Kako šibke so ZDA?

Tektonski premiki globalne moči z Zahoda na Vzhod povzročajo potrese po vsem svetu. Obdobje ameriške hegemonije in svetovnega neoliberalnega reda, podprtega z brettonwoodskima institucijama (Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka) ter ideološkim prepričanjem, da omenjena ureditev nima alternative, se po oceni vse več svetovnih analitikov končuje. Je morda zaton tega dolgoletnega svetovnega reda tisti, ki sam povzroča različne krize po svetu? V naraščajočem vakuumu nastajajo oziroma se krepijo politični ekstremizmi, avtokratski režimi, protekcionizem in trgovske vojne. Nezaupanje in razdor sta privedla do rekordnega oboroževanja in nevarnosti vedno novih vojn, povrh vsega pa se svet spoprijema še s pojavom podnebnih sprememb, ki mu v Pentagonu pravijo »množitelj groženj«.

Vse več strokovnjakov se posveča možnim scenarijem razkroja globalizacije, kot jo poznamo, in nazadovanju, celo morebitnemu propadu ključnih velesil. Švicarski strokovnjak za trajnost Mathis Wackernagel je že leta 2012 v zborniku 2052: A Global Forecast for the Next Forty Years predvidel: »Ko se dohodki zmanjšujejo, lahko vlade prenehajo vlagati, tudi v izobraževanje in vzdrževanje infrastrukture, in prepuščajo svoja prebivalstva, da se sama spopadajo z vedno višjimi računi za hrano in energijo. Nacionalni stečaji lahko postanejo pogostejši.« Ta napoved se danes že uresničuje s tem, da je stanje v svetu več kot alarmantno. Achim Steiner, vodja Programa Združenih narodov za razvoj, je novembra lani opozoril, da je 54 držav na robu bankrota, med njimi pomembne regionalne sile, kot so Nigerija, Kenija, Južnoafriška republika, Egipt, Turčija, Pakistan, Argentina, Brazilija, Mehika in Rusija. ZDA so medtem prisiljene redno dvigovati zgornjo mejo javnega zadolževanja, da sploh lahko financirajo svoj državni in vojaški aparat ter odplačujejo prejšnje dolgove. Ameriški nacionalni dolg je lani presegel nepredstavljivih 30 tisoč milijard dolarjev.

Nič čudno, da so napovedi nekaterih poznavalcev zelo temne. Ameriški geopolitični analitik Peter Zeihan v knjigi The End of the World is Just the Beginning navaja: »V 20. letih 21. stoletja bo skoraj povsod prišlo do zloma potrošnje in proizvodnje ter naložb in trgovine. Globalizacija se bo raztreščila na kose.« Zeihan sicer predvideva, da jo bodo ZDA odnesle razmeroma dobro v vedno bolj nestabilnem svetu zaradi ugodnega geografskega položaja in obilice lastnih resursov, vendar kljub temu v knjigi Disunited Nations razmišlja: »Veliko stvari lahko rani imperij: podnebne spremembe, ki uničijo proizvodnjo hrane, lahko srhljivo hitro sesujejo celo najmočnejše družbe; notranjepolitični spori lahko (dobesedno) obglavijo sistem; obrobna ozemlja se lahko uprejo, zaradi česar ostane središče imperija brez vitalnega gospodarstva ali strateške opore. Toda daleč najpogostejši način, kako pade imperij, je ta, da pride drugi imperij in ga udari v obraz.«

Javnomnenjske raziskave kažejo, da več kot 40 odstotkov Američanov verjame, da bo v naslednjih desetih letih v državi izbruhnila državljanska vojna.

Kitajska je edina velesila, ki bi se lahko vojaško postavila po robu ZDA. Ameriški inštitut RAND Corporation je v študiji The U.S.-China Military Scorecard, objavljeni leta 2015, predvidel, da bo kitajska vojska kmalu enakovredna ali celo uživala prednost v primerjavi z ameriško na šestih od devetih področij konvencionalne vojaške zmogljivosti in da bo v nadaljnjih petnajstih letih »Azija priča vse hitrejšemu nazadovanju meje ameriške nadvlade«. To pa ne pomeni, da je pred nami obdobje kitajske hegemonije; verjetneje je to, da bo svet razdeljen na blokovske ureditve. Nemogoče je napovedati, kakšno bo razmerje moči v takšnem svetu.

Somrak bogov

Gredo ZDA res po poti nekdanjih imperijev, ki so se po vrhuncu svoje moči izčrpali zaradi stroškov širitve in konstantnih osvajalnih vojn? Predsednik Dwight D. Eisenhower je v poslovilnem govoru 17. januarja 1961 izrecno posvaril pred naraščajočim vplivom ameriškega vojaškoindustrijskega kompleksa. Devet let kasneje je ameriški ekonomist Seymour Melman v knjigi Pentagon Capitalism konkretiziral te strahove: v permanentnih vojnah vojaška industrija deformira celotno gospodarstvo, izkrivi socialne in ekonomske prioritete in sestrada domače investicije zavoljo vlaganja v vojne in nacionalno varnost. ZDA namenjajo za vojsko že blizu 900 milijard dolarjev na leto, stroški njenih vojnih kampanj pa so še višji. Ekonomista Joseph Stiglitz in Linda Bilmes sta, za primer, izračunala, da je samo druga iraška vojna stala ZDA (vsaj) tri tisoč milijard dolarjev.

Kam je vse skupaj privedlo, v knjigi The Greatest Evil is War, ki je izšla leta 2022, opisuje novinar Chris Hedges: »Denar vlagamo v raziskave in razvoj oborožitvenih sistemov in zanemarjamo tehnologije obnovljivih virov energije za boj proti globalnemu segrevanju. (…) Mostovi in nasipi se rušijo. Šole propadajo. Domača proizvodnja upada. (…) Inteligenca, empatija in skupno dobro so izgnani. Kultura je degradirana na domoljubni kič. Izobraževanje je zasnovano samo za vcepljanje tehnične usposobljenosti za služenje strupenemu motorju korporativnega kapitalizma. Zgodovinska amnezija nas loči od preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tisti, ki so označeni kot neproduktivni ali odvečni, so zavrženi in prepuščeni životarjenju v revščini ali zaprti v kletke.«

ZDA so ujete v vrtincu naraščajoče socialne in ekonomske neenakosti, v katerem je utonil nekoč opevani ameriški sen. Nekdanji vrhovni sodnik Louis Brandeis je opozoril: »V tej državi imamo lahko demokracijo ali pa veliko bogastvo, skoncentrirano v rokah peščice, ne moremo pa imeti obojega.« Kapital je uzurpiral volitve na vseh ravneh, od lokalnih do zveznih, in podjarmil praktično celotno družbo interesom korporacij in bogatašev. Novinar John Nichols in strokovnjak za politično ekonomijo in medije Robert W. McChesney sta že leta 2013 v knjigi Dollarocracy osvetlila temno plat predvolilnih spektaklov, ki spodkopavajo demokratične norme, uničujejo dialog, polarizirajo družbo in razpihujejo politične ekstremizme. Navajata, da so vodilni demokrati in republikanci med predsedniškimi volitvami leta 1960 javno svarili pred pretiranim političnim oglaševanjem; takrat je to znašalo 14 milijonov dolarjev. Upoštevajoč inflacijo bi ta znesek leta 2012 znašal 109 milijonov, sta poudarila Nichols in McChesney in izračunala, da to pomeni zgolj dva odstotka denarja, namenjenega za predvolilno kampanjo predsedniških volitev v tistem letu. Citirata tudi novinarja Matta Taibbija, ki je takrat zapisal: »To, kar se gremo Američani, da izberemo predsednika, ni le noro in nepotrebno, ampak tudi resnično okrutno. Na stotine milijonov dolarjev je porabljenih za namerno, cinično netenje sovraštva in besa na obeh straneh.«

Publicist Stephen Marche v knjigi The Next Civil War navaja: »[Donald] Trump je veliko manj pomemben, kot obe strani razumeta. Na tiskovni konferenci leta 2017 je izrekel najpametnejšo stvar o svoji politični karieri: ’Nisem jaz razdelil te države. Ta država je bila resno razdeljena, preden sem prišel sem.’ Trump je kvečjemu simptom.« V prenesenem pomenu: če bi bila ameriška demokracija okužena z virusom HIV, bi Trump pomenil aids. Javnomnenjske raziskave kažejo, da več kot 40 odstotkov Američanov verjame, da bo v naslednjih desetih letih v državi izbruhnila državljanska vojna. Tretjina demokratov in republikancev verjame, da je uporaba nasilja »do neke mere upravičena«. Leta 2017 jih je tako mislilo le osem odstotkov.

»Tehnična definicija državljanske vojne je po podatkih Centra za preučevanje državljanske vojne na Inštitutu za raziskovanje miru v Oslu tisoč smrtnih žrtev v enem letu. Opredelitev državljanskega razdora se začne pri 25 smrtih v enem letu. V ZDA so leta 2019 domači skrajneži ubili 42 ljudi; leta 2018 so jih ubili 53; leta 2017 37; leta 2016 72; leta 2015 pa 70. Po tej definiciji je Amerika že v fazi državljanskega razdora, na pragu državljanske vojne,« pojasnjuje Marche.

Državljanska vojna v ZDA bi lahko imela obliko terorističnih napadov in atentatov, splošnih nemirov in kolapsa družbene stabilnosti.

Posebno grožnjo pomeni porast skrajno desnih in konspirativnih gibanj, kot je QAnon, ki ima še vedno na milijone privržencev. Novinar Mike Rothschild v knjigi The Storm Is Upon Us navaja: »QAnon je postal organiziran in nasilen veliko hitreje kot katerakoli oblika islamskega ekstremizma. (…) Področni urad FBI v Phoenixu je v dopisu maja 2019 opozoril, da se bodo ’[domače ekstremistične] teorije zarot zelo verjetno pojavile, razširile in razvijale na sodobnem informacijskem trgu, občasno pa spodbudile skupine in tudi posamezne skrajneže k izvajanju kriminalnih ali nasilnih dejanj’. V dopisu je QAnon poimensko neveden kot eno odmevnejših ’obrobnih političnih’ gibanj, ki ’tiho podpirajo ali legitimirajo nasilna dejanja’…« To je bila tišina pred nevihto, ki je udarila 6. januarja 2021 v obliki napada na Kapitol. Poskus državnega prevrata še vedno podpirajo številni republikanski kongresniki in senatorji in tudi njihovi volivci, kar Marchu pove, da se republikanci, v nasprotju z demokrati, že zavedajo razkroja institucij. Zato različne obtožnice proti Trumpu, vključno s tisto, da je poskušal razveljaviti izid predsedniških volitev 2020, ne vplivajo bistveno na njegovo priljubljenost. Državljanska vojna bo imela po mnenju strokovnjakov obliko terorističnih napadov in atentatov na predstavnike ljudstva, vladnih služb, zveznih agencij, sodstva in medijev, splošnih nemirov in nasilja, porasta kriminala, ki mu policija v številnih bankrotiranih mestih že zdaj ni kos, in na koncu popolnega kolapsa družbene stabilnosti.

V zvezi z Wackernaglovim predvidevanjem, da bodo vlade prepustile državljane svojim usodam, vidimo, da se to v ZDA že dogaja na več ravneh, od problema brezdomstva do zapostavljenosti celotnih regij. Tudi zasebni sektor se umika s področij, ki niso več dobičkonosna. Nacionalni javni radio (NPR) je konec julija 2023 poročal, da se zavarovalnice umikajo iz Floride, Kalifornije, Louisiane, Kolorada in drugih zveznih držav. Za primer, v Kaliforniji ljudje prejemajo obvestila, da so jim zaradi prepogostih požarov ukinili zavarovanje njihovih domov. »Če ljudje ne morejo dobiti zavarovanja, ne morejo dobiti hipotek. In družine, ki nimajo ustreznega zavarovanja doma, se pogosto spopadajo s težavami po katastrofah. Nekateri se morajo preseliti, ker ne morejo sami plačati za popravilo svojih domov,« navaja NPR. Jake Bittle, novinar in avtor knjige The Great Displacement, opozarja, da je bilo leta 2022 zaradi posledic naravnih nesreč razseljenih tri milijone Američanov, mnogi za vedno: »Še več milijonov jim bo sledilo – ne oni, ne vlada in ne nepremičninski trg niso pripravljeni [na to].« Podnebne kataklizme bodo zaostrile družbenoekonomske napetosti do neslutenih razsežnosti.

Letos bodo v ZDA predsedniške volitve. Favorita sta sedanji predsednik Joe Biden na demokratski strani in pa Trump na republikanski. Simbolika je v nebo vpijoča. Ostareli, onemogli in velikokrat izgubljeni Biden pooseblja upehano Ameriko, Trump pa njen ekstremni, poblazneli del.