Srbski volilni teater

Komu je namenjen?

Mislim, da sem na volitvah v Beogradu glasovala za Vučića. To me je prešinilo, medtem ko sem gledala posnetke študentov iz Beograda in Novega Sada, kako spet demonstrirajo proti kraji volitev v Beogradu. Zaprli so križišče ulice Kneza Miloša in ulice Nemanjina, ta je včasih povezovala Trg Slavija, na katerem je zdaj zvočna fontana, ki ne dela, in železniško postajo, ki je sploh ni več. V ozadju se vidijo še lepo ohranjene ruševine stare stavbe generalštaba – tako imenovane Kamene palače, na pol zrušene leta 1999, ko je Nato bombardiral Beograd –, ki so tam že več kot 20 let kot neki bizaren spomin in spomenik. Protestniki so se zbrali pred poslopjem srbskega ministrstva za državno upravo in lokalno samoupravo, od katerega so zahtevali ponovni pregled volilnih imenikov in preiskavo domnevnih nepravilnosti na volitvah, na katerih je spet slavila vladajoča Srbska napredna stranka (SNS).

Sem tudi jaz del teh nepravilnosti? Pred veliko leti, ko je moj oče prodal stanovanje v Novem Beogradu, v katerem sem bila prijavljena, sem se uradno prijavila pri mami na drugem koncu Beograda. Vložila sem zahtevek za novo osebno izkaznico in nov potni list, po katera nisem nikoli šla. Ko sta bila narejena, mi je namreč ravno umrla babica in sem se namesto na urad odpravila na pogreb. Tako sta moja dokumenta obležala v nekem predalu na občini Rakovica v Beogradu. Zdaj sem se spomnila, da se nikoli nisem uradno odjavila s tega naslova. Na vse to sem popolnoma pozabila, dokler me danes ni spreletelo, da sem zelo verjetno tudi sama v volilnem imeniku v občini Rakovica. In ker me ni bilo tam, da bi opravila državljansko dolžnost, mi je verjetno kdo pomagal. Kaj, če sem že vsa ta leta na vseh volitvah glasovala za Vučića in njegovo stranko?

Zelo verjetno sem torej ena od 1,400.000 ljudi, ki jih danes iščejo po Srbiji. Srbski BBC News te dni poroča, da je bilo v popisu prebivalstva leta 2022 zabeleženo, da v Srbiji živi okrog 5,1 milijona polnoletnih ljudi. V volilne imenike pa je bilo hkrati tega leta vpisanih 6,5 milijona državljanov z volilno pravico. Zato v Srbiji trenutno poteka zelo napeta iskalna akcija. Ne išče se en sam pogrešan človek, ampak 1,400.000 ljudi. Naj povem drugače: išče se 1,400.000 preveč ljudi. In če odštejemo mene, ker sem se že našla, jih ostane samo še 1,399.999. Kdo so vsi ti ljudje? Če imate radi kriminalke, se mi pridružite v poskusu iskanja teh pogrešanih oseb.

To, da se volilni imeniki razlikujejo od seznama polnoletnega prebivalstva, ni tako nenavadno. V volilni imenik so uvrščeni vsi državljani Srbije, ki imajo volilno pravico, torej tudi tisti, ki živijo v tujini in izpolnjujejo volilne pogoje. Nemanja Nenadić, programski direktor organizacije Transparency Serbia, pravi, da v tem ni nič nezakonitega, saj imajo še vedno volilno pravico in bi se hipotetično lahko pojavili na volišču, kjer so prijavljeni, čeprav morda že leta živijo v tujini. Če nočejo biti na seznamu, se morajo namreč uradno odjaviti. Srbski državljani lahko glasujejo tudi v tujini, če se pravočasno prijavijo. Na prejšnjih volitvah leta 2022 je bilo v volilne imenike v tujini vpisanih 39.777 volivcev, državljanov Srbije, kar je bilo največ po letu 2004. To je torej prvih 40.000 ljudi. Ostane mi samo še 1.360.222 volivcev, ki jih moram najti. Omenjenih 40.000 je tistih, ki so večinoma zapustili državo pred mnogimi leti in imajo urejen status v drugih državah, pa se vendarle še počutijo srbski državljani in še vedno glasujejo. Zakaj se torej meni zdi nespodobno, da bi glasovala in s tem odločala o državi, v katero ne vlagam svojega dela, energije, denarja in kjer ne plačujem davkov? Ampak to je druga zgodba. Kaj pa vsi tisti, ki so zapustili Srbijo v zadnjem času in so nekje v vmesnem prostoru in času? Po dostopnih podatkih se iz Srbije na leto odseli več kot 50.000 ljudi, torej je v zadnjih desetih letih od tam odšlo 500.000 do 600.000 ljudi. Za koga oni glasujejo? In kje? Dvomim, da so zapustili svoje šibke pravne in delovne položaje ter se odpravili na volitve v Srbijo. Vsaj na mejah niso poročali o pol milijona migrantov, ki bi se vrnili le zato, da bi odšli na volišča. Za enega vem – to je moj oče. Ali lahko te ljudi štejem med najdene? Če upoštevam še njih, mi manjka samo še 860.221 ljudi. Oziroma jih je samo še 860.221 preveč, če se prav izrazim.

Ena od večjih skupin so še državljani Republike Srbske, ene od dveh entitet v Bosni in Hercegovini, ki so uradno državljani Bosne in Hercegovine in Srbije. Ti lahko volijo na republiški, ne pa tudi na lokalni ravni. Drugače rečeno: lahko izvolijo Vučića za predsednika Srbije, ne morejo pa voliti njegove stranke na lokalnih volitvah v Beogradu. Razen seveda, če imajo začasno bivališče v Beogradu. In ker so bile tokrat parlamentarne volitve, torej državne, so lahko volili predstavnike v parlamentu. Zato so za vse, ki to pravico imajo, organizirali prevoz iz Bosne in Hercegovine v Srbijo. In kot kaže, je okrog 40.000 teh volivcev glasovalo v najbolj opozicijski občini – torej Beogradu. Zanje je bil organiziran tudi »distribucijski center«, namreč športna hala Arena v Novem Beogradu. Tja so jih pripeljali z avtobusi, jim razložili, kako stvari potekajo, in jih usmerili na glasovanje. Eden od varnostnikov, ki so ga na skrivaj posneli, jim je razložil, da bodo v notranjosti Arene našli stojnice z imeni občin, v katerih bodo lahko glasovali. Vse druge, uradne opazovalce volitev na primer, so varnostniki pred dvorano Arena ustavljali, češ da dostop ni mogoč vanjo, ker se tam ravno snema film.

Manjka mi samo še 820.221 volivcev.

Seveda mi ne bo uspelo, da bi toliko ljudi našla v klasičnih malih volilnih prevarah, kot so: umrli, ki še glasujejo, ljudje s podvojenimi matičnimi številkami, pa naslov, na katerem je prijavljenih 211 ljudi, in seveda obratno: en človek, ki je prijavljen na sedmih naslovih, pa preveč ali premalo listkov v volilni škatli. Med male volilne prevare spadajo tudi invalidi, ki se niso prijavili za glasovanje, a so jim na volilni dan vseeno pozvonili na vratih, da naj vendar opravijo svojo dolžnost in volijo vladajočo stranko, tu so še tako imenovani fantomski volivci, Romi in celo migranti, ki se predstavljajo kot volivci, ki se ne spomnijo svojega priimka. Človeška domišljija, ko gre za volilne prevare, je neizmerna. Zagotovo pa veliko boljša od moje in tudi od mojih detektivskih sposobnosti. Kakorkoli obračam, mi na koncu ostane 800.000 pogrešanih. Oziroma pravilneje rečeno: toliko ljudi je še vedno preveč.

To se ni zgodilo prvič. Pred skoraj 35 leti, 6. decembra 1989, je Slobodan Milošević zmagal na volitvah. Na enem od volilnih mest na Kosovu je dobil podporo 104 odstotkov volivcev. V tem mestu so takrat živeli samo Albanci, ki so že takrat bojkotirali vse volitve, ki jih je organizirala Srbija. Portparol tedanje Miloševićeve stranke je danes koalicijski partner Aleksandra Vučića.

Pravijo, da v Srbiji tudi tokrat ni dosežen ideal zmage Charlesa D. B. Kinga, predstavnika stranke True Whig Party iz Liberije na predsedniških volitvah leta 1927. Tretji mandat je namreč dobil, ko je premagal Thomasa J. R. Faulknerja iz Ljudske stranke. Te volitve so se uvrstile v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj goljufive, kar jih je bilo v zgodovini. V državi, v kateri je bilo registriranih manj kot 15.000 volivcev, je glede na ponarejene uradne izide King prejel okoli 230.000 glasov, Faulkner pa okoli 9000, kar je pomenilo, da je volilna udeležba presegla 1590 odstotkov.

Komu je namenjen ves ta volilni teater? Ljudje v Srbiji namreč že dolgo ne verjamejo v poštenost volitev. Zakaj potem tak cirkus? Zakaj sploh volilna kampanja, če je popolnoma neenakopravna? Je volitve sploh mogoče resno jemati ob nenehni navzočnosti Aleksandra Vučića v vseh medijih – ker formalno ni več predsednik stranke, ampak samo njen član in zato ni v konfliktu interesov, ko kot predsednik države lobira za stranko. Je volitve mogoče jemati resno, če upoštevamo ustrahovanje zaposlenih v javnem sektorju? Je volitve mogoče jemati resno, ko pa opozicija sploh nima dostopa do medijev? Zakaj ves ta napor, zakaj toliko vloženega truda v to, da se 40.000 ljudi odpravi na večurno pot v drugo državo na volitve? Zakaj vse te laži? Ker to ni malo dela. Vsi vemo, kako naporno je lagati, in še zapomniti si moraš, komu si kaj povedal. Komu je vse to namenjeno? Koga je pravzaprav treba prepričati, da so volitve v Srbiji demokratične? Srbov zagotovo ne. Morda nekoga, ki tej Srbiji daje denar? Ja, denar je vreden velikega truda. Ko je Srbija dobila status kandidatke za Evropsko unijo, je namreč dobila tudi neke pravice, med drugim pravico do finančne pomoči. Reče se ji sicer finančna pomoč, a to je pač denar. Kaj, če smo mi tisti, mi iz Evropske unije, ki jim je namenjen ves ta teater? Mi, državljani članic Evropske unije, ki hočemo verjeti, da spreminjamo države, jih povzdigujemo, širimo svoje vrednote, jih okužujemo z demokracijo, zaradi česar se počutimo varne? Kaj, če smo pač zgolj fantastično izigrani – zaradi denarja?