Strižna vrsta

Jack & Joe Steak and Burger Club
Ob bregu 20, Maribor
Tel.: 051 370 621
Jack & Joe odpreta vsak dan opoldne, zapirata pa od ponedeljka do četrtka ob 23., ob petkih in sobotah ob 24., ob nedeljah pa ob 22. uri.

Ambient:
precej klasična, generična, bolj na temno vižo rezana stejkdžinica; muzika je bolj neka klubska four-on-the-floor kovačija

Napitki:
nekaj bevogov in mariborsko pivo iz špine; domači ledeni čaji, koktajli, dovolj resna izbira vin z nenavadno politiko marže – glej tekst

Vegetacija:
v obširno menujsko slikanico so med obilje mesovja uvrstili tudi nekaj brezmesnih jedi

Dostopnost:
parkiraj kje blizu Lenta in se odpravi na bolj ali manj dolg špancir ob Dravi; prostor je v znižanem pritličju, gibalno ovirane čaka spust

Fino:
perutničke
spektakel s tomahavkom

Ne tako fino:
goveji karpačo
ocvrti krompirček

Karpačo je stal pretiranih 23, perutničke in burger z natrgano svinjino 13,9, solata z jurčki 15,1, kila avstralskega tomahavka je 90, pomfri 4,5, cheesecake 5,9 in tiramisu 6,5 evra.

»Hahaha, v uri pa pol se mi še zmenimo ne, kaj bomo naročili!« je na zadnjem sedežu konzumobila prhnil glavni načrtovalec naših ekspedicij, ko mu je prijazna natakarica v novi, limbuški izpostavi razvpite mariborske stejkarije Jack & Joe v polni bajti ponudila mizo od 16.30 do 18.00. Na srečo smo potem v originalnem obratu na Lentu dobili na voljo dvakrat toliko časa; na srečo tudi zato, ker se je izkazalo, da domnevne vrste pred Jakatom in Jožetom niso le mit, ampak dejstvo: pred oštarijo je bila na petkovo popoldne dejansko formirana kolona kakšnega ducata na prosto mizo čakajočih obiskovalcev.

Morda je tako tudi zato, ker potem notri čisto vse ne štarta s pričakovano brzino – k temu zagotovo prispeva debela menujska slikanica, ob listanju katere se uresniči prvi stavek tegale popisa. Jack & Joe namreč ponujata svašta – v osnovi so to res stejki in burgerji (in običajna perutničkarsko-rebrasta roba) pa v tortilje zavito mesovje, precej je svakojakega cvrtja, brdo kompleksnih solat, tu je azijski oddelek, celo gratinirani polži so prilezli v ponudbo.

No, ko se je po kar nekaj čakanja na mizi končno pojavil karpačo irske govedine, se je izkazalo, da bi morali počakati še malo, saj so bile rezine še malo zmrznjene; po drugi strani je pa res, da bi ob daljšem čakanju gomila pečenih jurčkov še bolj razplozala solatno perje pod sabo. V Jacku & Joeju se sicer trudijo, a so natakarsko podhranjeni (mineralko smo neuspešno naročili trikrat), pri toliko postavkah na meniju pa je večja tudi verjetnost površnosti in nedodelanosti. Drugače od fino hrustljavih in okusnih ocvrtih perutničk nas je domači (karkoli že to pomeni) ocvrti krompirček spomnil na gumasto mehke vnaprej ocvrte kiosk primerke iz osemdesetih let, v burger z natrgano svinjino so nabasali preveč vsega (zelena in majonezna zeljna solata, čedar in dve omaki), da bi meso sploh prišlo do izraza, kompozicija pa je pod prsti kaj hitro začela razpadati.

Še ena stvar se rada pripeti ekstenzivnim menijem: da navedenega ni. Na Lentu je to bila slovenska govedina: v jedilniku obljubljajo svakojako stejkovje slovenskega, irskega, avstralskega in ameriškega izvora, pa se potem izkaže, da je domače govedo očitno preživelo. Naš izbrani tomahavk je tako prišel iz dežele tam spodaj, krasno zapečen je bil, pri mizi pa ga je fajn koroški kelnar še spektakularno dokončal s kosi mozgovega masla, ki jih je na rezinah mesa stalil z brenerčkom. Drago, ampak proper, še posebej s požirki Edijevega dueta, ki ga tu dajejo za 45 evrov, kar je – sploh v primerjavi z Marofovo frankinjo za 99 – prava bagatela. Neimpresivna cukra – cheesecake in tiramisu – sta samo še učvrstila vtis, da je Jack & Joe generičen plac, ki bi rad bil tako ugledna stejkarnica kot ljudska burgerdžinica, pa nazadnje ni nič od tega. Glavno, da so vrste.