Naredite si prostor

Gostilna Šurc
Rateče 86
Tel.: 04 587 60 33
Pri Šurcu si lahko dušo privezujete vsak dan, razen torka, od 10. do 22. ure.

Ambient:
prevladuje svetla lesna masiva, dodelana s prav nič kičastimi belo-rdečimi etno tekstilijami; potrpežljivost uh merijo z radiem Veseljak

Napitki:
higienski mini minimum, z odprtimi in litrskimi refoški, cvički in malvazijo; buteljke ali non-corpo pir so očitno bavbav

Vegetacija:
nekako je mogoče zasilno zvoziti z njoki, rezanci, pohanim sirom in dobro založenim solatnim barom

Dostopnost:
v zgornji levi kot domovine z avtom, predvsem za vikend utegne biti kar zabavno najti plac zanj; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
tatarski (brez prilog)
ocvrti piščanec

Ne tako fino:
omaka z jurčki
oprema k tatarcu

Tatarski biftek je stal 21, njoki/svaljki z jurčki 10, pol ocvrtega piščanca 14,8, čebulna bržola s kroketi 19,8, kremšnita pa 4,9 evra.

»Rad teče – etimološko gledano je to idealno mesto za smučarski tek, bomo videli, kako je z gostinskimi športi,« je med navduševanjem nad pokrajino, ki je bila pobeljena z razgledniško količino snega, osnovni dejavnosti krajevne skupnosti Rateče v eno misel združil dežurni Konzumov zapisnikar.

Izkazalo se je, da bo s pitjem bolj tako kot v zelo starih časih, ko je bilo dovolj, da ima gostilna eno belo in eno rdeče vino, pa en cviček in en pir. No, ta sta zdaj sicer nominalno dva, a Šurc očitno cilja predvsem na velikoporcijsko servisiranje od frišnega lufta zlakotenih športnikov, saj so najbolj pestro poglavje v jedilniku glavne jedi, v njem pa je poleg biftekov, pečenk in ostalega mesovja tudi nepričakovano zajeten ribji pododdelek. Gajstna natakarica nas je tako že pri naročanju začela brzdati z resnimi količinskimi opozorili, ki so se pojavila takoj, ko smo med naročenega tatarca in ocvrtega piščanca ter čebulno bržolo želeli stisniti še kakšno jed. Kar smo sicer – na lastno odgovornost – vseeno naredili, a zaradi tega nato na koncu obeda vsi skupaj komajda našli prostor za eno komisijsko pokonzumirano kremšnito.

Toda začnimo na začetku: tatarski biftek (porcija je enormna, nominalno za enega, a bi bilo robe dovolj za tri) mešajo iz fino mlete puste govedine in ga previdno in zadržano začinjajo, tako da mu sicer dajo nekaj potrebne pikanterije, vendar ga ne davijo z lopatami paprike, gorčice, kumaric in ostalih prekrivalcev osnovnega okusa. Škoda je, da ta zgledni primerek tatarca nato – ob sicer fletno opečenih rezinah kruha – postrežejo z debelimi kajlami surove čebule in ta najbolj gmajn razkoščičenimi olivami, ki so – tako kot kumarice in feferoni – že kar fino zasušene od ne ravno kratkega počivanja na krožniku. Polovični kakovostni izplen smo zabeležili še pri njokih z jurčki: osnova, torej njoki, so pri Šurcu taki ljubki, majhni, ročno navaljani, puhasto mehki krompirjevi svaljki, ki pa jih potem zalijejo s teksturno mokasto, aromatsko pa precej prazno omako z jurčki, kup naribanega sira pa tudi ne popravi ravno vtisa.

Brez pripomb smo bili pri obeh glavnih jedeh: da slovijo po pohanem piščancu, je čisto razumljivo; pišče je razrezano, kot se šika, panada je natančno nanesena in ostane dolgo hrustljava, meso je dovolj sočno tudi na belih segmentih, poleg tega je cena čisto sprejemljiva. Čebulna bržola je prav tako vzoren primerek stare šole, na tanko odrezano meso in počasi zdušena čebulna omaka sta odlična, krompirjevih kroketov pa je ravno prav, da jedec z zadnjim lepo pomaže krožnik.

Če boste Šurca obiskali, ne da bi na snegu pretekli vsaj petnajst kilometrov v diagonalnem koraku ali se vsaj s hitrejšim tempom sprehodili do Tamarja, je verjetno najboljša strategija, da izberete eno samo jed – jedi so krepke, porcije pa odmerjajo s ta velikimi šeflami.