Leto, ko so tudi slovenski hrabri možje začeli javno moliti

Katoliška mladina je zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih, ki izvaja »projekte narodnega pomena«. Včasih je uspešna pri razpisih, v zadnjih letih je kot mladinska organizacija z računov šolskega ministrstva dobila slabih 18.000 evrov, drugi največji financer je občina Ivančna Gorica, tretji javni sklad za kulturne dejavnosti. To ni posebnost, država in občine financirajo dejavnosti tudi drugih mladinskih organizacij.

Katoliška mladina pa je stopila korak naprej od maš, plesov, pogovornih srečanj, birmanskih kampov. Organizirala je prvo javno molitev v Sloveniji, sledili sta ji še dve. Javne molitve, nastale so po vzoru drugih držav, so bile namenjene priprošnji v dobro »naše domovine«, še posebej pa so bili vabljeni mladi »možje in fanti«, ki naj bi bili »prvi poklicani biti voditelji in zgled pri pričevanju vere«.

Tako se je v hladnih jutranjih urah pod Stebrom sv. Trojice, lučaj od Uršulinske cerkve, trikrat zbralo razmeroma veliko vernikov, med 100 in 200 ljudi. Molitve so minile brez incidentov, to je bil običajen verski, kontemplacijski dogodek.

Vsaj tako se je zdelo. Na prvi pogled. A javna molitev ni molitev v sakralnem objektu, Kongresni trg pa ni kakšen posvečen kraj. Javne molitve so (in bodo) političen dogodek, predstavljajo vse dobro in hkrati vse slabo v katoliški cerkvi. Na eni strani sočutje in skrb za drugega, na drugi željo po tem, da cerkev s svojo teologijo postane edina moralna razsodnica v družbi. Slovenija ni teokracija, je sekularna država, kjer velja ustavno določena ločitev cerkve od države.