Je priročnik Nine Gaspari odmev hiperprodukcije ustvarjanja in kazanja sebe?

Prevedena vplivnica

Ko je časnik The Guardian sredi leta 2022 avstralskega pisatelja Johna Hughesa soočil s tem, da je njegov roman The Dogs na kar 58 mestih izjemno podoben ali celo identičen angleškemu prevodu knjige beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič The Unwomanly Face of War, je »obdolženec« v daljšem odgovoru na očitke med drugim zapisal: »Vsak umetnik vzame. Kaj drugega počnemo kot neskončno recikliranje zgodb? To je proces, ki se dogaja, odkar so starogrški tragiki prvič reciklirali Homerjeve zgodbe za Dionizov festival ...« In dodal: »Dejstvo je, da ni pomembno, kaj vzameš, ampak kaj s tem narediš.«

Reference, citati, reimaginacije v umetnosti res niso nič novega, iz njih nenehno rastejo nove umetnine, tudi mojstrovine. Pa vendar je razlika med reimaginacijo in kršitvijo avtorskih pravic, ki so jo očitali Johnu Hughesu – v njegovem delu so tedaj prepoznavali tudi prepise iz Velikega Gatsbyja in Ane Karenine.

Boris Kobal je šel še precej dlje, od enega samega avtorja, italijanskega dramatika Alda Nicolaja, je skopiral celotno dramo Profesionalci espe, le prevedel jo je iz italijanščine. Na sodišču se je branil z argumentom, da je šlo za provokacijo, da je želel le preveriti strokovnost komisije, ki je bdela nad prijavami na natečaju za izvirno slovensko komedijo. A krivdo je priznal in leta 2020 dobil 15 mesecev pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo treh let.

Lahko bi rekli, da je Boris Kobal zaplet dobro unovčil, saj je o vsem tem in tudi o drugih vidikih svojega življenja pred pol leta izdal knjigo 100 km. Da se je v času, ko spremljamo porast pisanja iz izkustvene perspektive avtorice ali avtorja znotraj vseh literarnih zvrsti, izrazil v (avto)biografiji (napisani skupaj s pisateljem Davorinom Lenkom), sicer ni posebno presenečenje. Na novembrski lestvici desetih najbolje prodajanih domačih knjig za odrasle v Mladinski knjigi je kar šest knjig, ki so jih avtorji napisali (tudi) o samih sebi.

Med njimi ni profesionalnih literatov: ne, dva sta zdravnika, Klemen Selakovič podcaster, Miha Šalehar radijski voditelj, Nina Osenar televizijska voditeljica. A vsi so čutili dolžnost, da napišejo knjigo – ali dve. Kajti danes, kot kaže, ni več dovolj, da se izpolnjuješ v svojem poklicu in svoji stroki, pa na družbenih omrežjih in morebitnih medijskih nastopih, v času hiperprodukcije ustvarjanja in kazanja sebe mora vsak, ki čuti, da je njegova zgodba nekaj posebnega, edinstvenega, četudi ni, in vsak, ki zna pisati ali ne, izdati še knjigo. Najraje priročnik za samopomoč, ta po vsem svetu komercialno izjemno uspešni žanr, ki se mu nista mogla upreti niti Borut Pahor niti Aljoša Bagola.

Na ta vlak je nedavno skočila tudi podjetnica Nina Gaspari, danes najbolj prepoznavna kot podcasterka. A bralci njene nedavno izdane knjige Lovim svoje ravnotežje, v kateri »prepletam strokovne vpoglede v postavljanje okvirjev uravnoteženega življenja« ter »osebne zgodbe in spoznanja«, so kmalu ugotovili, da je celo poglavje Strah dobeseden prevod istoimenskega poglavja knjige Rupi Kaur, kanadske vplivnice indijskih korenin s kar 4,6 milijona sledilcev na Instagramu. Tudi vaje iz uvoda knjige Nine Gaspari so bile enake vajam, ki jih priporoča Rupi Kaur. A ta v knjigi ni bila omenjena.

Soočena z očitki, ki se niso polegli, je Nina Gaspari po slabem tednu dni priznala, da ti držijo. Prišlo naj bi do napake, za katero naj bi bila kriva nepozornost. Napako naj bi zdaj popravila in ustrezno navedla vire.

Mnogi so se v zadnjih dneh spraševali, kaj je Nini Gaspari – sploh v času, ko zaradi plagiatov odstopajo politiki (spomino se tudi ministrice Klavdije Markež leta 2015) in vodje univerz (Harvard) – tega treba bilo. Zakaj pisati, če nimaš svojih vsebin? Zakaj ponavljati napake Mojce Mavec in Vide Žabot? Anonimneži, povezani s stranko SDS, ki so na Nino Gaspari še posebej intenzivno zlivali gnojnico, pa bi se morali najprej zazreti vase. Tudi predsednik SDS Janez Janša je že delil plagiat. Štiri odstavke njegovega govora iz leta 2006, ki je dobil celo naziv bob leta, je pred tem povedal tedanji britanski premier Tony Blair. Janša se je kasneje izgovarjal, da si je misli izposodil od Tomáša G. Masaryka, a kopiral je Blaira. Laburisti se za ukrepanje tedaj niso odločili.