vrednostjo. Avstrijska cementarna Wietersdorfer, ki ima v lasti 75-odstotkov Salonita (preostali delež ima v lasti italijanska cementarna Buzzi), prek skupine Salonit obvladuje namreč kar štiri kamnolome. Prve tri, v Črnotičah, Solkanu in Gabrovcu nad Ilirsko Bistrico prek hčerinske družbe Salonit Kamnolomi, kamnolom v Anhovem v občini Kanal ob Soči pa neposredno prek matične družbe Salonit d. d.. Gre torej za velikana na tem področju. A za izkoriščanje vseh štirih kamnolomov je skupina Salonit lani kot največja koncesionarka v Sloveniji plačala manj kot 330.000 evrov. Za kako nizek znesek gre, pove podatek, da je skupina lani zgolj za stroške sejmov, reklam in reprezentance porabila 588.486 evrov, za recimo odvetniške in podobne intelektualne storitve pa celo sedemkratnik ali 2,15 milijona evrov. Izpostavimo še eno podrobnost, ki kaže bizarno nizkost koncesnin: marca 2019 je državna Agencija za okolje Salonitu d. d. dovolila podvojitev površine kamnoloma v Anhovem iz 471.000 na 979.300 kvadratnih metrov ter zvišanje letnega izkopa laporja in apnenca za izdelavo cementa iz 1,3 na dva milijona ton. Za tako izkoriščanje je Salonit d. d. lani plačal vsega 47.448,84 evra koncesnine. Od tega je šlo pol v državni proračun in pol občini Kanal ob Soči. Lokalna skupnost tako za trajno, skoraj en kvadratni kilometer veliko »sivo rano« nad Anhovim, za tovornjake, tresljaje, prah in hrup, ki so del dejavnosti, dobiva letno le 23 tisoč evrov. To je recimo malo več, kot si je bivši gospodarski minister Zdravko Počivalšek ob odhodu lani nezakonito izplačal za neizrabljen dopust (država je zanj odštela 17.165 evrov). V okoljevarstvenem soglasju, ki je bilo marca 2019 izdano Salonitu, je sicer razkrita ocena, da je ob povečanem izkoriščanju zalog laporja in apnenca nad Anhovim (le) še za dobrih 51 let. Potem bo pač konec.

A to ni vse: avstrijski Wietersdorfer je ob Salonitu in njegovih štirih kamnolomih še 50-odstotni solastnik podjetja Calcit iz Stahovice pri Kamniku in 100-odstotni lastnik podjetja InterCal iz Zagorja ob Savi. Ti podjetji izkopavata mineralne surovine še v šestih kamnolomih po državi. Ob tem zlasti Calcit, ki tako kot Salonit sodi med deset največjih rudarskih koncesionarjev v Sloveniji, veliko večino proizvodov izvozi v tujino; lani je le 15 odstotkov prodajnih prihodkov ustvaril v Sloveniji, skupina Salonit pa recimo malo čez polovico. Vsa tri podjetja, Salonit, Calcit in InterCal, so sicer dobičkonosna, Wietersdorfer je iz njih zgolj v zadnjih treh letih potegnil skoraj 25 milijonov evrov dividend. Država in občine, kjer tri podjetja kopljejo osnovne surovine, pa letno dobivajo manj kot pol milijona evrov kompenzacij oziroma koncesnin, lani recimo 451.302 evra. Med največjimi rudarskimi koncesionarji v Sloveniji je tudi avstrijski gradbinec Strabag, ki je za izkop dolomita v Lukovici lani državi in občini skupaj plačal 152 tisoč evrov, avstrijska matica pa si je zgolj v zadnjih treh letih, 2020-2022, izplačala 5,4 milijona evrov dividend. Tudi domačim gradbincem – rudarskim koncesionarjem gre zadnja leta izvrstno; novomeški CGP v lasti zakoncev Južna, ki sta po zadnji Managerjevi lestvici z 227 milijoni evrov šesta najbogatejša Slovenca, je lani za kamnolome v šestih občinah plačal 218.190 evrov rudarskih koncesnin, ustvaril pa rekordnih 16 milijonov evrov čistega dobička. CGP je bil lani tudi »državni rekorder« pri javnih naročilih; dobil jih je za skoraj 269 milijonov evrov. Edini koncesionar z izgubo je že omenjeni Premogovnik Velenje, ki z izkopom lignita za kurjenje, torej fosilnega goriva, posluje z izgubo že vseh zadnjih pet let.

Kako »poslovno zaželeno« (kar je besedna zveza, ki nadomešča besedo dobičkonosno) je pri nas lastništvo kamnolomov, je poleti 2021 pokazala dražba kamnoloma Velika Pirešica, ki je bil na prodaj iz stečajne mase leta 2012 propadlega gradbinca CM Celje.

Za izkoriščanje štirih kamnolomov je skupina Salonit lani kot največja koncesionarka v Sloveniji plačala manj kot 330.000 evrov. Njeni avstrijsko-italijanski lastniki so si zgolj lani izplačali 10 milijonov evrov dividend.

Ponudbe za kamnolom je oddalo šest gradbincev, ki so na zadnji dražbi izklicno ceno zvišali kar za 6,3 milijona evrov, kamnolom pa je na koncu za 20 milijonov evrov kupilo podjetje Apoc iz kroga gradbinca Ivana Cajzeka iz Rogaške Slatine. Apoc je sicer lani za Veliko Pirešico plačal le 30.277 evrov rudarskih koncesnin. Za izpeljave poslov s kamnolomi gradbinci najemajo znane, drage odvetnike; na dražbo za Veliko Pirešico so recimo predstavniki enega od dražiteljev, Pomgrad Holdinga, prišli z odvetnikom Stojanom Zdolškom, Salonit je omenjeno povečanje kamnoloma v Anhovem marca 2019 speljal prek angažmaja odvetniške družbe Neffat.

Kaj vse našteto kaže? Da se izraba mineralnih surovin pri nas močno izplača. A ne le zaradi nizkih koncesnin, ki podjetjem zagotavljajo visoke dobičke. V prostoru, torej pri izkopavanjih, že desetletja velja anarhija. Zadnja leta je na neučinkovita ukrepanja v letnih poročilih opozarjala zlasti gradbena inšpekcija, že leta 2016 je recimo takratna okoljska ministrica Irena Majcen tudi (neuspešno) predlagala spremembo zakona o rudarstvu tako, da bi pristojnost ukrepanja pri nelegalnih kopih prevzela specializirana rudarska inšpekcija. Zdaj je namreč pristojnih kar pet inšpekcij, ob rudarski še kmetijska, okoljska, gradbena in gozdarska inšpekcija. Če recimo podjetje mimo občinskega prostorskega načrta (OPPN) izkopavanje razširi v gozd in na bližnjo njivo, sta za vsako od teh zemljišč ob rudarski pristojni različni inšpekciji, gozdarska in kmetijska. Da število (prijav) nezakonitih izkopov raste, so nam ta teden potrdili tudi na rudarski inšpekciji, ki se je z zadnjo reorganizacijo pod Golobovo vlado s sektorjem za rudarstvo preselila iz infrastrukturnega na novo ministrstvo za naravne vire in prostor Uroša Brežana. Mnoga podjetja, ki pridobivajo in prodajajo mineralne surovine, rudarskih koncesnin do obiska inšpekcij sploh ne plačujejo, nepravilnosti se dogajajo pri izkopih v okviru gradenj večjih kompleksov in infrastrukture.

Koncesnina je odvisna od površine in obsega izkopa ter vrste surovine; recimo kubični meter industrijskega apnenca je vreden 19,5 točke, kar je manj kot 19 centov. Vrednost točke je inflaciji navkljub od 2019 nespremenjena.

Da se že desetletje nič ne spremeni - ne pri koncesninah in ne pri nadzoru, sogovorniki z ministrstev in občin, pripisujejo moči gradbeniškega lobija in namerni pasivizaciji sektorja za rudarstvo. Tega že leta vodi uradnik Leopold Vrankar. Moč gradbincev se je, opozarjajo, ponovno pokazala v zadnjih treh letih, ko se je izteklo čez sto desetletnih koncesij za izkoriščanje mineralnih surovin. V skladu z zakonom o rudarstvu bi morala država na tej točki po desetih letih preveriti, ali podjetja izpolnjujejo pogoje za podaljšanje koncesij, zlasti ali so kopi usklajeni z občinskimi prostorskimi načrti. A kaj se je zgodilo namesto tega? Čeprav je bilo desetletje povsem jasno, da se bo v letih 2021 in 2022 iztekla glavnina koncesij, se do julija 2021 na strani države ni zgodilo praktično nič. Nato je takrat vladajoča Janševa koalicija z enim od kovidnih zakonov, sprejetih po nujnem postopku julija 2021, omogočila, da se koncesije, ki bi potekle v letih 2021 in 2022, podaljšajo za 18 mesecev. Iz baze Erar je razvidno, da je recimo Salonit na temo zakona o rudarstvu na takrat pristojnem infastrukturnem ministrstvu, takrat pod vodstvom Jerneja Vrtovca iz Nove Slovenije, lobiral že junija 2020. A tudi po tem izrednem podaljšanju koncesij julija 2021, do katerega je imela velike zadržke državnozborska služba za zakonodajo, se pri ureditvi stanja v izkopih ni dogajalo - nič. Slabi dve leti kasneje, maja letos pod Golobovo vlado, je bilo namreč z novim interventnim zakonom sprejeto zgolj novo podaljšanje koncesij: koncesije, ki bi potekle med junijem 2023 in decembrom 2024, so bile podaljšane še za 30 mesecev (prvi predlog je predvidel celo 36-mesečno podaljšanje). Tudi tokrat je služba za zakonodajo jasno svarila, da utemeljenih razlogov za tako interventno podaljšanje ni, a politika je vztrajala. Ob covidu so se predlagatelji z ministrstva za naravne vire, ki ga je takrat še vodil Uroš Brežan, izgovarjali tudi na že omenjeno dejstvo, da so sektor rudarstva prevzeli šele letos spomladi.

Po informacijah iz ministrstva za naravne vire tak razplet, ki koristi le koncesionarjem in jim še skoraj tri leta zagotavlja nespremenjen položaj, nikakor ni naključje. Dobili so dodaten čas, v katerem bodo namesto uskladitve stanja v naravi skušali doseči trajno spremembo zakona o rudarstvu v smeri, da se zmanjša moč občin in se odločanje o izkoriščanju rud v celoti prenese na državo, nam je potrdilo več sogovornikov. Namesto v občinskih podrobnih prostorskih načrtih bi se območja izkopavanj določala le z državnimi prostorskimi načrti. »Podjetjem je seveda lažje z državnimi uradniki kot z občinami, ki spremljajo, kaj delajo v kamnolomih, saj je občinam mar za njihovo lokalno okolje,« razlaga sogovornik z ministrstva, ki ga stanje skrbi. Takšno idejo naj bi skupina največjih koncesionarjev, med njimi naj bi bil Salonit, pred nekaj meseci celo prinesla na ministrstvo, napisano kar v obliki predloga zakona. Iz Salonita, kjer smo informacije preverjali, so odgovorili, da vse družbe v skupini spoštujejo predpise: »Ostalih vaših vprašanj ne bomo komentirali.« Z ministrstva za naravne vire, ki ga od odstopa ministra Brežana 4. oktobra vodi infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek, so odgovorili le, da so v zadnjih mesecih res prejeli »številne pobude za sistemske spremembe« zakona o rudarstvu, ki da jih bodo obravnavali ob prihodnji spremembi zakona, predvidoma v 2024. »Pobude bomo v sklopu razprav s širšimi deležniki tudi predstavili javnosti.« Da občine ne bodo pristale na zmanjšanje vloge pri izrabi mineralnih surovin v svojih okoljih, zagotavlja predsednik Združenja občin Slovenije, župan Pivke Robert Smrdelj. »Tukaj jim ne bo šlo.«

A tako rešitev zdaj predvideva eden od popoplavnih zakonov, predlog »zakona o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev«, ki so ga konec oktobra v pregled dobile skupnosti občin in ostali deležniki. Predlog predvideva podelitev »prioritetnih« pravic za izkoriščanje mineralnih surovin s ciljem, da se v najkrajšem času zagotovijo potrebni materiali za popoplavno obnovo, skladnost z občinskimi prostorskimi načrti (OPPN) pa ne bo potrebna. »V tem trenutku je preuranjeno govoriti, na katerih območjih bodo dodeljene koncesije, katera podjetja jih bodo dobila in za koliko časa. V podelitev rudarskih pravic bodo lahko vključeni tako novi kot obstoječi pridobivalni prostori,« odgovarjajo z ministrstva za naravne vire, ki ga zdaj (začasno) vodi ministrica Bratušek. Šlo naj bi za začasno interventno rešitev zaradi poplav, in ne za bližnjico do podelitve koncesij v smislu izogibanja pogojem, ki so opredeljeni v zakonu o rudarstvu, zagotavljajo.

A temeljna vprašanja ostajajo: kako je mogoče, da so koncesnine tako nizke, dejansko gre z vidika proračuna za zanemarljiv vir dohodka? Kako je mogoče, da država sploh ne razmišlja o dvigu koncesnin, čeprav izraba virov tako skokovito narašča in država denar rabi, trenutno za popoplavno obnovo? In še: kdo dopušča, da so gradbeni lobiji, katerih največji naročnik je hkrati država, tako vplivni?