Toni Negri (1933–2023)

Šestnajstega decembra 2023 je preminil Antonio Toni Negri, marksist, sociolog in filozof, profesor političnih znanosti na Univerzi v Padovi in predavatelj med drugim na pariški fakulteti École Normale Supérieure. Kot filozof se je posvetil proučevanju nizozemskega filozofa Barucha Spinoze (1632–1677), svojo politično misel in raziskovanje sodobne družbe pa je predstavil v razpravah, objavljenih v trilogiji: Imperij (2000), Multituda (2004) in Commonwealth (2009) skupaj z Michaelom Hardtom (1960), političnim filozofom in literarnim teoretikom.

V prvem poglavju Multitude (s podnaslovom Vojna in demokracija v času Imperija) sta Negri in Hardt zapisala, da vojna postaja splošen, globalen in neskončen fenomen ter nepremostljiva ovira za demokracijo in svobodo. Knjigo sta pisala, kot je v uvodu poudaril Negri, v senci vojne, med 11. septembrom 2001 in iraško vojno leta 2003. Vojna je nezdružljiva z demokracijo, pišeta, saj je demokracija za časa vojne vedno suspendirana. »Ker je trenutno vojno stanje hkrati globalno in dolgotrajno, brez konca na obzorju, je tudi suspenz demokracije neomejen ali celo trajen. Vojna postaja splošna, duši celotno družbeno življenje in vsiljuje svoj politični red. Demokracija je tako videti povsem nepopravljiva, zakopana globoko pod orožje in varnostne režime trajnega konfliktnega stanja.«

Takrat, pred 20 leti, ko smo brali ta besedila, se še nismo prav dobro zavedali, kako zelo prav imata avtorja in kako bo vojni v Iraku kmalu sledila vojna v Siriji, Jemnu, Ukrajini ... in sedaj še pokoli in genocid nad Palestinci v Gazi. Leta 2023 je na našem planetu divjalo kar 55 vojn in vojaških spopadov. Z globalizacijo se je ustvaril nov red z novimi mehanizmi nadzora in stalnega konflikta. Multituda je nadaljevanje knjige Imperij, ki sta jo končala že leta 1997, izšla je leta 2000 in postala mednarodna uspešnica, ki je pristala celo na lestvici uspešnic Washington Posta. Slavoj Žižek je Imperij opredelil kot moderno interpretacijo Marxovega Komunističnega manifesta. V knjigi Imperij sta se Negri in Hardt osredotočila na analizo biopolitičnega in globalnega razvoja kapitalizma, ko se dominacija kapitalistične ureditve pospešuje v smeri totalitarnega, ko izkoriščanje naravnih virov in človeške delovne sile na svetovni ravni rezultira v kopičenju bogastva enega odstotka prebivalstva. Zdi se, da bi bilo branje teh dveh knjig nujno tudi pri nas, da bi državljani in državljanke zares dojeli, v kakšen svet smo se pustili ujeti.

Negri se je zavzemal za izrazit družbeni angažma delavcev. Bil je filozof s karizmo, ki je navduševal študente in mlade aktiviste, filozof, ki je šel na ulice med ljudi in v tovarne k delavcem.

Antonio Negri se je rodil leta 1933 v Padovi, umrl je v Parizu 16. decembra 2023. Njegov prezgodaj umrli oče je bil komunist, tako je bil Negri že zgodaj seznanjen z osnovami marksizma. V letih 1953–54 je šel na delo v kibuc v Izrael, ki je deloval v skladu z idejami sionističnega socializma, večina Judov v njem pa je bila članov izraelske komunistične partije. Negri se je po vrnitvi iz Izraela najprej pridružil italijanski socialistični stranki PSI, hkrati pa bil dejaven tudi v marksističnih gibanjih. Postal je profesor na Univerzi v Padovi in je zelo mlad dobil status rednega profesorja, predaval je teorijo države. Na začetku šestdesetih let je postal član uredništva časopisa Quaderni Rossi, glasila marksističnih intelektualcev zunaj PCI, Komunistične partije Italije. Leta 1969 je bil med ustanovitelji in tudi vodilna figura Potere Operaio (Moč delavcev) in vodilni član organizacije Delavska avtonomija (Avtonomie Operaie), to sta bili pomembni zunajparlamentarni levičarski organizaciji. Negri se je zavzemal za izrazit družbeni angažma delavcev. Bil je filozof s karizmo, ki je navduševal študente in mlade aktiviste, filozof, ki je šel na ulice med ljudi in v tovarne k delavcem.

Njegovo življenje je bilo zelo turbulentno, krivica in nasilje italijanskega režima sedemdesetih in osemdesetih let sta ga krepko ukrojila. Potisnili so ga v kruto zgodbo, povezano z Rdečimi brigadami (Brigate Rosse). V sedemdesetih letih 20. stoletja so italijansko stvarnost pretresali številni nasilni incidenti Rdečih brigad – oboroženi napadi, sabotaže, bančni ropi in ugrabitve. Za nekatere so bile Rdeče brigade revolucionarno gverilsko gibanje, za druge teroristična organizacija. Levičarske politične skupine, kot sta bili Lotta Continua in Potere Operaio, so zanikale stike z Rdečimi brigadami.

Šestnajstega marca 1976 so Rdeče brigade ugrabile takratnega italijanskega ministrskega predsednika in vodjo italijanskih krščanskih demokratov (CD) Alda Mora. Agonija družine Moro, pa tudi italijanske in svetovne javnosti je trajala 45 dni, ko so člani Rdečih brigad telefonirali Morovi ženi in jo obvestili, da bodo Alda Mora usmrtili; čez devet dni so v neki stranski rimski ulici v prtljažniku avtomobila našli njegovo truplo. Telefonski pogovor med predstavnikom Rdečih brigad in Morovo ženo je bil predvajan na televiziji in kar nekaj Negrijevih znancev je v glasu ugrabitelja prepoznalo njegov glas. To je bil povod, da so ga 7. aprila 1979 aretirali skupaj s še nekaterimi člani avtonomnega delavskega gibanja.

Leta 1980 je bil oproščen obtožb za ugrabitev Alda Mora, potem ko je eden izmed vodij Rdečih brigad privolil v sodelovanje s tožilstvom in pričal, da Negri ni imel nobene povezave s to organizacijo. Hkrati se je izkazalo, da je bil glas, za katerega so znanci trdili, da je njegov, v resnici glas rdečebrigadista Valeria Moruccija. Na volitvah leta 1983 je Negri kandidiral na listi Radikalne stranke in bil izvoljen. Izkoristil je poslansko imuniteto in prebegnil v Francijo; vedel je, da se mu v Italiji ne piše dobro. V Franciji ga je vzel v varstvo tedanji predsednik François Mitterrand, ki je bil dobro obveščen, kakšna so resnična politična razmerja v Italiji, hkrati pa je menil, da so italijanski protiteroristični zakoni pretirani in nedemokratični.

V pregnanstvu v Franciji je Negri preživel 14 let, v tem času je lahko predaval na Univerzi Pariz 8 in na Collègeu international de philosophie, ki ga je ustanovil Jacques Derrida. Lahko je predaval, politično pa naj ne bi bil dejaven, kljub temu je deloval v krogu levičarskih intelektualcev. Bil je vpliven intelektualec in teoretik, kot sta bila na primer Louis Althusser in Gilles Deleuze. Leta 1990 je skupaj z Jean-Mariejem Vincentom in Denisom Bergerjem ustanovil časopis Futur Antérieur.

Leta 1997 so mu znižali zaporno kazen, vrnil se je v Italijo in odslužil preostanek kazni. Izpuščen je bil leta 2003, a večino svojih pomembnih besedil in esejev je napisal med prestajanjem zaporne kazni. Poleg knjig, ki jih je napisal skupaj s Hardtom, je izdal še elektronski brošuri Deklaracija (2012) in Gibanje Occupy (2011), v katerih meni, da so gibanja odprla nove oblike neposredne demokracije. Verjel je, da so nove generacije v svojem razmišljanju in delovanju svobodnejše od njegove generacije ali generacije njegovih staršev. Prepričan je bil, da današnja mladina razume, da se lahko aktivno bori, da mora premikati meje in spremeniti stanje stvari. Negrijeva dediščina je v pronicljivi analizi in kritiki sedanje svetovne kapitalistične ureditve, hkrati pa je razmišljal tudi o prihodnosti in možnostih novih (globalnih) pravičnejših družbenih pogodb in oblik