Logar ujet na laži?

Je odstopil po notranjem občutku ali pod prisilo?

Je Anže Logar grdo lagal s tem, ko je javnosti ponosno razlagal, da je odstopil z mesta predsednika sveta stranke SDS po »notranjem občutku« in ravno pravi čas, na katerega je dolgo čakal, zraven pa je navedel še kup drugih zavajajočih puhlic?

Medtem, ko se javnost že dolge mesece čudi, zakaj se je za korak ob izgradnji svoje nove politične grupacije odločil s tolikšno zamudo in čemu se ne poslovi od svojega mentorja še na druge načine, recimo z odstopom s funkcije poslanca SDS, so nekateri večji mediji te dni zagrabili podatek, da z mesta predsednika sveta stranke sploh ni odšel prostovoljno, ampak po nareku šefa stranke, ki ji z veseljem pripada, s čimer s svojim dvoživkarstvom vleče za nos vesoljno Slovenijo. Kaj torej: je odstopil po notranjem občutku ali pod prisilo?

Dialog in laganje

Novinarskih vprašanj o tem, ali je Janša zahteval njegov odstop, ne komentira in jih zavrača, podobno kot premišljeno nenehno zbuja neskončni suspenz glede svojega projekta: »Prav tako se še naprej izogiba odgovorom, ko gre za politično prihodnost njegove Platforme sodelovanja. Logarjev projekt, ki da se sicer šele razvija, je danes podprl tudi bivši predsednik republike Borut Pahor.«

Je možno, da človek globoke vere v dialog in sodelovanje, ki ju politično do konca fetišizira in skuša kapitalizirati, ne dialogizira z javnostjo in novinarji, kadar mu to ne ustreza? Si v njem lahko predstavljamo neodkritost, nepoštenost in laganje? Raje ne!

Mimikrija dveh scenarijev

V svojem podrobnem komentarju sem že opozoril na dve interpretacijski možnosti okoli tega, ali Logar vodi svoj projekt Platforme sodelovanja v tesnem sodelovanju z Janšo ali ne. Zagotovo se bomo okoli mimikrije njunega odnosa še veliko sukali v ugibanjih, saj je od tega odvisen politični uspeh obeh: prvaku SDS ni v interesu, da bi v Logarju ne imel zaveznika, podobno pa zagotovo velja tudi v obratni smeri.

Zaigrane dramske vloge in spekulacije o začrtanemu scenosledu bodo v vsakem primeru pripeljale do istega rezultata, v katerega nihče niti ne dvomi: do velike koalicijske zgodbe o sodelovanju med Janšo in Logarjem, če bo levi sredini popolnoma zdrsnilo – in Golobova vlada učinkovito dela na tem.

Gledano z vidika realnopolitičnih učinkov je praktično vseeno, ali verjamemo v scenarij dobro zrežirane dialoške drame ali morda v alternativnega o spravljivem fantiču, ki si je za zgled vzel Pahorja in bi rad zletel iz gnezda preveč avtoritativnega očeta.

Ko se original navdušuje nad kopijo

Medtem ko Logar ni imel časa priti na Svet svoje stranke in sporočiti, da odstopa s funkcije njegovega predsednika, kjer bi si mimogrede lahko ogledal brezplačno dvourno predavanje o možni kapitalizaciji njegovega projekta s strani svojega šefa, pa se je oglasil v centru svoje moči, na Jambrekovi Novi univerzi. Tam ga je pričakal njegov novozaposleni up Borut Pahor, sicer Logarjev super-ego in ideološki idol, kjer sta morda lahko izmenjala kakšno stališče o tem, ali kopija dovolj zgledno in verno sledi svojemu originalu.

V duhu svoje promocijske kampanje, kjer skrbi predvsem za to, da bi čim bolje prodal svoj avtobiografski šund, je sicer Pahor te dneve pripravljen komentirati politično dogajanje bolj kot kadarkoli prej v zadnjih desetih letih. Še več, odločen je narediti korak proč od dosedanjega skrivaštva in priznati, da močno podpira Logarja: »Jaz nisem nikoli skrival simpatij do Platforme, zlasti zato, ker sem jo videl kot nek znak, signal enega precejšnjega dela javnosti, tako levo- kot desnosredinskega, da si želi pogovora, dialoga, kreganja o smiselnih stvareh.«

Bil je žrtev centrov moči

Čeprav povedano ne drži in je doslej naklonjenost izražal zadržano, a se občasno dobival z Logarjem, je simpatije končno le priznal, s tem pa tudi, da se ob slednjem ni po naključju pojavila njegova tesna sodelavka Alja Brglez.

Mediji in novinarji, ki so soustvarili Pahorja, v svoji avtokastriranosti skrbijo za njegovo pojavnost tudi ob promociji njegove knjige. Urošu Slaku je v oddaji na POP TV bivši predsednik natresel kar nekaj izzivov, a v nobenega voditelj ni ugriznil.

Pahor mu je zlahka prodajal svojo novo mantro o tem, da so vsi slovenski predsedniki vlad doslej, vključno z njim, bili nesuvereni, ker so vanje posegali »centri moči«. Smo prav slišali? Namesto da bi nam namenil pojasnilo, kdo mu je odvzel njegovo izgubljeno suverenost v mandatu 2008-2011, je o tem raje modro molčal. Se bo našel kak novinar in ga izzval v njegovem prozornem igranju žrtve?

Leva sredina je na koncu

Je kaj bolj pomembnega od tega, da si odkrit in pošten do državljanov, če si odgovoren politik, kar rad ponavlja, on pa se ob promociji svoje knjige na vse kriplje trka po prsih in vpije, da želi v njej biti zgled drugim? On kot pionir, drugi kot začetniki? V prijaznem klepetu s Slakom je našel vrsto pohval za Logarja in po njegovem se Golobova vlada »ne ukvarja s smiselnimi problemi, žal z nesmiselnimi.«

Še več, kakor da bi nas čakala volitve in mora staviti na novega konja, je tvegal diagnozo: »Leva sredina je prišla do nekega konca,« je razkril, krivi pa so znova »vplivni centri moči izven strankarskih institucij«. Vse od leta 2011 je molčal o teh skrivnostnih centrih in očitno se ima zgolj slinjenju novinarjev ob sebi zahvaliti, da mu ključnih vprašanj ne znajo ali nočejo zastaviti, zaradi česar lahko neovirano razpreda o čemerkoli. Nato je nadaljeval: »Ne da bi bila desna sredina že izzvana, ona z Logarjevo platformo že odgovarja na čas, ki bo šele prišel.«

Redko se zgodi, da bi original tako energično hvalil svojo kopijo in Pahor je bil nezaustavljiv: menda njegov odlitek v podobi Logarja odgovarja na neko potrebo, ki jo vsi vidimo: »Treba se je v slovenski politiki pogovarjati. Ni problem, če je prepir, ampak mora biti spoštljiv. Logar daje vtis, da je tega sposoben.«

Ni konca hvale

Pahorjevo samolaskanje je najbrž posebna narcisistična panoga: ker kopija tako odlično imitira njegove lastne puhlice o pogovarjanju in sodelovanju, ki so vedno učinkovale kot nadomestek za konkretna politična dejanja in odločitve, s tem dejansko hvali njega samega.

Ker več ni politik v polnem smislu, zvezdnik Mastercarda in kralj instagrama dokaj nepričakovano retroaktivno racionalizira vse tisto, kar je sam počel v preteklosti. Zato je v svojem nasledniku ugledal celo junaka, ki je po meri »slovenskega človeka« in njegovih pričakovanj v politiki: »To, da ima nekdo, ki ni še veliko dostavil, če tako rečeva, tako podporo, je jasen znak slovenskega človeka: ‘Dajte nam prave probleme, ob njih se bomo skregali, ampak ob njih se bomo tudi poenotili. Dajte malček več politične podjetnosti in malo manj nesmiselnih kregarij’.«

Če učitelj hvali učenca in original laska svoji kopiji, pa oba pozabita povedati, zakaj sta bila ob vseh vzhičenih besedah o dialogu doslej tako redkobesedna ob sovraštvu in izključevanju, ki ga redno prakticira njun politični šef in prijatelj Janša, ki za nameček poziva k oboroževanju in k državljanski vojni?

V slovenski politiki ne potrebujemo več dialoga in sodelovanja, ampak najpoprej manj blefa, laganja in pocukrane retorike. Predvsem pa manj naivne volivce.

Spet bomo sproščeni

Zaenkrat nam šef Platforme sodelovanja, ki povzema svojega botra Jambreka kot ubesedovalca sproščenosti, v svojem novem besedilu ponuja projekt, v katerem navija »za oblikovanje zdravorazumske, sproščene, v prihodnost in v sodelovanje usmerjene Slovenije«.

Povedano drugače: ponuja nam Janšo leta 2004, ko je zmagal s sloganom »Za sproščeno Slovenijo«. Res ni ničesar pri Logarju, kar bi bilo vsaj malo izvirno?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**