Veliki up kapitala

Pred tedni je skupina modrih mož, ki se prosto po Plečniku ponosno imenuje Katedrala svobode, gre za ljudi, ki so nekoč pripadali krogu Janeza Janše, a so se od njega oddaljili, predlagala, kako naj se reši demokracija v Sloveniji. V izhodišču predloga je vratolomna teza, da pri nas nimamo prave demokracije, ampak nam, kot je dejal nekdanji ustavni sodnik, že dolgo pa predvsem lastnik in vodja zasebnih visokošolskih ustanov Peter Jambrek, vlada »mafijska demokracija«. Rešitev, ki so jo ponudili Jambrek, Dimitrij Rupel, Ernest Petrič in Tomaž Zalaznik, je tako bizarna, da ni bila deležna večjega odziva javnosti. Predlagali so, naj mandatarsko skupino izoblikujejo Janez Janša, Milan Kučan, Borut Pahor in Anže Logar in izmed sebe – če ne drugače, kar z žrebom – izberejo mandatarja, tega pa naj kasneje skupaj z deveterico reformnih ministrov potrdi še državni zbor.

Predlog je politično neuresničljiv, ustavno nesmiseln, a dovolj poveden, da mu je treba nameniti pozornost. Ne zaradi teze o mafijski demokraciji – če smo se ji kdaj približali, je bilo to v času prejšnje vlade Janeza Janše, ki je za svojo stranko vzpostavil vzporedni sistem financiranja – pač pa zaradi ponujenih imen. Milan Kučan se je od zadnje politične funkcije poslovil pred 20 leti, Borut

Pahor že dolgo ni politik, ampak instagramski guru, Janez Janša pa je politik, ki je bil poražen na petih državnozborskih volitvah zapored, saj po nobenih ni neposredno sestavil vlade. Med ponujeno četverico je le Anže Logar tisti, ki naj bi v politiko prinesel »svež veter« in »konec tranzicijske konfrontacije in stagnacije«.

Konfrontacija je v politiki nekaj dobrega, če je ni, če ni soočenja različnih idej in konceptov, v deželi vlada enoumje. Težava je le takrat, kadar je konfrontacija rušilna. To pa za Slovenijo ne velja. Navsezadnje se je v parlamentu te dni izoblikovala dvotretjinska večina, ki pripravlja ustavne spremembe.

Vrnimo se k Logarju. Kako to, da lahko ravno on, človek, ki celotno politično kariero mirno sledi Janezu Janši, ki se mu ne upira, ki ga javno nikoli ne kritizira, predstavlja alternativo? Kako to, da se na lestvicah politične priljubljenosti uvršča v sam vrh? Kako to, da kot politik, ki ob konkretnih vprašanjih molči in se zgolj nasmiha, pomeni novo upanje za prerod? Ga res? Bo Logar iz politike iztisnil Janšo in vse, kar pomeni janšizem?

Načrt

Štiriindvajsetega novembra je Anže Logar odstopil s položaja predsednika sveta SDS. Ni odstopil v času, ko je prejšnja vlada kršila ustavne pravice, ni odstopil, ko je njegova stranka izgubila na volitvah, ni odstopil, ko se je kot neodvisni kandidat spustil v tekmo za položaj predsednika republike. Odstopil je v trenutku, ko je postalo jasno, da se je vlada Roberta Goloba znašla v velikih političnih težavah. Odstop s položaja predsednika sveta stranke je skušal odigrati kot tehtno odločitev, zapisal je, da moraš »kot posameznik znati oceniti, kdaj je čas za prevzem odgovornosti. V politiki pa je dobro znati tudi oceniti, kdaj je prišel pravi čas, da krmilo predaš naprej.« Vse to je leporečje. Logar je odstopil, ker ga je k odstopu s položaja predsednika strankinega sveta večkrat pozval Janez Janša.

Logar do zdaj ni naredil ničesar novega, še jasnih obljub in političnih zavez ne daje. Ustanovil je platformo, pripravil dve okrogli mizi in postal »nadstrankarska« civilna alternativa. To pa je vse.

Na seji sveta stranke, kjer je Janša razpredal o Logarjevi vlogi, tega ni bilo. Je pa Janša tam dejal, kot je razkril tednik Reporter, da bi morala biti ločitev izpeljana korektno: »Odstop s funkcije, poravnava obveznosti do stranke, ne kandidiranje oseb, ki javno izjavljajo, da ne bi sodelovale s SDS.« Z drugimi besedami, Janša je, odigrano ali pač ne, Logarju postavil natančne pogoje ločitve. Logar o dokončnem izstopu iz stranke SDS ne razmišlja, tako zagotavlja. Tudi torkovo izjava izvršnega odbora stranke SDS o »škodljivem drobljenju sil« na desni sredini in Logarjev odgovor, da so ga strankarski prijatelji razumeli narobe, ker da o »političnem udejstvovanju zunaj stranke SDS ni sprejel prav nobene odločitve«, kaže na to, da tako SDS kot Logar ne vesta najbolje, kako naprej. Če Janša iz stranke kazensko izključi Logarja, ga naredi za heroja, če Logar kar naenkrat brez pravega razloga iz stranke izstopi, najprej zanika vse, kar je v 23 letih počel pri Janezu Janši, hkrati pa tvega njegov bes.

A Logar že vse od lanskega leta dela kot po učbeniku. Načrtno dviguje pričakovanja, prisoten je v medijih, časovni intervali med enim in drugim dogodkom so natančno in zavestno odmerjeni, zdaj napoveduje odhod na teren. Njegova kampanja je podobna kampanji italijanske premierke Giorgie Meloni pred volitvami. V predvolilnem času je bila kljub drugačni preteklosti prijazna in vključujoča. Tudi Geert Wilders, skrajni nizozemski politik, ki se mu danes obeta, da bo sestavil prihodnjo vlado, je v času volilne kampanje navidezno revidiral svoja mnenja o islamu in priseljencih. V politiki velja pravilo, da morajo tisti, ki želijo prepričati večino volivcev, pozabiti na skrajnosti, jih odložiti v predal. Razen če gre za Donalda Trumpa ali kakšnega drugega populista, ki kritizira celoten politični razred. Logar tega seveda ne more početi. Prvič, ker je del politične elite, in drugič, ker ni grob človek. Po drugi strani to pri nas zelo uspešno počneta Pavel Rupar in njegova upokojenska stranka v nastajanju.

Logar je tako za zdaj ustanovil le Platformo sodelovanja, pripravil dve okrogli mizi in vseskozi govori politične puhlice, kot je: »Sodelovanje ni le beseda, temveč gonilo napredka in uspeha naše družbe.«

Sodelovanje

Ideja o sodelovanju v slovenski politiki ni nova, prvi jo je že davno uporabljal nekdanji predsednik SLS Marjan Podobnik, a se je njegova mostogradnja izkazala kot način za razdeljevanje volilnega plena. Navsezadnje je Podobnik zaradi političnih zaslug za nekaj časa kot popolnoma nekompetenten direktor prevzel vodenje državnega Telekoma. Sodelovanje je v politiki smiselno, če se v njej razpravlja o rešitvah, o vsebini, o načinu upravljanja družbe, če sodelujejo stranke z vsaj deloma sorodnimi programi, a priseganje na sodelovanje samo po sebi ne pomeni ničesar. Še posebno, če o tem govori politik, ki je brez težav sodeloval z vlado in v vladi, ki je na neustaven način kaznovala protestnike in nadnje pošiljala policijo s solzivcem in vodnim topom. Logar danes zgolj posnema Boruta Pahorja, posnema njegove nasmehe, njegove stiske rok, posnema njegovo tišino v trenutkih, ko bi moral spregovoriti. Če ne drugače, mu z nasveti in podporo pomaga Alja Brglez, dolgoletna vodja Pahorjevega kabineta.

Naklonjenost med Logarjem in Pahorjem je vzajemna. Pahor, ki je kot predsednik republike neiskreno molčal, pa četudi ga je k političnemu odzivu v času zadnje Janševe vlade večkrat pozivala množica protestnikov, je po izteku predsedniškega mandata iznenada postal kritik vlade Roberta Goloba. Hkrati je zelo naklonjen Logarjevim političnim načrtom. V intervjuju za Večer je rekel: »Že samo dejstvo, da kolega in prijatelj Logar uživa tako zaupanje javnosti, nam veliko pove o tem, kako javnost hrepeni po nečem, kar je sicer novo, ampak ne v smislu, da je novi obraz. To, da je Logar napovedal drugačno politiko, samo po sebi daje neko upanje. Opraviti imamo z nekom, ki ima izkušnje in ki obljublja nekaj svežega. To je zelo velika reč.«

V resnici ni in Pahor, četudi se spreneveda, to dobro ve. Logar do zdaj ni naredil ničesar novega, še jasnih obljub in političnih zavez ne daje. Ustanovil je platformo, pripravil dve okrogli mizi in postal »nadstrankarska« civilna alternativa. To pa je vse. Mediji ga neupravičeno kujejo v zvezde, četudi je vseskozi le politik in poslanec stranke SDS.

Prava politična alternativa je sicer nekje drugje. Inštitutu 8. marec je s pobudami v parlamentu uspelo uveljaviti več zakonskih predlogov, denimo pobudo za brezplačna šolska kosila, uspešen je bil z akcijo proti socialnim rezom, trenutno je v parlamentu njegov predlog o izenačitvi standardov za sežigalnice in sosežigalnice, ki so ga v prvem branju podprle vse poslanske skupine. Mladi, zbrani okoli inštituta, na vsebinski in na sistemski ravni predstavljajo drugačno politiko. »Nekaj svežega,« bi moral o njih dejati Pahor.

Logar tega, kar govori Pahor, ne predstavlja. V 20 mesecih, kolikor je minilo od zadnjih državnozborskih volitev, je v parlamentu postavil le štiri poslanska vprašanja, prisoten je bil zgolj na 59 odstotkih glasovanj v državnem zboru (to je druga najslabša udeležba med vsemi poslanci), prav tako je po številu izgovorjenih besed v parlamentu med tistimi, ki se na sejah najredkeje oglašajo. Zapišimo preprosteje: Logar v parlamentu ni dejaven, tja hodi po plačo, bolj ga zanima platforma. Inštitutu 8. marec veliko medijev, predvsem pa politiki desne provenience, še najbolj Janez Janša, očitajo, da »deli slovensko javnost«, pa četudi mu je skupaj z drugimi aktivisti in skupinami uspelo zmagati na dveh referendumih.

Anže Logar kot samostojni politik še ni zmagal na nobenih volitvah.

Industrialci

Zapisani skepsi navkljub pa vse to ne pomeni, da je Logar brez podpore in da zanj, za njegovo politično pobudo ni prostora. Nasprotno. Težave, v katere je zajadrala vlada Roberta Goloba – večina ljudi ji zameri, ker ni izpolnila obljub o reformah, ki jih je skupaj s časovnicami napovedovala še lani – za nekatere pomenijo priložnost. Recimo za tiste, ki zaradi lastnih interesov zavračajo politiko Golobove vlade. Še najbolj negativno so do nje razpoloženi v različnih gospodarskih združenjih. Očitajo ji, da jih z novimi davščinami in nepotrebno birokracijo duši.

Logar zgolj posnema Boruta Pahorja, posnema njegove nasmehe, njegove stiske rok, posnema njegovo tišino v trenutkih, ko bi moral spregovoriti.

Kateri ukrepi motijo nekatere gospodarstvenike in kako je z vsem tem povezan Anže Logar?

Vlada je z nedavno sprejetim zakonom o obnovi predvidela petletno zvišanje davka od dohodkov pravnih oseb za tri odstotne točke, na 22 odstotkov. Seveda te tri odstotne točke ne pomenijo smrti gospodarstva in njegove konkurenčnosti, dejansko ima Slovenija v tem trenutku sedmo najnižjo obdavčitev dobička v Evropski uniji in tudi po spremembi bo imelo višjo obdavčitev kar 13 evropskih držav. Tudi letošnji dobički so, navkljub besednemu katastrofizmu gospodarstvenikov, izjemni. Podobno je prepričevanju o tem, da bo novi zakon o delu, ki predvideva zgolj dodatno ugotavljanje prisotnosti na delovnem mestu, negativno vplival na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Gospodarstveniki hkrati nasprotujejo davku na bilančno vsoto bank; ta je uveden z enoletnim odlogom, namenjen pa financiranju sanacije posledic poplav, čeprav je efektivna obdavčitev dobička največjih saniranih bank desetodstotna oziroma med najnižjimi na evropski celini. A bankirji kljub temu napovedujejo, da bo ta davek »negativno vplival na kreditno aktivnost in odpornost bančnega sistema«. Prav ta krhki bančni sistem je do konca letošnjega septembra ustvaril 819,1 milijona evrov dobička pred davki, kar je 123,5 odstotka več kot v istem obdobju lani. Dosedanji letošnji čisti dobiček pa je po podatkih Banke Slovenije s 713,7 milijona evrov za 120 odstotkov višji od lanskega. A gospodarstveniki vseeno razglašajo, da trpijo in da trpijo njihovi prihodki in prihodnji dobički.

Anže Logar ima do davčne politike sicer zelo preprost odnos. V intervjuju za Mladino je rekel, da se »pri davkih navadno pokaže, da jih, če so nižji, plačuje več ljudi, zato se povečajo tudi davčni prilivi. Najpomembnejše pa je, da je, kot nam vseskozi govorijo podjetniki, davčna politika stabilna, da vsaka vlada ne uvaja nove reforme, gospodarstveniki pa so prisiljeni vedno znova prilagajati svoj sistem poslovanja.«

Včasih so gospodarstveniki kot lobistična skupina neposredni. Marko Bitenc, najvplivnejši in največji zasebni zdravnik, je na nedavnem Festivalu podjetništva, ki ga je organiziral Klub slovenskih podjetnikov (SBC) Joca Pečečnika, razpredal, kako pomagati Sloveniji. »Preseči bi morali te delitve. Morali bi imeti dva do tri mandate neko veliko koalicijo in levih in desnih,« je dejal med razpravo. »Prave desnice pri nas še nimamo, imamo samo dialoško, prave konservativne, podjetniške stranke, ki se ne bi ukvarjala s cerkvijo, domobranci pa partizani, pa sploh še nimamo. Nimamo je zato, ker je mi industrialci še nismo nikoli sofinancirali.« Bitenc je pozabil na Toninovo Novo Slovenijo, ki je vseskozi naklonjena idejam, kakršne zagovarja SBC, a očitno je ta stranka zanje premajhna in preveč ideološka. Industrialci bi seveda financirali stranko, ki bi v političnem prostoru zagovarjala njihove interese. »Želim si, da bi imeli dva ali tri mandate veliko koalicijo, torej socialdemokrati kot neka velika stranka in prava konservativna stranka, ki bi prisluhnila našim idejam. Kako se dviga produktivnost, kako se nižajo davki, kako se večajo neto plače, kako se gradi močni srednji razred,« je zaključil Bitenc.

Govori podoben jezik kot Logar. Tudi on je že pred časom v intervjuju za Domovino rekel, da »delitev levo ali desno ni prava strategija, iskati moramo širšo koalicijo, ki bi z ustrezno večino prinesla pomemben premik«.

Cilji industrialcev sami po sebi niso jamstvo stabilne politike in razvoja. Če zanemarimo zgodbo o tem, kako so največja nemška podjetja podprla nacistični režim, se lahko spomnimo na nedavne grozljive besede Blaža Brodnjaka, predsednika uprave NLB, človeka, ki na leto zasluži skoraj 650 tisoč evrov, ki je na prireditvi Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji dejal, da ima »slovenska demokracija očitne pomanjkljivosti«, saj ministrstva vodijo ljudje, ki jim na volitvah volivci niso izrekli zaupanja. To, da je premiera Goloba podprlo rekordno število volivcev in volivk, Brodnjaka ni zanimalo. Na že omenjeni podjetniški konferenci Joca Pečečnika je sicer dejal, da si »v naslednjih desetih letih želi črno-rdečo koalicijo, kdo pa je na kateri strani, pa naj se politiki dogovorijo sami«.

Bil je tudi eden izmed gostov na okrogli mizi Logarjeve Platforme sodelovanja o razvoju Slovenije.

»Prave konservativne, podjetniške stranke, ki se ne bi ukvarjala s cerkvijo, domobranci pa partizani, sploh še nimamo. Nimamo je, ker je mi industrialci še nismo nikoli sofinancirali.«

Vsem tem posameznikom, vsem tem gospodarskim združenjem in njihovim članom je v interesu, da vlado prevzame človek, ki zagovarja »vitkejšo državo«. SDS z Janezom Janšo na čelu očitno ni več stranka, na katero bi računali. Ta nova, podjetniško-konservativna stranka je tisto, kar ustanavlja Anže Logar, in takšno, rdeče-črno koalicijo bi lahko ob določenih predpostavkah vodil ravno on.

Rdeče-črna koalicija

Vrnimo se k Bitenčevi zamisli. Ta ni nastala kar sama od sebe. Stranka SD se je po državnozborskih volitvah skorajda razklala. Del stranke, v političnem žargonu ga lahko poimenujemo »ruralni del«, z doseženim izidom ni bil zadovoljen. Zato so nekateri vplivni posamezniki razmišljali, da bi bile na čelu stranke potrebne spremembe, da bi Tanjo Fajon zamenjal kdo drug, najbolje kakšen moški. Puč ni uspel, se pa po nekaterih informacijah v stranki zdaj pojavljajo podobni pomisleki.

Ljudje, zbrani okoli Matjaža Hana, ki je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljen minister Golobove vlade in ki se je veselo sukal na že omenjenem Festivalu podjetništva, in vodje poslanske skupine in podpredsednika stranke SD Janija Prednika, nikoli niso skrivali delne naklonjenosti povezovanju s stranko SDS ali njenimi sateliti. Minister Han je tako nedavno lahkotno navrgel, »kdo pa sem jaz, da bi sodil o ljudeh. Če so bili v prejšnji vladi, ne pomeni, da so bili slabi ljudje.« Predniku pa se je zdela Golobova izjava o dejanšizaciji policije korak v napačno smer. 

Omenjena nista edina člana SD, ki se jima zdi Logarjeva obljuba o politiki sodelovanja zanimiva. Anja Kopač Mrak in Dejan Prešiček sta obiskala prvo tribuno Logarjeve platforme, nekdanji podpredsednik SD in nekdanji minister za izobraževanje Jernej Pikalo pa je celo ustanovni član Logarjevega povezovalnega društva.

Tanja Fajon je sicer bistveno boljša ministrica za zunanje zadeve, kot je bil Anže Logar. Logar je podpiral Madžarsko in Slovenijo povezoval z Višegrajsko skupino, Tanja Fajon pa – morda vseeno premalo odločno – v diplomatskem jeziku opozarja na nesorazmerno uporabo sile v Gazi, v zadnjem letu pa je slovensko zunanjo politiko preusmerila od navezav z Madžarsko in Srbijo k Bosni in Hercegovini in drugim državam južnega Balkana – kar je strateško pomemben korak. Stran od avtokracij k državam, ki kljub vsem težavam želijo govoriti demokratični jezik.

Veliko upanje?

Prepričanje, da je že danes jasno, da bo Logar kar prišel in zmagal, da bo na takšen ali drugačen način zamenjal Roberta Goloba, je naivno. Misel, da bodo že jutri predčasne volitve ali pa da bo Logar iznenada postal tehnični mandatar vlade narodne enotnosti, prav tako. Slovenija ni v politični krizi. Vladna koalicija ima v parlamentu udobno število poslancev. Gibanje Svoboda ni razklana stranka, poslanci pa sami sebe pač ne bodo poslali na predčasne volitve oziroma si krajšali mandata.

V politiki štejejo številke in politična moč. Vlado vodi tisti, ki ima več poslancev. Anže Logar za zdaj nima nobenega poslanca razen samega sebe, toda v politiki nikoli ne smeš podcenjevati moči gospodarskih združenj in bank.

A pritisk na vlado je vseeno velik. Vsi razočarani volivci Gibanja Svoboda, ki jih je veliko in imajo za razočaranje upravičene razloge, ne bodo množično podprli stranke človeka, ki je bil dolga leta član SDS, toda nekateri izmed njih, tisti, ki pred vsakimi volitvami zamenjajo favorita, bodo to vseeno storili. »Ni težko ugotoviti, kakšne volivce nagovarja Anže Logar. To so bolj modalni in zmerno desni volivci, tisti, ki ne podpirajo radikalne in izključujoče politike, kakršno vodi Janez Janša, tisti, ki verjamejo besedam o pomenu povezovanja. Nekaj takšnih ljudi je tudi levo od sredine. Logar veliko rezerve v volivcih stranke SDS sicer nima. Tisti, ki jih moti tip Janševe politike, je niso volili. Logar nagovarja predvsem takšne, ki zase mislijo, da so neideološki. In teh ni tako malo,« razmišlja Vlado Miheljak, eden izmed najboljših poznavalcev volilnega telesa v Sloveniji. S tega stališča je Logarjev volilni potencial podoben tistemu, ki ga je nekoč imel Miro Cerar, zmerno desni, vsekakor pa konservativni politik, ki je na začetku neupravičeno veljal za levega. »Logar torej nagovarja neartikulirano gmoto posameznikov, ki v politiki nimajo visokih in še manj vrednostno-ideoloških zahtev. Tip volivcev, podobnih tistim, ki jim je bilo všeč, kar je počel Borut Pahor. Pri Pahorju ni bilo tako pomembno, koliko ljudi ga je podpiralo, pomembno je bilo, koliko ljudi mu ni nasprotovalo. Logarja lahko razumemo na podoben način.«

Med Pahorjem in Logarjem pa obstaja bistvena razlika. Nad Logarjem visi Janševa senca, pri njem se upravičeno postavljajo vprašanja o njegovi avtentičnosti. »Na koncu ni pomembno, ali Logar misli, da misli, da je avtonomen, važno je, kaj si o tem, da on misli, da misli, misli Janša. Mogoče je, da je zadaj dogovor med politikoma, a sam bolj verjamem, da Logar zase misli, da je drugačen in samostojen. Ampak v tej njegovi fantazmi ni nobene realne avtonomije. Zakaj? Če bo Logar na volitvah predstavljal kakšen dejavnik, potem po volitvah ne bo mogel drugače, kot da bo z Janšo ustvaril koalicijo.«

Ko je Josifa Visarionoviča Stalina leta 1935 obiskal francoski zunanji minister Pierre Laval, naj bi ga bil med drugim vprašal, kaj lahko naredi, da se izboljša položaj ruskih katoličanov. Stalin naj bi mu bil odgovoril s posmehljivim vprašanjem, češ koliko divizij pa ima papež. Kdaj naj bi bil Stalin to izrekel, se zgodovinarji ne strinjajo, morda je to navrgel leta 1944 Churchillu, a to ni bistveno. V politiki štejejo številke in politična moč. Vlado vodi tisti, ki ima več poslancev. Anže Logar za zdaj nima nobenega poslanca razen samega sebe, toda v politiki nikoli ne smeš podcenjevati moči gospodarskih združenj in bank.

Prav tako v politiki ne smeš podcenjevati moči prijaznega govora brez vsebine. Ali kot bi zapisal filozof Boris Vezjak: »V slovenski politiki ne potrebujemo več dialoga in sodelovanja, ampak najpoprej manj blefa, laganja in pocukrane retorike. Predvsem pa manj naivne volivce.«