Zeleni spopad

V Sloveniji lani ni bilo nobenega referenduma. Kar je logično. Referendumi, ki so jih v zadnjih letih razpisale politične stranke, so bili praviloma neuspešni. Morda se bo to letos spremenilo. Nova Slovenija je že na začetku leta napovedala, da bo stranka, če bo vlada s spremembo energetskega zakona »še naprej trmarila«, državljane pozvala, naj zahtevajo referendum. Ker je dovolj! A stvari niso takšne, kot se zdi na prvi pogled.

Novo Slovenijo, v njenem imenu pri tej temi nastopa kot prvi govorec poslanec in nekdanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, so k temu spodbudile določbe zakona, ki na novo urejajo ogrevanje stanovanjskih zgradb. »Nesprejemljivo je, da vlada 121.000 gospodinjskim odjemalcem zemeljskega plina, ki prispevajo 1,5 odstotka emisij ogljikovega dioksida v Sloveniji, prepoveduje način ogrevanja in jih sili v menjavo načina ogrevanja, kar bo povezano z velikimi stroški,« je Vrtovec ves zgrožen nad vlado pojasnjeval na ponovoletni tiskovni konferenci. Stvari naj bi bile grozne. »Trenutni pristop k zelenemu dogovoru je izrazito aktivističen, ideološki, navzven zelen, znotraj rdeč, in prinaša uničenje evropskega gospodarstva in industrije ter več revščine za ljudi.« Predlog novega energetskega zakona je sicer šele začel parlamentarno pot, če ne bo resnih političnih pretresov, naj bi bil sprejet do maja.

Kaj je zmotilo poslanca NSi? Ima prav? Predlog zakona, eden izmed njegovih namenov je »spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije«, prepoveduje projektiranje in vgradnjo kotlov na zemeljski ali utekočinjeni naftni plin v novih stanovanjskih stavbah. Zmotilo ga je tudi, da naj bi bila v strnjenih naseljih prepovedana vgradnja novih kurilnih naprav na trda goriva. Preprosteje – v novih stavbah se ljudje ne bodo več mogli ogrevati z zemeljskim plinom ali lesno biomaso. Naj zapišemo še enkrat: v novih stavbah. Pa ne samo to. Ta omejitev velja zgolj za strnjena naselja, kjer številna individualna kurišča in izpusti trdih delcev škodujejo zdravju. Zakon določa še omejevanje podeljevanja novih koncesij za distribucijo zemeljskega plina, ki pa bodo, na primer v mestih, pod določenimi pogoji podaljšane. Polovica danes veljavnih koncesij se v Sloveniji izteče po letu 2040.

Argumenti poslanca Vrtovca so torej plitvi, če se izrazimo vljudno. Imajo pa politični odmev. Ekonomist, nekdanji minister, univerzitetni profesor in član vladnega strateškega sveta Matej Lahovnik je tako v ponedeljkovi oddaji 24 ur med razpravo o podjetju Roberta Goloba lahkotno pripomnil, da bo imel Robert Golob politične težave. »To zna sprožiti revolt med ljudmi, marsikdo bo rekel, jaz imam gozd, ne smem se ogrevati na lastna drva, nekdo pa si je omislil fotovoltaiko, kjer so mu zagotovljene visoke subvencije za prodajo na trgu, ne pa za uporabo za lastne namene.« Izjava je za uglednega profesorja res nenavadna, ukrep namreč prepoveduje le vgradnjo novih peči v novih stavbah v strnjenih naseljih, ne pa vsega in povsod. Ampak Lahovnik se vedno rad usede na populističen vlak.

Propaganda namreč deluje. Stranka NSi tako zdaj na družbenih omrežjih objavlja fotografije ognjišča z napisom »Vlada bi prepovedala ogrevanje na drva in zemeljski plin«. Matej Tonin, predsednik stranke, zahteva, da je zdaj »potrebna revizija evropskega zelenega dogovora. Aktualni pristop EU za zmanjševanje toplogrednih plinov je napačen, saj temelji na aktivizmu. Ljudi bomo potisnili v revščino, uničili evropsko industrijo, planeta pa ne bomo rešili.«

»Trenutni pristop k zelenemu dogovoru je izrazito aktivističen, ideološki, navzven zelen, znotraj rdeč, in prinaša uničenje evropskega gospodarstva in industrije ter več revščine za ljudi.«

Planeta sicer ni treba reševati. Zemlja se bo kljub podnebnim spremembam vrtela dalje, le narava, ljudje in družbenoekonomski sistem, v katerem živimo, imamo težave.

Prepoved?

Plin je fosilno gorivo, ima svoj ogljični odtis. »Pri plinu je Slovenija popolnoma uvozno odvisna država. Na leto plačujemo okoli tri milijarde evrov za uvoz fosilnih goriv. Zaradi energetske krize je v letih 2022 in 2023 država izdatno subvencionirala cene za končne uporabnike plina in že zaradi tega se postavlja logično vprašanje, ali je vse to smiselno,« poskuša strahove NSi demistificirati državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Tina Seršen. »Absurdno je, da nekateri še vedno pozivajo k uporabi plina, k širitvi koncesij, četudi vemo, da bi bile brez državnih subvencij v višini skoraj 50 milijonov evrov cene zemeljskega plina za gospodinjstva izredno visoke. Bistveno višje, kot so zdaj. Če teh subvencij ne bi bilo, bi verjetno veliko ljudi plin že danes zamenjalo s kakšnim cenejšim energentom. Cena plina se bo v naslednjih letih zviševala, saj prihajajo še emisijski kuponi.« Predlog zakona omejuje le vgradnjo plinskih naprav v nove stanovanjske hiše, ne dotika se sploh poslovnih odjemalcev, saj naj bi se industrija težje prilagajala kot gospodinjstva. »To je prvi korak, začnimo na začetku, gospodinjstva pomenijo kakšno četrtino vsega porabljenega plina, nato pridejo na vrsto drugi odjemalci. Ponavljam, res absurden je argument, da bo omejevanje plinskih kotlov v nove hiše ljudi pahnilo v energijsko revščino, saj sami veste, koliko stane postavitev novega objekta,« dodaja Tina Seršen.

Kaj pa omejevanje ogrevanja na trda goriva, omejevanje uporabe, kot pravijo v NSi, ali res v peči ne bomo mogli dati vsega lepega, kar zraste v slovenskih gozdovih? Zakaj imajo, kot določa predlagani zakon, na območjih strnjenega naselja prednost za vir ogrevanja pred lesno biomaso drugi obnovljivi in nizkoogljični viri? »Na ministrstvu še vedno spodbujamo uporabo lesne biomase, to je obnovljiv vir energije. A vedeti morate, da je v mestih takšno ogrevanje, če gre za individualna kurišča, še posebno v kotlinah, kakršna je ljubljanska, zdravju škodljivo. Zato zakon predvideva, da vgradnja tovrstnih naprav v individualna kurišča novih ali prenovljenih stavb kot primarni vir ogrevanja v strnjenih naseljih ne bo več dovoljena. Kje natančno so, bodo določile same občine. Bodo pa ljudje v strnjenih naseljih še vedno lahko vgradili kamine za dogrevanje. Ljudi torej ne bomo prisilili, da bodo menjali nove biomasne kotle. Ne nazadnje nakup kurilnih naprav na lesno biomaso spodbuja tudi Ekosklad. Gre za laži in zavajanje.« Strnjena naselja so mesta in vasi, kjer na manjšem območju stoji več individualnih hiš. Kaj je strnjeno naselje, bo določeno na podlagi ocene toplotnega odjema, vrste tehnologij za rabo energije, števila prebivalcev in stavb, reliefa, prevetrenosti področja.

Omejevanje individualnih kurišč po mestih in kotlinah sicer ni stvar zelenega prehoda, pač pa zdravstvene politike. Zakonodaja že zdaj prepoveduje uporabo starejših in okoljsko neustreznih kurilnih naprav. NIJZ priporoča »ogrevanje s centralnim daljinskim sistemom in čistejšimi viri energije«. Razlog je enostaven. »Pri gorenju lesa nastanejo visoke koncentracije delcev, visoke koncentracije dražečih organskih spojin (kot so na primer akrolein, formaldehid) ter ogljikovega monoksida. Nastanejo pa tudi dušikovi oksidi, PAH in kompleksne organske spojine (na primer dioksini in furani, izocianati …).« Uporaba lesne biomase kot goriva je problematična povsod tam, kjer pozimi nastajajo temperaturne inverzije in vremenske razmere, ki omogočajo, da se onesnaženi zrak kopiči v majhnem volumnu zraka. »Emisije v zraku, ki imajo lahko negativne vplive na zdravje ljudi in jih lahko pričakujemo tudi pri najsodobnejših kurilnih napravah na lesno biomaso, za faktor od 2 do več 1000 presegajo emisije, ki jih lahko pričakujemo pri zemeljskem plinu in kurilnem olju.« V strukturi porabe energentov v gospodinjstvih so lesna goriva leta 2022 po podatkih SURS pomenila 34 odstotkov celotne porabe.

Vse, kar počneta Jernej Vrtovec in njegova NSi, je posnemanje politike in propagande, ki jo širi skrajna AfD.

Predlaganim določbam energetskega zakona pa ne nasprotuje le stranka NSi. Skeptični so pri sestrski SDS, njihov poslanec Franc Rosec tako pravi, da bo predlagani zakon »ljudem pobral denar iz denarnic«, še bolj ogorčeni pa so pri gospodarskem združenju za utekočinjeni naftni plin GIZ UNP, ki združuje slovenske distributerje. Trdijo, da je zakon »izjemno rigiden«, da ne »upošteva raznolikosti stavb ter omejenih možnosti gospodinjstev na podeželju«, in dodajajo, da bo zakon najbolj prizadel »tisti segment prebivalstva, ki zaradi finančnih zmožnosti po izteku prehodnega obdobja ne bo zmogel investicije v nov ogrevalni sistem ali predelavo starega«. Argumente gospodarskega združenja je treba razumeti z vidika njihovega poslovnega interesa. Skupna poraba plina se je zaradi energetske krize leta 2022 v Sloveniji že zmanjšala za 11 odstotkov, leta 2022 se je zmanjšalo tudi število odjemalcev. In trend se bo, ne glede na usodo zakona, nadaljeval.

Politična taktika

Grožnja z referendumom je seveda politična igra pritiska. Zahteve stranke NSi so jasne. Iz predlaganega zakona želijo umakniti prepoved vgradnje kotlov, zahtevajo spremembe načina za obračunavanje omrežnine – pri čemer naj bi bil nov način prijaznejši do lastnikov malih sončnih elektrarn, saj naj bi se tako ohranila »ekonomska upravičenost investicije« – govorijo o pomenu jedrske energije. In najpomembnejše: od vlade zahtevajo, da »v okviru evropskih institucij začne pogovore za revizijo ciljev evropskega zelenega dogovora, tako da se ohrani konkurenčnost evropskega gospodarstva in da zeleni prehod ljudi ne bo pripeljal v revščino«.

Ideja, da je evropski zeleni dogovor, strategija prehoda, ki jo vodi evropska komisija, pot do revščine in ne pot v podnebno nevtralnost celine, ni nastala v Sloveniji. V Evropi in v Sloveniji se krepijo politične stranke, ki širijo skepticizem. Ne gre za obskurna gibanja, kakršna je pri nas pozabljena Resni.ca, skepticizem prehaja v mainstream politiko. Obrat od zelenega je najočitnejši pri Evropski ljudski stranki (EPP), katere članice so tudi NSi, SLS in SDS. EPP vodi politični pragmatizem, njena logika je enostavna, ker podnebne spremembe povzročajo spremembo okolja, ker zahtevajo drugačno ravnanje ljudi in spremembe v industriji, jih veliko ljudi zavrača, zavrača pa jih tudi kapital. EPP je zdaj k nelagodju v javnosti zgolj pristavila svoj lonček, še več, namenoma širi dodatne strahove in se postavlja v vlogo zagovornika malih ljudi, kmetov. Zgolj opomba: glavna zagovornica evropskega zelenega dogovora sta evropska komisija in njena predsednica, članica Evropske ljudske stranke, Ursula von der Leyen.

Omenimo dva primera takšnega slepomišenja. Lani novembra so evropski poslanci glasovali o uredbi o trajnostni uporabi pesticidov. Parlament je zavrnil predlog evropske komisije o zmanjšanju skupne uporabe pesticidov (zgolj) za 50 odstotkov do leta 2030. »Danes proslavljamo zmago zdrave kmečke pameti v evropskem parlamentu,« je po glasovanju ponosno dejal slovenski poslanec Franc Bogovič, »veseli me, da smo evropski poslanci pokazali rdeč karton tistim v evropski komisiji, parlamentu in okoljskim NVO-jem, ki so mislili, da bodo na osnovi svoje zelene ideologije in z odločitvami iz bruseljskih foteljev ukazovali, kaj naj kmetje delajo.« Zelo zadovoljni so bili tudi v Kmetijsko-gospodarski zbornici, kjer so zapisali, da bi »sprejetje uredbe ogrozilo prehransko varnost Slovenije«.

Največja nevarnost evropskemu kmetijstvu pomenijo podnebne spremembe, ne pa izvrševanje politično dogovorjenega zelenega prehoda.

Vsi pa niso bili navdušeni. Avstrijska evroposlanka Sarah Wiener (Zeleni) je zapisala, da je bil »to zelo temen dan za družbo kot celoto in okolje – pa tudi za kmete, ki bi bili osvobojeni narekov agroindustrije«, in dodala, da so »skrajni desničarji in konservativci predlog uredbe o pesticidih tako razvodeneli, da je bil na koncu zavrnjen. Uredba o pesticidih je za zdaj mrtva.« Sarah Wiener je bila med kampanjo tarča številnih pritiskov, v pisarno je dobila pismo, kjer so ji »jezni vinarji«, tako je bilo anonimno pismo podpisano, prijazno predlagali tri možnosti: lahko odstopi in se vrne v Avstrijo, lahko se za dve leti zapre v psihiatrično ustanovo ali pa čaka in tvega, da se bo od nekod pojavil morilec.

Franc Bogovič je bil med tistimi poslanci, ki so se v času oblikovanja uredbe, kot so poročali pri novinarskem portalu DeSmog, redno srečavali z lobisti različnih proizvajalcev pesticidov. Med leti 2020 in junijem 2023 se je srečal s 43 predstavniki industrije in le s petimi predstavniki nevladnih organizacij. Dvakrat je sodeloval na srečanjih, ki jih je organiziralo nemško podjetje Bayer. Očitke, da je podlegel lobističnim pritiskom, Bogovič ostro zavrača. Za bruseljski Politico je dejal, da je predvsem kmet, kmetijski inženir. »Imam svoje mnenje. Njihovega mnenja o tem res ne potrebujem. Imam jasno mnenje o tem, kaj je v kmetijstvu mogoče in kaj ni.«

Bogovič se je nekoč ukvarjal s prodajo pesticidov. Kot nam je pojasnil, je bil lastnik podjetja, »ki se je ukvarjalo s prodajo kmetijskega in gradbenega materiala ter organizacijo kmetijske pridelave. Podjetje sem odprl leta 1990, bilo je aktivno 16 let, nato smo dejavnosti podjetja prodali. Imam vse potrebne certifikate za uporabo in prodajo fitofarmacevtskih sredstev, tudi certifikat za odgovorno osebo pri prodaji fitofarmacevtskih sredstev, podobno kot naša bodoča kmetijska ministrica.« Bogovič naj bi bil sicer »realist«, zaveda se podnebnih sprememb, a zavrača prehitre ukrepe. Lani februarja je tako glasoval zoper uredbo o prepovedi prodaje novih avtomobilov z motorji z notranjim zgorevanjem od leta 2035. Ni bil edini. Proti so bili vsi slovenski poslanci EPP, torej še Milan Zver, Romana Tomc in Ljudmila Novak.

EPP prevzema retoriko strank, ki dvomijo o podnebnih spremembah, z upanjem, da bo pridobila volivce. Ta račun se ne izide. Kadar desnosredinske stranke prevzamejo retoriko skrajnejših, te ne izginejo s političnega prizorišča. Le okrepijo se.

Podobno kot s pesticidi je lani v Bruslju potekalo tudi sprejemanje demonizirane uredbe o obnovi narave, ki jo je pripravila evropska komisija. Demonizirana je bila zaradi vsega hrupa, ki ga je v imenu zaščite evropskih kmetov širila prav EPP. Uredba naj bi, kot je bilo načrtovano, omogočila počasno obnovo in ponovno vzpostavitev evropskih mokrišč, rek, gozdov, travnikov, morskih ekosistemov ter urbanih zelenih območij. Poslanci EPP pa so vztrajali pri načelu, da bi preveliko prilagajanje zahtevam okolja, denimo 10-odstotno zmanjšanje kmetijskih površin v EU, povzročilo višjo ceno in uvoz nezdrave hrane iz držav, kjer so nižji standardi. Zaradi uredbe so svarili tudi pred globalno lakoto in velikansko izgubo delovnih mest. V enem izmed svojih objav je EPP celo zapisala, da bodo zaradi zavarovanja mokrišč po Evropi izginjale več kot 100 let stare vasi. Šlo je za zavajanje in pretiravanje, propagando, največja nevarnost evropskemu kmetijstvu so podnebne spremembe, ne pa izvrševanje politično dogovorjenega zelenega prehoda.

Najbolj goreč nasprotnik uredbe je bil vodja parlamentarne skupine EPP Manfred Weber, ki je skupaj s slovensko poslanko Romano Tomc v javnem pismu junija zapisal, da je predlog uredbe še eno v »zbirki orodij radikalnih okoljskih gibanj in podnebnih nevladnih organizacij, s katerim bodo lahko tožili vlade, da bi upočasnile ali popolnoma preprečile gospodarsko dejavnost na nekaterih območjih«. Zakon naj bi bil nevaren napad na kmete, morda je bil v izhodišču dobronameren, a pomeni »katastrofo za podeželske skupnosti, kmete in ribiče«.

Junija je bil predlog uredbe v evropskem parlamentu sprejet, vendar v omiljeni obliki. Kljub temu so proti razvodeneli uredbi glasovali vsi štirje slovenski poslanci iz skupine EPP. »Sladko-grenka zmaga,« je o kompromisarstvu v Bruslju za že omenjeni Politico dejala Greta Thunberg. »Absurdno je, da se moramo boriti za minimum. Pozitivno je, da je zakon sprejet, a je zelo oslabljen. Brez narave ni prihodnosti.« Končno besedilo uredbe naj bi bilo zdaj po dodatnih pogajanjih med parlamentom, komisijo in svetom Evrope dokončno sprejeto na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta v začetku letošnjega leta.

Ljudje podpiramo ukrepe, ki naj bi izboljšali okolje, a ko se ti dotaknejo našega življenja, navad, avtomobilov, počitnic, načina prehranjevanja, postanemo hitro zadržani. Še huje je, ko politika napove, da bo zaradi podnebnih razmer uvedla nove dajatve.

»Zakon EU o obnovi narave je upanje za močno degradirano evropsko naravo,« o sprejetem kompromisu pravi Špela Bandelj Ruiz, ki kot strokovnjakinja za biodiverziteto dela za Greenpeace. »Že zdaj pa je okrnjen na manj, kot ga po mnenju znanstvenikov za zaščito pred ekstremnimi vremenskimi razmerami ter težavami s pomanjkanjem hrane in vode potrebuje narava.« Po njenem mnenju se za ravnanji EPP skrivata kmetijski lobi in industrija. Copa-Cogeca, največje združenje evropskih kmetov, je v času oblikovanja uredbe namenoma širila dezinformacije. »Kar je sprejeto, je kompromis, veliko lukenj je v njem, zdaj pa je na državah članicah odgovornost, da bodo striktno implementirale sprejete zaveze. Naše preživetje in preživetje kmetijstva sta pač odvisni od narave, človek je vpet v naravni cikel, slepo zasledovanje dobička in vedno večja potrošnja pa narave ne bosta obvarovala.«

In Weber? »Boj proti podnebnim spremembam je zgodovinsko poslanstvo naše današnje generacije, o tem ni dvoma,« je dejal po tem, ko je bila izglasovana kompromisna različica. »Ljudi moramo prepričati, da podprejo spremembe, ne smemo jih strašiti. Smo stranka kmetov in na to smo ponosni.« Glede strašenja se Weber in z njim vsa EPP ne motita. A moral bi dodati, da so ljudi in kmete strašili prav oni. EU sicer za skupno kmetijsko politiko nameni skoraj tretjino svojega proračuna, največ izmed vseh postavk.

Posnemovalci

Naša država ni nič posebnega, morda smo še vedno zelena oaza na sončni strani Alp, a tudi pri nas politika izkorišča vprašanje podnebnih sprememb. Vrnimo se torej h kotlom za ogrevanje, na sam začetek. Identična zgodba o prepovedi oljnih in plinskih kotlov, o kateri danes govori NSi, se je lani odvila v Nemčiji, kjer je ogrevanje stavb odgovorno za okoli 15 odstotkov vseh toplogrednih emisij, vlada pa si je naložila načrt, da se to zniža.

Nemški minister za gospodarstvo in podnebje Robert Habeck (Zeleni) je tako lani pripravil zakon, po katerem naj bi se z letom 2024 prepovedala vgradnja novih kurilnih naprav, ki vsaj 65 odstotkov energije ne proizvajajo iz obnovljivih virov, omejitev pa naj bi za starejše stavbe začela veljati kasneje. Program, spodbujen z več milijard evrov težkimi subvencijami, je v Nemčiji »povzročil pravo politično dramo«, s klasičnimi očitki o tem, da bodo tudi tam zaradi zakona prizadeti revni ljudje in najemniki stanovanj. Do zakonskih rešitev so bili kritični seveda v skrajno desni stranki AfD, ki je trenutno druga najbolj priljubljena stranka. Na lestvicah priljubljenosti se uvršča takoj za koalicijo CDU/CSU. Politični recept stranke AfD je bil preprost: trdili so, da je zelena politika fasada, za katero si bogate elite delijo milijarde, po drugi strani pa naj bi, kot je dejala vodja AfD Alice Weidel, predlagani zakon povzročil »uničenje blaginje v velikanskih razsežnostih«. Pravi zeleni fašizem torej – na eni strani revni upokojenci in starši, ki svojim otrokom ne morejo plačati šolskih izletov, na drugi strani pa elita, ki v imenu namišljene zelene politike in podnebnih sprememb kuje dobičke. »Vsak državljan naj se sam odloči, kateri vir energije bo uporabljal za ogrevanje,« je pisalo na enem izmed letakov stranke AfD, »ogrevanje z obnovljivimi viri energije ne more preprečiti podnebnih sprememb«, pa na drugem.

Vse, kar počneta Vrtovec in njegova NSi, je torej posnemanje politike in propagande, ki jo širi skrajna AfD. Podobno se v evropskem parlamentu obnaša EPP.

Kako naprej?

Ljudje načeloma podpiramo ukrepe, ki naj bi izboljšali okolje, a ko se ti dotaknejo našega življenja, navad, avtomobilov, počitnic, načina prehranjevanja, postanemo hitro zadržani. Še huje je, ko politika napove, da bo zaradi podnebnih razmer uvedla nove dajatve. Ko abstraktne zaveze pripeljejo do konkretnih ukrepov.

»Podnebno politiko bi morali na ravni besed in ukrepov uokviriti kot pozitivno zgodbo, ki bo pripeljala do dostojnega življenja za vse.«

Bistveno vprašanje zelene politike je torej, kako ljudi prepričati, da je ogrevanje ozračja tako resno, da zahteva spremembo naših življenj. Kako jih odvrniti od bližnjic, ki jih ponujajo populisti? Odgovor ni lahek. EPP je izbrala predvidljivo pot. Prevzema retoriko skrajnih strank z upanjem, da bo pridobila nezadovoljne volivce in da ji bo po modelu »bolj počasi« uspelo uvesti nekaj okrnjenih zelenih politik. A ta račun se ne izide. V politiki velja pravilo, da kadar desnosredinske politične stranke prevzamejo retoriko skrajnejših, te ne izginejo s političnega prizorišča. Nasprotno, okrepijo se. Dober dokaz za to trditev je evropska migracijska politika. In podobno je z zelenim prehodom. Ravno ta teden so v Nemčiji razjarjeni protestniki napadli nemškega ministra Habecka, ker je vlada začela kmetom postopoma ukinjati davčne olajšave in povračila za gorivo. Habeck je po napadu izjavil, da je vrag vzel šalo, saj naj bi po spletu »krožili pozivi s fantazijami o državnem udaru, oblikujejo se ekstremistične skupine, odkrito se razkazujejo nacionalistični simboli«. Povprečna nemška kmetija naj bi lani prejela okoli 48.000 evrov subvencij, njihov dobiček pa se v zadnjih letih povečuje. Po podatkih Der Spiegla naj bi v letošnjem poslovnem letu povprečna nemška kmetija zaslužila 115.000 evrov, kar je zaradi višjih cen kmetijskih proizvodov dobrih 45 odstotkov več kot v prejšnjem poslovnem letu.

Odgovor na dileme o uspešnejšem uvajanju zelenih politik se skriva pri vprašanju razumevanja pravičnosti. »Ni družbeno sprejemljivo in pravično, da nekdo živi naprej nemoteno brez omejitev, ker si to finančno lahko privošči, kdo revnejši pa plačuje dvakrat več za kurilno olje, da se greje, in živi zgolj težje in težje,« razmišlja okoljski ekonomist Jonas Sonnenschein. »Odpor do nadaljevanja takega zelenega prehoda bo upravičeno velik. Nujno je, da se primerno obdavči onesnaževalni luksuz, kot so poleti z zasebnimi letali, jahte in podobni onesnaževalci. S tem ne bomo odpravili podnebne krize – so pa ti ukrepi nujni zaradi pravične delitve bremen.«

Tudi Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, ki je v zadnjih letih organizirala številne uspešne politične kampanje, pravi, da bi morale biti zelene politike, če želijo biti prepričljivejše, »povezane s socialnimi politikami, s skrbjo za dostojno življenje vseh ljudi.

Jasno bi moralo biti, da so preplet širših ukrepov, ki so namenjeni ljudem. Drugače so nekaj abstraktnega, stvar elit. Bitko za okolje bi bilo treba peljati na dveh ravneh – prek mobilizacije različnih skupin, ki zahtevajo obet prihodnosti in sedanjosti, in prek razkrinkavanja avtoritarnih praks.« Nika Kovač še dodaja, da so najuspešnejše kampanje vedno zgrajene v neposrednem stiku z ljudmi, vanje so vložene ure terenskega dela, vključujejo pogovore z domačini, pojasnjevanja in odpiranje možnosti. Ima prav, natančno takšno taktiko so v svoji kampanji »Heizhammer Stoppen« uporabili pri nemškem AfD.

»Če želijo ukrepi dobiti širšo družbeno podporo, morajo biti prijazni do podnebja, delovnega človeka in narave,« pravi Izidor Ostan Ožbolt, ekonomist in podnebni aktivist. Trdi, da prava podnebna politika ne sme preprečevati in zapovedovati. Nasprotno. Morala bi osvobajati in varovati, denimo pred nihanji cen na trgu z električno energijo. Morala bi dvigati naš gmotni položaj, lahko s prihranki zaradi lastništva sončne elektrarne ali pa z nižjimi stroški dostopnega javnega prevoza. Morala bi tudi izboljševati kakovost življenja, na primer z uvajanjem zelenih, mirnih in varnih cest. Morala bi ljudi povezovati v skupnost, denimo v skupnost lastništva sončnih elektrarn ali v skupno urejanje zelenjavnega vrta pred blokom. Izidor Ostan Ožbolt predlaga tudi tri rešitve, ki bi lahko pri nas pomenile ključne ukrepe podnebnih politik. Prva je krajšanje delovnega časa, kar bi prineslo zmanjšanje proizvodnje in manj vplivov na podnebje in naravo. Druga je gradnja energetsko učinkovitih javnih najemnih stanovanj, tretja okoljski davek. Zbrana sredstva iz dajatev za CO2 pa bi bila na koncu »v obliki neposrednih mesečnih transferjev namenjena revnejšim prebivalcem Slovenije, bila bi lahko tudi radodarne subvencije za nakup novejših, učinkovitejših zelenih naprav za gospodinjstva. Podnebno politiko bi morali torej na ravni besed in ukrepov uokviriti kot pozitivno zgodbo, ki bo pripeljala do dostojnega življenja za vse.«

V Evropi bodo med 6. in 9. junijem volitve za evropski parlament. Strašenje ljudi je seveda lahko tudi politična taktika. A morda so, ko gre za podnebne spremembe, zastavki vseeno previsoki. Je res mogoče čisto vse teme zlorabiti za volilni izid?