Kako RTV Slovenija rešiti iz finančne krize in kako krizi navkljub delati dober program?

Prejšnji petek je Društvo novinarjev Slovenije podelilo nagrade za izstopajoče novinarske dosežke. Dobili so jih najboljši debitanti, mladi novinarji, novinarke, pa fotografi in novinarka TV Slovenija Jelena Aščić za film Sarajevo, 1425 dni groze ter skupina avtorjev serije člankov o spolnem nasilju, ki so izhajali v Dnevniku. Najuglednejšo nagrado, nagrado za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva, je prejel nekdanji novinar in komentator Dnevnika Zoran Senković.

Med lavreati je bila tudi novinarka TV Slovenija Maša Tomažin Hladen, ki je nagrado prevzela v svojem imenu, pa tudi v imenu »Kolektiva RTV SMO«. Gre za skupino novinarjev in drugih ustvarjalcev programa v nacionalni medijski hiši, ki so se v času prejšnje vlade in njenih odposlancev v upravnem in uredniškem vodstvu RTV Slovenija uprli političnim pritiskom in o njih, o mobingu in zlorabah, o profesionalnih zdrsih nastavljenih medijskih delavcev in o naročenih prispevkih, obveščali javnost.

»Upor kolektiva novinarjev javne radiotelevizije proti političnemu prevzemu je terjal veliko naporov, odrekanja in odločnosti,« je porota društva zapisala v obrazložitvi. Maša Tomažin Hladen pa je bila »srce in povezovalna moč tega kolektiva, ki od začetka boja neomajno vztraja, da to ni borba za eno ali drugo politično opcijo, ampak za profesionalno novinarstvo in javni medij. Njen pogum pooseblja maraton, ki so ga novinarke, novinarji in ostali ustvarjalci programov tekli v imenu gledalcev, poslušalcev in bralcev. In to navkljub temu, da so s tem ogrožali svojo lastno eksistenco.«

Poziv sveta zavoda, pa četudi je bil morda dobronameren, je zbudil ogorčenje, logično, zahteve po krčenju kažejo na buldožersko logiko, na to, da je ljudi mogoče odpuščati z danes na jutri. Na takšen način je deloval prejšnji programski svet, na takšen način je delovala prejšnja vlada.

Zapisanemu lahko pritrdimo. Zaposleni na RTV Slovenija so se prejšnji vladi uprli, niso molčali, niso se umaknili, postavili so se za javnost. Enako so pred njimi storili novinarji in novinarke Slovenske tiskovne agencije. Upor zoper politiko ni nekaj običajnega. V času prejšnje vlade so molčali policisti, državni uradniki, previdno je molčala množica drugih, ki so strokovno avtonomijo zamenjali za poslušnost. Natančno zato je upor novinarjev pomemben in zavezujoč.

Finančna luknja

Od upora je minilo že nekaj časa. Vmes smo imeli referendum, doživeli smo blokado in deblokado ustavnega sodišča pa imenovanje novega sveta in uprave zavoda ter imenovanje novih urednikov. Nekaj časa se je zdelo, da bo RTV Slovenija uspelo, zdelo se je, da si bo povrnila zaupanje javnosti in začela ustvarjati boljši program. Stvari pa so se zapletle. Prejšnje vodstvo, predsednik uprave Andrej Grah Whatmough in vodja tedanjega programskega sveta Peter Gregorčič, je stvari vodilo po svoje. Ko je nova vodstvena ekipa pregledala poslovanje zavoda, je ugotovila, da je na robu likvidnosti. Do oktobra je imel javni zavod 7,2 milijona evrov izgube, vodja službe za finančne zadeve in računovodstvo Saša Umek Knez pa predvideva, da bo leto končal z 10,5 milijona evrov minusa.

Izguba je posledica treh dejavnikov. Prvi je na strani prihodkov, prejšnja garnitura je spomladi prodala delnice družbe Eutelsat Communication, vendar njihova vrednost ni bila visoka, najmanj 9,95 evra za delnico, kakor je predvideval finančni načrt, ampak je znašala zgolj 6,2 evra (v resnici bi morala biti prodaja izpeljana že prej, saj se vrednost delnic zadnje leto vztrajno znižuje). Drugi razlog je na strani odhodkov, kjer so se povečali stroški dela redno zaposlenih. Glavni razlog za finančno luknjo pa je višina RTV-prispevka. Ta je nespremenjen od januarja 2012, ko je Pahorjeva vlada določila, da znaša 12,75 evra. Če bi se prispevek usklajeval z inflacijo, bi bil danes višji skoraj za tretjino, za štiri evre.

»Še vedno smo obubožani, ne moremo narediti ničesar bleščečega, zanimivega, ničesar, kar bi gledalce pritegnilo, imamo stare studie, nimamo denarja za nove scene. Ni pa vse v denarju, tudi na televiziji se bomo morali organizirati drugače.«

Novo vodstvo zavoda stoji pred nerešljivim vprašanjem, kako izboljšati program, pokriti izgube iz preteklosti, zmanjšati stroške dela. Z racionalizacijo poslovanja? Z varčevanjem in odpuščanjem? S sinergijo enot? Z omejevanjem produkcije? Z linearnim znižanjem 28 odstotkov variabilnih stroškov, tistih torej, ki niso povezani s plačami redno zaposlenih (denimo stroškov prevodov, honorarjev, satelitskih povezav, scenografije …) po vseh uredništvih? Morda tudi z odpovedjo prenosov pariških olimpijskih iger in evropskega nogometnega prvenstva v Nemčiji?

Novi svet zavoda, v katerem so ljudje, ki jih na ta položaj ni imenovala politika, je prejšnji teden upravo zavoda pozval, naj pripravi izračune finančnih in kadrovskih učinkov ukinitve nekaterih tudi z zakonom določenih dejavnosti javnega medija. Pozval jo je, naj razmisli o radikalnih rezih. Lahko bi opustili glasbeno produkcijo, ukinili uredništvo informativnega programa na 2. programu TV Slovenija, ukinili bi lahko tudi delovanje Radia SI pa regionalna radijska in televizijska programa v Kopru in Mariboru, Mediateko in založniško dejavnost … Svetniki so upravo pozvali še k razmisleku o progresivnem znižanju vseh plač in opustitvi oddajanja radijskih programov na srednjem valu.

A bodimo natančni, ne gre za neposredno napoved ukinjanja, šlo je za poziv upravi, »naj pripravi izračune o morebitni ukinitvi« nekaterih delov programa. Med drugim gre tudi za opuščanje vsebin, ki so kot obvezne navedene v zakonu o RTV. Tam na primer piše, da mora javni zavod izvajati javno službo, ki zajema tudi ustvarjanje, pripravljanje, arhiviranje, oddajanje »radijskih in televizijskih programov regionalnih centrov v Kopru in Mariboru« ali pa »radijskih in televizijskih programov za tujo javnost«.

Morda res drži, kot je v ponedeljkovi oddaji Arena, pogled naprej razkril Goran Forbici, predsednik sveta RTV, da »TV Maribor s povprečno 700 gledalci letno stane 2,5 milijona evrov, podobno velja za TV Koper s 400 gledalci, Radio Maribor, ki ga posluša 5000 poslušalcev, pa stane dva milijona evrov letno«. A za opustitev teh dveh regionalnih centrov bi bilo treba najprej spremeniti zakon. Omenjeni podatki tudi niso realni, v produkciji TV Maribor nastajajo oddaje, ki jih predvaja TV Slovenija in imajo dobro gledanost, denimo oddaja O živalih in ljudeh.

Napoved rezanja

Poziv sveta zavoda, pa četudi je bil morda dobronameren, je zbudil ogorčenje, logično, zahteve po krčenju kažejo na buldožersko logiko, na to, da je mogoče ljudi odpuščati z danes na jutri. Tako je deloval prejšnji programski svet, tako je delovala prejšnja vlada.

Svet delavcev, ki novo upravo in svet zavoda za zdaj še podpira, je v izjavi za javnost posvaril pred pavšalno in populistično razpravo o tem, »kateri deli RTVS so domnevno bolj ali manj javno koristni ali potrebni«. Ne nasprotujejo preračunavanju izgube, vendar morajo biti ugotovljeni podatki zgolj izhodišče za informirano razpravo. Svet delavcev torej »nasprotuje licitiranju z usodo delov zavoda in ustrahovanju zaposlenih v teh enotah«. Zelo ostro so se odzvali tudi v muzikološki stroki. V odprtem pismu so zapisali: »Morebitno prenehanje delovanja ansamblov, ki pač niso tovarna vijakov, ki jo lahko postavimo čez noč na nezorani ledini, ampak organizmi, ki v desetletjih izoblikujejo svoj enkratni umetniški profil in prepoznavnost v evropskem kulturnem prostoru, bi bilo nepopravljivo osiromašenje, v nekem pogledu celo samouničenje pomembnega dela slovenske kulture. Slovenija bi postala ena od redkih evropskih držav brez radijskih ansamblov.«

Predsednik sveta zavoda Goran Forbici zdaj pravi, da gre za nesporazum. »Zakon ne govori o tem, da morajo obstajati samostojne organizacijske enote Mediateka ali glasbena produkcija ali Radio SI, podobno je z regionalnimi programi, zakon samostojnih produkcijskih enot ne zahteva. Hkrati se je o reorganizaciji v zavodu razmišljalo že prej, obstajajo tudi pravna mnenja, ki jo dopuščajo. Naš svet je o tem le odkrito spregovoril.« Forbici dodaja, da v »vsaki finančni krizi podjetja pripravljajo različne scenarije, tudi scenarije, ki predvidevajo drastične reze. Namen našega poziva upravi sicer ni bil mišljen propagandistično, te stvari smo morali preprosto preveriti, ampak če pogledam, kaj je prinesel, vidim, da je bil učinkovit. Završalo je. Ljudje v hiši so se začeli zavedati krizne situacije, po drugi strani pa se je tega zavedela politika.«

Vlada je tako v ponedeljek sporočila, da bo za letošnje in prihodnje leto zagotovila dodatna sredstva za financiranje programov za narodnosti in s tem povečala financiranje, ki ga zagotavlja država. V sporočilu za javnost je dodan pomenljiv stavek: »Dolgoletne krize RTV Slovenija ne bo mogoče odpraviti le s posamičnimi interventnimi ukrepi, zato vlada pričakuje, da bo k reševanju zatečenega stanja aktivno pristopilo tudi vodstvo zavoda in našlo ustrezen način, ki bo omogočil delovanje RTV Slovenija kot sodobnega medijskega servisa.«

Nad gladino

Deset ali 15 milijonov evrov dodatka, ki se zdaj obeta RTV Slovenija, ne bo dovolj. Ksenija Horvat, direktorica TV Slovenija, pojasnjuje, da se bodo šele zdaj začeli pogovori o delitvi dodatnih sredstev, zagotovo pa ne bodo namenjena zgolj financiranju programa televizije. »Naj pojasnim konkretno: za pripravo programa za leto 2024 imamo kar pet milijonov manj, kot jih je imelo prejšnje vodstvo za leto 2023. Naprej: leta 2012 je imela televizija pri postavki variabilnih stroškov na voljo 27 milijonov evrov, tudi takrat so bile olimpijske igre, letos pa za zdaj delamo program zgolj z 11 milijoni, pa imamo dve veliki športni prireditvi, s Tourom de France celo tri. Denar, ki ga je zavodu namenila vlada, verjetno pomeni, da bomo precej skromno, a vendarle izpeljali olimpijske igre in evropsko prvenstvo v nogometu. Ali bomo lahko kupili tudi kakšen nov film tedna več, je že vprašanje. To je vse. Še vedno smo obubožani, ne moremo narediti ničesar bleščečega, zanimivega, ničesar, kar bi gledalce pritegnilo, imamo stare studie, nimamo denarja za nove scene. Ni pa vse v denarju, tudi na televiziji se bomo morali organizirati drugače.« Tako kot v vsakem velikem podjetju ali pa javnem zavodu tudi na RTV Slovenija obstajajo svete krave, o katerih se ne govori veliko, njihov programski izkupiček je majhen, stroški dela veliki, hkrati pa zelo spretno branijo svoj položaj. »Že ducat let si nihče ne upa zvišati prispevka ali pa vsaj zakonodajno rešiti situacije,« še pravi Ksenija Horvat. »Možnosti je veliko, Avstrija je uvedla progresivno plačevanje prispevka za javni medij na podlagi dohodninske lestvice. Podobno je v Skandinaviji.«

Tudi Forbici pravi, da vladna finančna injekcija ni dovolj. »Ko je uprava pripravljala finančne načrte, je teh deset milijonov nekako že predpostavila in hkrati podala navodila o zmanjšanju variabilnih stroškov.« In kako naprej? »Če še kje močno zarežemo in kaj ukinemo, potem bomo morda zagotovili prenos nogometnega prvenstva, olimpijske igre so še dražje. Športne prireditve so same po sebi nerentabilne, a so v javnem interesu. Deset milijonov ne pomeni veliko, finančna situacija je tako težka, da se lahko zgodi, da bo naslednje leto četrtino manj risank, manj prenosov verskih prireditev, manj tujih filmov, manj slovenske produkcije. Pri čemer niti ne upoštevamo nove uskladitve plač javnih uslužbencev z inflacijo, ki se utegne zgoditi v prihodnjih mesecih.«

S to potezo vlade je TV Slovenija začasno rešena pred finančnim kolapsom, a zgolj začasno, morda se bo zgodba o likvidnostnih težavah čez pol leta ponovila. »Brez sistemske rešitve ne bo šlo, v pol leta mora biti sprejet ali nov zakon o RTV Slovenija ali pa se bo v zavodu nadaljevalo krpanje in umiranje na obroke. Kot predsednik sveta zavoda si torej želim moderen model financiranja RTV Slovenija, kjer bi bila uvedena neka oblika progresivnega davka. Avtonomne radiotelevizije, avtonomnega novinarstva ne moreš imeti brez avtonomnega financiranja.«

Vlada pa, precej pričakovano, menca. Na ministrstvu za kulturo sicer napovedujejo, da bodo zdaj zdaj v javnost poslali nov zakon o medijih. Kdaj pa bo pripravljen nov zakon o RTV, ki naj bi uredil tudi sistemski vir financiranja javnega servisa, ni znano. Gotovo ga ne bo še nekaj mesecev. V koalicijski pogodbi je sicer zapisana zaveza, da bo koalicija prenovila medijsko zakonodajo, med drugim tudi zakon o RTV. »Prioriteta je zaščita neodvisnosti STA in RTV Slovenija in nemotenega izvajanja javne službe,« je denimo zapisano v koalicijski pogodbi, pri čemer seveda velja, da brez ustreznih finančnih virov izvajanje javne službe ni mogoče.

»V tem dvoletnem obdobju je bilo veliko čustev, od strahu do veselja, marsikdo je odšel, veliko sodelavcev je res težko prenašalo vsakodnevne pritiske,« pravi novinarka Maša Tomažin Hladen. »Hiranje RTV Slovenija se je začelo že prej, hkrati je bil javni zavod talec za širjenje slabe volje med ljudmi. Politika je govorila o neplačevanju RTV-prispevka, o zaposlenih, ki nič ne delajo, a so vseeno plačani, o tem, da smo politični nastavljenci in politični ’novinarji’. A v tem obdobju, vsaj tako upam, je v delu družbe prišlo do zavedanja, kaj je in kaj pomeni neodvisni javni servis, zakaj je takšen, kakšno vlogo ima, kakšne nima. Ne sme biti podaljšek politike ali podaljšek katerihkoli interesov. Kakšna je v času finančnih težav prihodnost javnega zavoda? Ne vem. Je bilo zaman? Mislim, da ne. Novinar Ervin Hladnik Milharčič je nekoč dejal, da je družba zdrava toliko, kolikor je zdrav njen javni servis.«