Leto težkih odločitev Anžeta Logarja

Lani, ravno v prazničnem času, je poslanec SDS Anže Logar napovedal, da se bo zgodilo nekaj čudovitega in velikega. In smo čakali. Čakali in čakali. Logar je ustanovil Platformo sodelovanja, čitalniški krožek, ki prireja pogovorne večere, njegovemu društvu pa so se pridružili oportunisti različnih vrst in političnega pedigreja. Cilj društva je boljša Slovenija, povezana in združena v prihodnosti najlepših sanj. Pustimo cinizem ob strani – nič ni narobe, če se po državi pojavljajo različne politične pobude, če ljudje razpravljajo o prihodnosti, če načrtujejo, kako priti do koščka oblasti. Logarja nedvomno vodijo dobri nameni. Vendar to ni dovolj.

Država je zapleten mehanizem, države ne morejo voditi tisti, ki ne vedo, kaj bi z njo, ne morejo je voditi politiki brez stališč, ta so namreč zelo pomembna, so temelj vsakega dogovora. Logar v letu dni ni povedal ničesar prelomnega, ni razkril, kako razume državo, kaj zanj pomeni beseda demokracija, kako bi kot predsednik vlade izpeljal zeleno preobrazbo, ne da bi ta spodbudila nove spore in napetosti. To so težka, a bistvena vprašanja. Logar o tem ne govori, pravzaprav ne govori o ničemer, na zunaj je votel, notri pa ga ni. V javnosti obstaja zgolj kot možnost, kot nekdo, ki se bo morda ali se pač ne bo uprl Janezu Janši, kot nekaj, kamor ljudje projicirajo svoja pričakovanja.

Kdor dobro pozna Logarja, ve, da ni bil nikoli samostojen, je vljuden človek, politični tehnokrat, ki pa javno ni nikoli podvomil o avtokratskih potezah svojega političnega očeta. Priložnost, da bi bil dober politik, da bi bil lider žlahtne desnice, je zakartal.

Njegovo kraljevanje na javnomnenjskih lestvicah govori nekaj drugega. Ljudje so nezadovoljni, ne zaupajo politikom, morda jih slavijo, a zgolj zato, da jim po treh mesecih obrnejo hrbet. Težava torej ni v Logarjevi neiskrenosti, vprašati bi se morali, zakaj ga ljudje podpirajo. Kaj vidijo v njem? Je država res samo povezovanje in smehljanje, ali ni država trdo delo, prepiri, soočanje, sprejemanje odločitev, pot, ki je včasih trnova in napačna, a vendarle pomeni smer, v katero hodi družba?

Upanje, ki ga pri nekaterih zbuja, moramo razumeti v kontekstu razočaranja nad vlado Roberta Goloba. Vlada je res nerodna, nespametna, pomudimo pa se za hip pri besedi razočaranje. Povsem logično je bilo, da v letu in pol, še posebej, če politiko poznaš bolj od zunaj, ne moreš narediti veliko, kaj šele, da bi izpolnil vsa pričakovanja. Pozornost, ki jo sedaj ljudje preusmerjajo na Logarja, je krivična, on pač ni človek, ki bi se kakorkoli razlikoval od vsega, kar smo že videli v slovenski politiki, ni človek, ki bi ta pričakovanja uresničil. Politika je, ponovimo, trdo delo. Prava politika niso visokoleteče obljube. To je propaganda. Resna politika prinaša resen razmislek o tem, kaj se dogaja v slovenski družbi in kakšnim pastem se mora ogniti v prihodnjih letih.

Logar tega premisleka do sedaj ni bil zmožen, kaj šele, da bi se ga lotil samostojno.