Življenjepis Boruta Pahorja / Od pekla do raja

Pisanje spominov je poseben literarni žanr. Še bolj poseben pa je, če se tega posla lotijo politiki, ljudje, ki želijo na takšen način postaviti piko ali pa zgraditi mavzolej. O svoji politični karieri so tako pisali (ali pa se z zapisanim vsaj strinjali) Margaret Thatcher, Barack in Michelle Obama, Winston Churchill, Nelson Mandela, Malcolm X, Joschka Fisher – seznam je skorajda neskončen, sega vse do Julija Cezarja, ki je napisal Komentarje galskih vojn, v katerih je kot v pripovedi opisal rimsko osvajanje Galije in to storil, logično, precej pristransko.

Tudi slovenski politiki radi pišejo spomine. Najplodovitejši je Dimitrij Rupel, ki je o svojem življenju v politiki napisal več knjig nihajoče kakovosti. O spominih na čas politike so pisali tudi France Bučar, Ciril Zlobec, Ciril Ribičič, pa Janez Janša in Zdenko Rotar, Ernest Petrič in Janez Drnovšek. Seznam tovrstnih knjig slovenskih politikov je v resnici precej dolg. Nekatere so v imenu politikov spisali drugi – Tadej Golob je tako pisal o prvi predsednici slovenske vlade Alenki Bratušek. Za kakšne knjige bi bilo bolje, da ne bi bile natisnjene, recimo res prazna knjiga o življenju nekdanje evropske poslanke SDS Zofije Mazej Kukovič. Spet tretje ne bodo napisane nikoli, s čimer mislimo na avtobiografijo prvega predsednika Slovenije Milana Kučana. O njem in njegovem življenju je doslej izšlo že več knjig, a sam se ni podpisal pod nobeno izmed njih.

Vse to nas pripelje do Boruta Pahorja, nekdanjega predsednika države, vlade, evropskega poslanca, predsednika stranke, najmlajšega člana poslednjega Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, kotalkarja in manekena, človeka z res impresivnim političnim življenjepisom, na katerega se lepi oznaka, da je »najuspešnejši slovenski politik« moderne dobe. Morda to drži, a le v primeru, če politika pomeni zbiranje funkcij, govorjenje o konsenzu in spravi, ne pa vsebin in jasnih stališč.

Zmaga je začetek konca

Borut Pahor je knjigo pisal zadnjega pol leta, »v dveh kavarnah in na letališčih«, tam, kjer je pač bil, kjer je imel čas, kjer se mu je porodila inspiracija. In takšna knjiga tudi je, napisana na dih, brez tehtne vsebine, a z lepo naslovnico. Kot da knjiga ne bi bila namenjena refleksiji dogajanja v slovenski politiki, pač pa le gradnji lika in dela Boruta Pahorja.

»Bistvo Instagrama ni oblikovanje podobe o naši popolnosti. Prav nasprotno, gre za konstrukt naše nepopolnosti. To pomembno poglablja vtis verodostojnosti. Nihče ni popoln. Vsak, ki se hoče kot tak prikazati, izpade smešno ali tragično.«

Njegova knjiga Zmaga je začetek ali Priročnik za politične in druge začetnike ni klasična politična memoaristika s podrobnostmi izza parlamentarnih klopi, z žgečkljivimi prigodami z neskončnih hodnikov bruseljske parlamentarne palače, z opisi težkih dilem v času vodenja vlade ali pa vsaj pisanje s stvarnim in imenskim kazalom. Gre bolj za Pahorjeva napotila in misli, kako biti uspešen in kako zgraditi politično kariero. Pahor torej ne piše kot politik, pač pa bolj kot motivacijski guru. Tako že na samem začetku razpreda o tem, pri čemer si pomaga s ponarodelim izrekom Vita Corleona, da sovraštvo zamegli razsodnost, in trosi motivacijske izreke tipa, da sam še vedno verjame v pravljice in »da če konec ni lep, pomeni zgolj to, da še ni konec«.

Knjiga in celoten lok njene pripovedi se začneta na dnu, globoko v peklu, v času, ko je jeseni 2011 razpadala njegova vlada in se je po spletu okoliščin zaradi omotice in glavobola znašel v ljubljanskem kliničnem centru. Bilo je malo pred božičem in Pahor je, popljuvan in osamljen, pri zdravnikih in medicinskih sestrah začutil nekaj topline. »Enako kot telo je v bolnišnici okrevala moja duša,« je zapisal v knjigi in nadaljeval, da je bilo obdobje hospitalizacije eno najlepših obdobij njegovega življenja. V bolnici so mu namreč »ves čas nudili človeško prijaznost in varno zavetje, ki ju kot predsednik vlade v času globoke recesije nisem doživel in dobil«. V bolniški sobi je bil torej deležen angelskih nasmehov in iskrene topline ljudi, ki so skrbeli zanj, vse to pa ga je tako ganilo, vendarle se je pobiral zaradi političnega poraza, da je »tretji dan od sreče tiho zajokal v blazino«. »Ko je bilo konec in so me obvestili, da se lahko odpravim domov, sem jih prosil, ali lahko ostanem še en dan. Bili so osupli.«

In točno v tem času naj bi Pahor »osebno in politično dozorel«, zavedal se je, kar je poudarjal tudi pri predstavitvi knjige, kako je v politiki pomembno biti suveren. Pahor namreč kot predsednik vlade, tako je zapisal, svoje funkcije ni opravljal dovolj samostojno, trčil naj bi ob pričakovanja ljudi, ki so ga pred volitvami podpirali, trčil naj bi ob njihove želje in zahteve. Kot predsednik vlade je spoznal, da ga »mnogi podpirajo samo zato, da ne bi zmagal tekmec, ne pa zaradi obljub in načel«. In zato naj bi bil razočaran, negotov, »premalo politično samozavesten«. Grenka izkušnja na mestu predsednika vlada naj bi ga izučila, zato je svoj mandat na položaju predsednika republike zastavil tako, da je »imel krmilo vedno v svojih rokah«. Teza o premajhni suverenosti je sicer lahko tudi priročen izgovor za lastno nesposobnost.

Domnevne posameznike, ki naj bi krnili moč predsednika vlade, je Pahor doslej že večkrat omenjal, a podrobnosti o tem, kje so bila razhajanja, kakšen je bil njihov izvor, kdo naj bi bili ti posamezniki, ki so mu omejevali suverenost in krnili samozavest, v knjigi ni razkril. Kar je pričakovano, strah pred neznanimi silami deluje le do trenutka, ko so te sile imenovane.

V knjigi, v kateri mrgoli sklicevanja na znane hollywoodske filme in aluzij na šport tipa »tako kot pri nogometu napadalec ni primeren za obrambne naloge, v politiki dober predsednik parlamenta ni nujno dober predsednik vlade«, pri čemer je s tem sam sebe opisal kot dobrega predsednika parlamenta, pa pozoren bralec vseeno najde nekaj obžalovanja. Pahor piše o tem, kako je nekoč pozabil na osredotočenost. Ta namreč, tako Pahor, prinaša hierarhijo nalog in ciljev, brez piramide nalog pa v politiki ne moreš biti uspešen. Le kaj naj bi to pomenilo? No, Pahor opisuje, kako je pomladi 2011, v času tistega fantastičnega dne in sporazuma o reševanju vprašanja slovensko-hrvaške meje, njegova vlada pripravila tri velike reforme, ki so potem pogorele na referendumih. »To je bila velika napaka,« zapiše, »izgubil sem fokus in si odprl preširoko politično fronto, da bi mi lahko uspelo. Izguba te osredotočenosti me je na koncu, med drugim, stala premierskega mandata.« Uspešnega politika – to Pahor ugotavlja po krajšem opisu življenjske zgodbe Arnolda Schwarzeneggerja – oblikujejo tri sestavine: vizija, sposobnost vodenja, široki konsenz. Vizija pa je vedno povezana tudi s sanjarjenjem, saj so tisti, ki sanjarijo, ustvarjalnejši. »Ko razmišljam o svojih uspehih in neuspehih, se srečam s spoznanjem, da je bil čas uspehov močno povezan z mojo sposobnostjo sanjarjenja in predajanja domišljiji. Prav nasprotno pa lahko ugotovimo za obdobja neuspehov – spremljala sta me potrtost in malodušje.«

Vse Pahorjevo pisanje se nadaljuje v podobnem slogu, med razmišljanja o pomenu politične intuicije, korektnosti, populizmu, o voditeljstvu, o političnem nagovoru vpleta citate in primere iz življenja znanih osebnosti in popularne kulture: od Antigone do Steva Jobsa, od Primoža Rogliča do Slavoja Žižka, od skladbe My Way Franka Sinatre do Vivaldijevih Štirih letnih časov. Pahorjevi nasveti so preprosti in jasni. Dober voditelj je tako tisti, zapiše, ki bo zagovarjal večinska stališča, pa se z njimi morda ne bo povsem strinjal, kar naj bi sčasoma pripeljalo do temeljne politične in poslovne kategorije, do zaupanja. Postrezimo še z eno modrostjo: zmaga na volitvah je šele začetek, volilni izid pa etapni cilj, če namreč politik za zmago žrtvuje svojo integriteto, je vnaprej poražen.

Kljub predvidljivemu in ponekod plitvemu toku misli in besed Pahor ponekod preseneča. Ko piše o komuniciranju na družbenih omrežjih, ko piše o lastnem fenomenu na Instagramu, v knjigi odkrito prizna, da je šlo za prevaro. Za propagandni trik. Vse objave na Instagramu, tudi tistega domotožja s kairskega stopnišča, s katerim je želel Slovenijo opozoriti, da je on kot predsednik vendarle na pomembnem obisku v Egiptu, so bile načrtovane in premišljene. »Bistvo Instagrama ni oblikovanje podobe o naši popolnosti. Prav nasprotno, gre za konstrukt naše nepopolnosti. To pomembno poglablja vtis verodostojnosti. Nihče ni popoln. Vsak, ki se hoče kot tak prikazati, izpade smešno ali tragično.« Pahor je torej lastno nepopolnost ali vtis o njej gradil namenoma, vnaprej pa je določal tudi, kaj naj bi bile njemu lastne šibkosti. Ali drugače, dajal je vtis, da zna zaigrati lastno iskrenost, predstavljal se je kot predsednik, ki pa je hkrati še vedno nagajiv in igriv, inovativen in zanimiv, ki je eden izmed nas. Morda je njegova podoba na Instagramu sprožala zgražanje in kritiko, a bila je uspešna. Še posebej zato, ker gre za politika, ki uživa v soju žarometov, ki ima rad pozornost in ljudi.

Tudi v knjigi Pahor odkrito (ali načrtno) spregovori o svojih šibkostih. Te so povezane tudi z vprašanjem zasebnosti. Pahor svoje razmišljanje o tej temi začne z afero Lewinsky in konča s samim seboj. Podučuje nas, da moramo, če že govorimo o zasebnosti, govoriti stvari, ki so verodostojne. Če se odločimo za korak naprej, za večjo odprtost, moramo vedeti, zakaj, in razmisliti, kako bomo iz »razkrivanja osebnosti naredili vzdržen poslovni model«. Stvari so, kot zapiše Pahor, kočljive. »Za politično kariero ni treba žrtvovati družine. Nasprotno. Zelo pomembna je in moramo jo varovati. Ne pravim, da ne smemo imeti ljubic ali ljubimcev. To je naša stvar. Ne pravim, da ne smemo biti poročeni in imeti ljubice in ljubimca. Tudi to je naša stvar. Javna postane takrat, če govorimo eno in delamo drugo … Tekmecem in javnosti je prav malo mar, kako živimo; prvi in drugi nas lovijo na nedoslednostih. Za to gre.«

Takšna argumentacija na neki drugi ravni pojasnjuje tudi Pahorjevo izjavo, zakaj kot predsednik republike nikoli ni bil moralna avtoriteta. Tega si ni želel.

Ko je Pahor lani decembra zapuščal predsedniško palačo, je čutil, zapiše, »globoko, iskreno, neprecenljivo izpolnjenost in zadoščenje«. Za človeka, ki je politiko jemal osebno in totalno, je to pričakovano. Čez nekaj tednov se Pahorju izteče status bivšega predsednika, čaka ga še manj stresa, še manj skrbi. Vodil bo zavod Prijatelji Balkana in predaval o lastni politični misli. Če bo imel srečo, si bo nekoč kupil barko in z njo plul po Sredozemlju. In morda na njej napisal neko drugačno knjigo, takšno, kjer bodo razkrite stvari, ki jih v tej ni. Na primer poglavje o tem, kakšen odnos ima do Janeza Janše.

Knjiga Zmaga je začetek bo gotovo prodajna uspešnica, saj je v slogu množice knjig tipa »Kako živeti bolje« napisana preprosto in razumljivo. To pa je vse. Nekateri politiki knjige spominov pišejo, ker želijo popravljati svojo zgodovino. Pahor ni storil ničesar takšnega. Njegova knjiga ne pove veliko o politiki in njenem ozadju, veliko pove o Borutu Pahorju. Ni priročnik za politične začetnike, pač pa vpogled v antipolitko, v politično delovanje, ki nima vsebine, ki je namenjeno le ugajanju. Temeljna ideja knjige o pomenu politične suverenosti, o tem, da je v času vodenja vlade živel v peklu, v času predsedovanja Sloveniji v raju, pa kaže natančno na to, kakšen tip politike je Pahorju pisan na kožo. Nekdanji predsednik ima torej prav, ko zapiše, da se v politiki težave začnejo z »nesorazmernim dojemanjem zmage«. Natančno to se je zgodilo tudi njemu, kar je bolj kritika volivcev in volivk ter Pahorjevih političnih konkurentov kot pa kritika njega samega.

Na notranjih platnicah knjige Zmaga je začetek so natisnjene vzhičene besede o velikih Pahorjevih izkušnjah in želja, da bo Pahorjevim navodilom iz priročnika sledilo čim več novih politikov in poslovnežev.