Stvari se v katoliški cerkvi spreminjajo prepočasi, da bi lahko verjeli v njeno iskrenost

S hitrostjo polža

Te dni je završalo, ko so iz Vatikana sporočili, da duhovniki po novem lahko blagoslavljajo istospolne pare. Revolucionarni preobrat? Odprta cerkev? Nič od tega, papež je odobril le blagoslov zveze. V sporočilu za javnost je Sveti sedež jasno zapisal, da »blagoslova istospolnih parov ne bo mogoče opravljati s kakršnimikoli oblačili, kretnjami ali besedami, ki so primerni za poroko«. Cerkev dodaja, da ne sme »prepovedati bližine cerkve ljudem v katerikoli situaciji, v kateri bi lahko prosili za božjo pomoč s preprostim blagoslovom,« a blagoslov istospolnih parov ne spreminja cerkvenega nauka o zakonski zvezi. Ta je jasen. Poroka je v cerkvi in pred bogom dovoljena samo med žensko in moškim. S stališča ustavne enakosti je to diskriminatorno, s stališča katoliškega nauka pa pričakovano. Sporočilo iz Vatikana ni revolucija, le dokaz, da so po mnenju katoliške cerkve istospolni pari manj vredni od raznospolnih.

Kaj drugega bi bilo od institucije, ki ima za manjvredne tudi ženske, težko pričakovati. Katoliška cerkev dela počasi, ujeta je v obrede, hierarhijo, nostalgijo po svetu, kjer je veljal le njen nauk. Sekularizacija, pred katero svari, ni le posledica modernizacije družbe, verniki jo zapuščajo tudi zato, ker se sodobni družbi ne zna prilagajati. Ali pa to počne prepočasi.

Podobno, kot prepočasi teče neka druga katoliška zgodba, povezana s patrom Ivanom Rupnikom. Slovenska škofovska konferenca je prejšnji teden sporočila, da je redovna skupnost Loyola, eden izmed njenih podpornikov in sopotnikov je bil tudi pater Rupnik, uradno razpuščena. Skupnost je že pred časom zaradi različnih pogledov na vlogo patra Rupnika razpadla na dva dela. Ali kot je za La Croix International povedal jezuit Daniele Libanori, ki je sodeloval pri vizitaciji: »Na prvi pogled je šlo za resen medgeneracijski spor, ki je zahteval reformo statuta skupnosti. Med srečanji s temi 45 redovnicami pa so se v individualnih pogovorih začela pojavljati pričevanja o dejanjih patra Rupnika pred letom 1993, najprej v prikritih namigih, kasneje pa v jasnih pripovedih. To je bil resničen razlog za njihov razkol: nekatere so zapustile skupnost, druge so še naprej trpele, saj nikoli niso mogle računati na strokovno pomoč, ki bi jim pomagala premagati travmo.«

Rupnik v koprski škofiji uživa vse pravice, ki pritičejo duhovnikom, proces zoper njega pa se v resnici še ni začel. Papež je pred časom le odpravil zastaralne roke.