Generacijska delitev

Restavracija Bužinel
Plešivo 37a
Tel.: 031 671 705
Bužineli ribjo robo spravljajo v promet od četrtka do sobote od 12. do 15. in od 18. do 23., ob nedeljah pa od 12. do 15. ure.

Ambient:
s klasičnimi terakotnimi tlaki in pohištvom podobne barve nakazuje klasično ponudbo, s težkimi prti ceno, z muziko pa navezanost na italijanske goste

Napitki:
razumljivo je, da natakajo samo svoja vina, malo manj razumljivo pa, da jim kar dobro navijejo ceno

Vegetacija:
ribja restavracija je to, za kakšno čisto zelenjavno jed bo treba malo pobrskati

Dostopnost:
z italijanske strani gre hitreje kot skozi Solkan, pred restavracijo so parkirna mesta, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
njoki s kozicami in radičem
surovi škampi

Ne tako fino:
hobotnica v solati
prazna tatarca

Zbirka hladnih ribjih jedi je stala 20, surovih 30, njoki s kozicami 18, brancine cenijo na 75 za kilo, sladice pa so bile po 7 evrov.

»Tele dvoletne inšpekcije so najbolj tricky – mi se mastimo v finalu bakanalijskega decembra, bralstvo pa poročilo predeluje skozi prizmo ponovoletne samodiscipline,« je na zadnjem lanskem redakcijskem planiranju nad motnjo v konzumskem časovno-prostorskem kontinuumu pojamral dežurni zapisnikar, ki ga je nato vendarle potolažilo, da zaključujemo/začenjamo z ribjo restavracijo, ki lahko pokrije oba režima, razvratnega in strogostnega.

Bužinelova družina je precej aktivna, saj stvari pelje po dvakrat dveh špurah: ata in mama upravljata klasično ribjo restavracijo in vinsko znamko Bužinel, trije sinovi pa svojo bolj trendovsko vizijo vinarstva in gostinstva na instagramu, vinskih etiketah in v dveh tavernetah zmerno resno uresničujejo kot Wine Brothers (glej Konzum 32/2022).

Obisk pri starših Bužinel se je začel veselo: mehurčki dobro dozorjene, aromatične, čisto suhe penine Karlo so bili živahni, surovi prigrizki – predvsem sladkasti in kompaktni jadranski škampi – pa večinoma dišeči in odlični, razočarali sta le brancinova in tunova sekanica, ki sta bili nezačinjeni, nenaoljeni, nesoljeni, prazni. Druga predjed – zbirka obdelanih, a hladnih prigrizkov – je manj navdušila. Slani fileti na burrati so še bili super, tudi k mehkemu in okusnemu ribjemu namazu nimamo pripomb, v ostrem in močnem belem vinskem kisu marinirani koščki raznih rib pa so zavolj kislobe že izgubljali identiteto (škoda, da jih niso – kot par kozic – osladili s karamelizirano čebulo), hobotnica v solati z jagodami se je celo nagibala k opasnemu pomenu označbe funky.

Njokci (pomanjševalnica označuje velikost posamičnega krompirjevega njoka, ne porcije) z rakci so bili bolj na kompaktni strani, omačeni s krasno sladkasto omako, ki so jo v kuhinji ravno prav preštihali s trakci radiča: super jed je bila to, brez dvoma najboljša tisti večer. Tudi brancin je bil fleten, iz pečice so ga potegnili ravno ob pravem času, da je meso še ostalo mamljivo sočno, obenem pa ga je bilo mogoče lepo odstraniti od kosti. Priloženi krompir je bil narezan na pomfrijaste paličice in v nasprotju z običajno priobalno prakso ni bil pečen skupaj z ribo, kar nam je bilo kar všeč, saj je lepo hrustal pod zobovjem.

Tudi s cukrnijami se Bužinelova ne odmikata od klasik, in če gre soditi po osvežilnem limoninem sorbetu, vzornih kobariških štrukljih in lahkotni trinadstropni tisočlistnici, imata vse gabarite naštudirane v nulo, tudi spremljevalni požirek sladke, prijetno oksidativne sušene rebule.

K Bužinelovim se odpravite, kadar se vam bodo jedle nespakljivo pripravljene klasične morske jedi, pa bi si oči namesto na modrem horizontu odpočili na zelenih vinogradih, ušesa namesto z Oliverjem obremenili z italijanskim popom, vse skupaj pa namesto z malvazijo splakovali z rebulo. Z denarnico pa boste bolj ali manj na istem.